Leta 2000 mi je škof Metod dovolil, da sem na voljo duhovnikom in bogoslovcem, ki so z vsega sveta prihajali v Loppiano (Italija), mestece Marijinega dela z dvanajstimi šolami za duhovno formacijo v duhovnosti edinosti. Pet let, ki so zrastla na štirinajst. Redno smo predstavljali čez 70 narodov. Tako se je jeseni 2002 med nami znašel Gérard Renato Gakwaya iz Burundija. Ko je tam v grozovitih spopadih tekla kri med plemenoma Tutsiji in Hutujci, se je zatekel v sosednjo Ruando, od koder je prišel k nam, že s hudo načetim zdravjem. Potrebna je bila presaditev jeter. Po uspešnem posegu se je dobro leto zatem pokazala nova nuja. A čakanje je prišlo do skrajne meje, ko ni bilo več pomoči. Ob njem sem bil v bolnišnici. Nepozabni dnevi in ure. Pomagati Jezusu ne samo med mašo, ampak pri vsem. In ko je prišlo do skrajne ure, sva še maševala. Predstojnik oddelka ni mogel verjeti, da še zmore. Sam se je vključil, bral berilo in pomagal. Zatem agonija. Držal sem ga za roko, ko sva ponavljala:...