Nekoliko nenavadno je, da ob vstopu v župnišče iz zgornjega nadstropja najprej zaslišiš otroški smeh in nato zvoke pojoče otroške igrače. In vendar je po svoje prav lepo.

Župnik iz Šentjurja pri Celju Mitja Markovič je v marcu odprl vrata svoje župnije dvema družinama, ki sta v Slovenijo pribežali iz Ukrajine.

»Prav videlo se je, da je imel nad vsem tem prste Sveti Duh,« začne svojo pripoved. Že kmalu po začetku vojne je na počivališču na avtocesti srečal avtobus ukrajinskih beguncev. »Pogled na mamice z otroki me je presunil. Saj ni nihče jokal, a začutil sem težo, ki jo nosijo s seboj, in prizor mi odtlej ni šel iz glave. Rekel sem si: Vojne ne morem zaustaviti, morda pa vendar lahko naredim nekaj malega.« Prav neverjetno je bilo, da ga je prav naslednje jutro čakalo elektronsko pismo celjskega škofa Maksimilijana Matjaža, v katerem je vabil vernike in duhovnike, da ponudijo prostor za bivanje prispelim beguncem, če imajo to možnost. Dvoma ni bilo več. Odločite...