Novi dokument govori predvsem o intenzivnejšem spremljanju parov pred poroko, da bi bili, kot je zapisal papež Frančišek, »obvarovani ločitvenih travm in ne bi nikoli izgubili zaupanja v ljubezen«. Voditelju vesoljne Cerkve se zdi »nepravično«, da se zakonci na skupno življenje pripravljajo le nekaj tednov, medtem ko priprave na duhovništvo in redovniško življenje trajajo več let. Papež je prepričan, da mora Cerkev vsem nameniti enako pozornost in čas.

Gerardo in Bernice »duhovno preprosto nista bila pripravljena« na sklenitev cerkvenega zakona.

97-stransko navodilo Svetega sedeža opisuje, kako naj priprava na zakonsko zvezo temelji na krstnem katehumenatu. Nekatere ameriške škofije in župnije, poroča spletni portal National Catholic Register, so že na dobri poti.

Ko sta Gerardo in Bernice Robledo pred skoraj desetimi leti prvič razmišljala o zakramentu zakonske zveze, sta se namesto tega raje odločila za civilno poroko. Dobronamerni družinski člani so ju kar malce silili, naj se poročita v Katoliški cerkvi, vendar sta zakonca odločno rekla: »Ne.« Takrat namreč nista bila dejavna katoličana in globoko v sebi sta se zavedala, da bi zakrament drug drugemu podelila iz napačnih razlogov. Kot je za NCR povedal Gerardo, »duhovno preprosto nisva bila pripravljena«.

FOTO: Tatjana Splichal

Oblikovanje zakonske zveze kot »katehumenske poti k zakonskemu življenju«

Nekaj let pozneje sta zakonca Robledo kot člana svojega župnijskega občestva v mestu Athens v ameriški zvezni državi Teksas ob poslušanju mašnega nagovora o Božjem usmiljenju začutila navdih, da drug drugemu končno podelita tudi zakrament zakonske zveze. Končno sta bila pripravljena dopustiti, da zakramentalna milost deluje v njunem življenju.

Šestmesečna priprava jima je pomagala predelati nekatere nerešene bolečine v njunem odnosu, drug o drugem sta odkrila številne nove stvari in obenem poglobila medsebojno ljubezen.

Par se je želel takoj cerkveno poročiti. Njuna župnija pa jima je naredila veliko uslugo, ko jima je povedala, da si lahko zakrament podelita čez šest mesecev - po obdobju priprave, imenovanem »zakonski katehumenat«. »To nama je resnično pomagalo,« je povedala Bernice. »Bog je želel, da to storiva s pravim razlogom.« Šestmesečna priprava jima je pomagala predelati nekatere nerešene bolečine v njunem odnosu, drug o drugem sta odkrila številne nove stvari in obenem poglobila medsebojno ljubezen pred sklenitvijo cerkvenega zakona v njuni župniji junija 2020. Takrat sta bila resnično pripravljena na skupno zakramentalno življenje in prepričana sta, da sta zakrament drug drugemu podelila iz pravega razloga.

Sredi letošnjega junija je tudi Vatikan sporočil, da papež želi, naj se Katoliška cerkev temeljito preusmeri v oblikovanje zakonske zveze kot »katehumenske poti k zakonskemu življenju«.

FOTO: Gašper Furman

Zakonske pare je treba ukoreniniti v Cerkvi

V Združenih državah Amerike že obstajajo škofije in župnije, ki poskusno izvajajo postopek formacije za zakonski katehumenat.

V škofiji Tyler v Teksasu, kjer živita zakonca Robledo, se je par na sklenitev zakonske zveze pripravljal na podlagi programa, ki predvideva spremstvo mentorskega zakonskega para po lastni izbiri. Takšno pripravo uporabljajo v 400 župnijah v ameriških škofijah in nadškofijah.

Zakonca Robledo sta svoj mentorski par našla na župnijskih duhovnih vajah: z njim sta začutila povezavo, ker imata otroke podobne starosti in sta se lahko poistovetila z njunimi izkušnjami. Kot je dejala Bernice, je bilo že samo srečanje z mentorjema čudovito: »Njuna izkušnja je globoko vplivala na naju.«

Zakonski katehumenat je namenjen pripravi parov na dobre, svete katoliške zakone ter zahteva spremljanje parov do poročnega dne in še dlje.

Zakonski katehumenat je namenjen pripravi parov na »dobre, svete katoliške zakone« ter zahteva »spremljanje parov do poročnega dne in še dlje«, je v pogovoru za NCR pojasnila Deanna Johnston, pristojna za pastoralo zakoncev na Inštitutu za katehezo in evangelizacijo sv. Filipa v škofiji Tyler. Povedala je, da zakonski katehumenat v njihovi škofiji vključuje devet do dvanajst mesecev formacije, nato pa pare vabijo na različne formacijske dogodke, namenjene prvim petim letom zakona in tudi pozneje. »Parov ne moremo zbrati v učilnici,« je pojasnila Johnstonova: »To ni več učinkovito.«

Po njenih besedah model zakonskega katehumenata Cerkvi omogoča, da je »bolj namenska« v času, ki ga ima na voljo s pari, in jih globlje vključuje v življenje Cerkve. Robledova zdaj redno obiskujeta nedeljsko bogoslužje: Bernice je bralka beril, oba pa se vključujeta tudi v druge župnijske dejavnosti.

FOTO: Tatjana Splichal

Značilni iskalci so civilno poročeni in zaročenci

Vatikanska prizadevanja za zakonski katehumenat so tudi priložnost, da škofije bolje spoznajo značilne katoliške pare, ki si želijo podeliti zakrament svetega zakona: ti so bodisi zaročeni ali neporočeni, ali pa v civilni zakonski zvezi.

Statistika v škofiji Tyler pravi takole: polovica od 310 porok v letu 2021 je vključevala civilno poročene pare, ki so si podelili zakrament svetega zakona (v cerkvenem pravu to imenujejo tudi »potrditev«). Po navedbah Johnstonove je večja verjetnost, da so hispanski pari, ki želijo zakramentalno potrditi svojo ljubezen, že civilno poročeni. »Anglokatoličani« večinoma niso bili poročeni, v zadnjem času pa tudi med njimi narašča število civilnih porok.

Civilno poročeni pari pogosto želijo skleniti sveti zakon, ker so doživeli močan trenutek spreobrnjenja.

Johnstonova poudarja, da so civilno poročeni katoličani veliko bolj motivirani za sklenitev cerkvenega zakona kot mladi zaročenci in se nanj tudi intenzivneje pripravljajo: »Pri zaročencih bolj opažam odnos v smislu 'to delam, ker moram', čeprav obstajajo tudi pari, ki si resnično želijo zakramenta, ker razumejo, da je to pomemben del zakonskega življenja – da v svojo sredo povabijo Jezusa.« Civilno poročeni pari pogosto želijo skleniti sveti zakon, ker so doživeli močan trenutek spreobrnjenja. Na tak ali drugačen način izrazijo, da se zavedajo, da v njihovem zakonu nekaj manjka, pojasnjuje Johnstonova.

Cerkev pa ne more pričakovati, da bo milost zakonske zveze opravila svoje delo v zakoncih, če ti niso dovzetni za to, da v njihov zakon vstopi Jezus s svojim zakramentom. Če (bodoča) zakonca ne vesta, kdo je Kristus, ne bosta vedela, kako naj rasteta v Njegovi milosti.

FOTO: Igor Vojinović

Izbira mentorskega para je zelo pomembna

Po besedah duhovnika Matthewa DeGanca, župnijskega upravitelja na Floridi, so eden najpomembnejših dejavnikov v njihovem načinu priprave na zakon mentorski pari, ki jih bodoči zakonci izberejo sami. Ti namreč o zakramentu svetega zakona pričujejo s svojim življenjem, tega pa katoliški duhovniki parom ne morejo ponuditi.

 'Trajnostno' izobraževanje, učenje in zabava obenem je res prijetno.

Po dosedanjih izkušnjah je tovrsten način »zakonskega katehumenata« izredno učinkovit. Nekatere škofije v Združenih državah Amerike pa si prizadevajo tudi za intenzivnejše ukvarjanje z mladoporočenci in prirejajo »povsem običajne« dogodke, ki se jih pari z veseljem udeležujejo: od večerje ali ogleda dobrega filma do večerov v dvoje ob siru in vinu. Ti parom med drugim nudijo priložnost za medsebojni pogovor in reševanje morebitnih sprotnih napetosti.

Gerardo in Bernice Robledo sta v pogovoru za NCR zaupala, da se tovrstnih druženj redno udeležujeta. Srečevanje z enako mislečimi pari pa jima omogoča, da še poglabljata medsebojni odnos z Jezusom v svoji sredi: »To 'trajnostno' izobraževanje, učenje in zabava obenem je res prijetno,« meni Bernice, Gerardo pa dodaja: »Še posebej v današnjem svetu. Če bi župnije parom nudile več takšnih priložnosti, bi bilo to zelo koristno.«