Založba ZRC (Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU) je že nekaj let vodilna založba za izdajanje znanstvenih knjig s področja družboslovja: arheologije, zgodovine, umetnostne, literarne in glasbene zgodovine, geografije, etnologije, filozofije in nekaterih drugih področij. Večinoma objavljajo dela sodelavcev inštitutov v okviru ZRC, zadnje čase, ko je kriza pri izdajanju znanstvenih knjig, ki niso komercialne, pa tudi kakšno delo avtorja od zunaj. Velika večina knjig. ki izhajajo pri Založbi ZRC, zaradi našega majhnega trga sploh ne bi mogla iziti, v okviru te založbe pa s pomočjo državne podpore lahko. To je edini način, da raziskovalci lahko rezultate svojih raziskav tudi objavijo, s čimer njihovo delo ostane zapisano v knjigah ter s tem na voljo drugim in ohranjeno za prihodnost. Poglejmo nekaj naslovov.

Arheologija župnijske cerkve v Kranju

Arheološka izkopavanja grobišča Župna cerkev v Kranju so se začela leta 1953 in so z manjšimi in večjimi razmiki potekala do leta 2013. Raziskano grobišče po trenutnih podatkih obsega 2.936 grobov, Gorenjski muzej v Kranju pa ima inventariziranih 3.263 predmetov iz tega grobišča. Namen knjige Izkopavanja srednjeveškega in zgodnjenovoveškega grobišča pri župni cerkvi v Kranju v letih 1964−1970 (Založba ZRC in Inštitut za arheologijo) je objava grobov, ki jih je Andrej Valič, kustos Gorenjskega muzeja Kranj, izkopal med letoma 1964 in 1970.

Podatke črpa iz vseh dosegljivih virov (terenska dokumentacija, predmeti, fototeka, inventarna knjiga, kasnejši zaznamki izkopavalca, analize okostij ipd.). Načrt grobov, ki je nastajal ob študiju gradiva, prvič združuje vse doslej izkopane grobove na grobišču Župna cerkev v Kranju. Zaradi obsežnosti grobišča in velike gostote pokopov na nekaterih delih je namesto običajne enodelne priloge prikazan po posameznih kvadrantih. Začetni del knjige je spremna študija o naravi predstavljenih podatkov, prav tako pa so v kataloškem delu sprotni komentarji vseh morebitnih nenavadnosti in neskladnosti.

Železnodobno naselje Most na Soči

Na začetku knjige Železnodobno naselje Most na Soči (avtorja sta Janez Dular in Drago Svoljšak, izdala sta jo Založba ZRC in Inštitut za arheologijo ZRC SAZU) je podan geografski oris kraja, temu pa sledi izčrpna zgodovina arheoloških raziskovanj, ki ji je dodan seznam dosedanjih objav. V osrednjem delu knjige so predstavljeni gradbeni izvidi šestintridesetih hiš, kolikor jih je bilo odkritih na raziskanem območju. To je doslej najobsežnejša objava kakega železnodobnega naselja, ki daje povsem nova spoznanja o bivalni kulturni železnodobnega človeka na območju jugovzhodnih Alp.

Iz številnih podatkov, dobljenih z izkopavanji, je bilo moč rekonstruirati tlorisno zasnovo naselja, način gradnje hiš in številne tehnične detajle. Besedilo spremlja 229 načrtov in fotografij, ki dopolnjujejo detajlne opise objektov. V zadnjem delu monografije je na sto tablah predstavljeno gradivo, ki je bilo najdeno v stavbah.

Zgodovina morale med srednjim vekom in meščansko dobo

V drugem delu knjige zgodovinarja dr. Dušana Kosa Zgodovina morale 2. Ljubezenske strasti, prevare, nasilje in njihovo kaznovanje na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo (prvi del je izšel leta 2015; Založba ZRC in Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU), ki sodi v razvijajočo se zgodovinsko poddisciplino zgodovina mentalitet in vsakdanjega življenja, je predstavljena ljubezenska in spolna morala v kontekstu nedovoljenih, grešnih, kriminaliziranih in drugih deviantnih oblik.

Arhivski in materialni viri so avtorjevo pozornost usmerili v obdobje med 8. in 18. stoletjem, a z največjim poudarkom na renesančno in baročno dobo (16.–18. stoletje). Uporabil je zanimiv pristop in metodo: potem ko je natančno predstavil sodnoupravne prakse in zapise iz obravnavanja morale, je predstavil večje število primerov iz ločitvene in kazenske prakse (tudi mikro študije), ki jih je pojasnil tudi s primerjavami iz evropskega okolja. Tako je iz različnih perspektiv osvetlil razvoj zaznavanja najpogostejših spolnomoralnih problemov (zakonolom, konkubinat, nasilje in materialno zanemarjanje v zakonu, istospolne prakse, incest, bigamija, posilstvo, prostitucija itd.).

Vila Bled

Z velikim parkom obdana Vila Bled na obali jezera je ena najprivlačnejših kulturnih znamenitosti Bleda. Na njenem mestu je nekoč stal počitniški dvorec ugledne avstro-ogrske plemiške rodbine Windischgrätz, kasneje si je jugoslovanska kraljevska dinastija Karađorđević lokacijo izbrala za poletno prebivališče, ki so ga nacisti nameravali spremeniti v hotel, za časa druge Jugoslavije pa je nova oblast tu uredila vladno vilo in eno od rezidenc diktatorja Josipa Broza - Tita. Zaradi bogate zgodovine sodi kompleks, ki je posebej zanimiv tudi z vidika arhitekturne in likovne umetnosti, med pomembnejše kulturnozgodovinske spomenike na Slovenskem.

Katarina Mohar se je v knjigi Vila Bled (Založba ZRC in Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta) posvetila zgodovini stavbe, ki ji sledi skozi menjave lastnikov in imen, prenove in družbenopolitične spremembe. Najdlje se je ustavila v obdobju neposredno po drugi svetovni vojni, ko je Vila kot Titova poletna rezidenca in prostor državne reprezentance dobila podobo, ki jo je v večji meri ohranila do danes. Posebno pozornost je posvetila arhitekturi in likovni opremi, pri tem pa se opira na dostopne arhivske vire, znanstveno in strokovno literaturo, periodiko pa tudi na osebna pričevanja posameznikov, ki so oblikovali podobo Vile Bled.

Srednjeveške računske knjige

Zametki habsburške posesti na Kranjskem sodijo v sklop ozemeljskih pridobitev v vzhodnoalpskih deželah, ki jih je vzpenjajoča se dinastija iztržila iz bojev s češkim kraljem Otokarjem II. Přemyslom proti koncu 13. stoletja in so jih kasneje še razširili. Čeprav je v okvir habsburškega dinastičnega teritorija že v osemdesetih letih 14. stoletja spadal večji del kranjskega ozemlja, je bil gospodarski temelj (posest, ki je prinašala dohodke) bistveno manjši.

Dobršen del ozemlja so bremenili fevdi in zastave. Ob sprostitvi enega od obsežnejših sklopov zastavljene posesti sredi tridesetih let 15. stoletja so nastali obračuni kranjskih komornih gospostev, in sicer za gospostva: Kamnik, Gamberk, Goričane, Ig, Višnja Gora, Štatenberk, Novo mesto, Kostanjevica z uradoma Raka in Vivodina, Pazin, Završje in Vranja. Obračuni predstavljajo pomemben vir za gospodarsko zgodovino poznega srednjega veka, obenem pa se v njih zrcali razgibano obdobje habsburškega evropskega vzpona in Friderikove vojne s celjskimi grofi. Knjiga zgodovinarja dr. Matjaža Bizjaka Srednjeveške računske knjige za Slovenijo 1. Deželnoknežji obračuni za Kranjsko 1436–1448 (Založba ZRC, Zgodovinski inštitut Milka Kosa) prinaša tekstnokritično izdajo obračunov s spremljajočo uvodno razpravo s področja posestne, upravne in politične zgodovine.

Zamejska Koroška

Celotna avstrijska zvezna dežela Koroška se ponaša z bogato naravno, zgodovinsko in kulturno dediščino. Prežeta je z izrazitimi naravnimi lepotami, med katerimi so gore in jezera, pa tudi kulturnozgodovinskimi, kot so privlačna stara mestna jedra, prvovrstno cerkveno dediščino ter slikovite, praviloma zelo dobro ohranjene gradove in skrbno vzdrževane grajske razvaline. V vodniku Zamejska Koroška (avtorji so Andrej Bandelj, Jože Mihelič, Jernej Zupančič; Založba ZRC) je predstavljenih devet ekskurzij s severozahodnega dela slovenskega zamejskega prostora.

Razvrščene so v obratni smeri urinega kazalca. Šest območij obiska (Ziljska dolina, Beljak z okoliškimi jezeri, Karavanke in Rož, Celovec in Gosposvetsko polje, južna pobočja Svinške planine in Velikovško čezdravje, Podjuna) v sodobnosti še lahko obravnavajo kot narodnostno mešana območja, dve območji (Labotska dolina, zgodovinski kraji severne Koroške) sta zaradi germanizacije ta status izgubili.

Zbrana dela pesnikov in pisateljev

Knjižica Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev 1946–2016. 70 let izhajanja (Založba ZRC, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede) je izšla ob 70. obletnici izhajanja Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, najstarejše in najobsežnejše knjižne zbirke v slovenščini, ki je tudi središče znanstvenega proučevanja in izdajanja slovenske literature. Izdajatelji in uredniki so v njej podrobneje prikazali historiat zbirke, njene konceptualne značilnosti in uredniška načela pa tudi programske zasnove in načrte.

Na koncu je predstavljena uredniška zasnova nove podzbirke Zbranih del z naslovom Dela starejšega slovenskega slovstva. Avtorji prispevkov so: Drago Bajt, France Bernik, Mihael Glavan, Marko Juvan, Katja Mihurko Poniž, Matija Ogrin, France Pibernik, Erich Prunč, Tomo Virk in Dušan Voglar.

Vladimir Truhlar

V knjigi o pesniku in teologu Vladimirju Truhlarju (Založba ZRC, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede) je France Pibernik predstavil širok biografski svet mednarodnega učenjaka in barvit estetski, literarni svet zgodnjega slovenskega pesniškega modernista. Truhlarjevo Zbrano delo (I–III) je zajelo njegovo leposlovno delo v slovenskem jeziku, medtem ko obsežno znanstveno, teološko delo v nemščini, italijanščini ali latinščini ni moglo biti vključeno. Pibernikova knjiga pa je lahko zajela celotno delo, v temeljnih potezah predstavi tudi teološki del opusa.

Truhlarja je močno oblikovalo, da je večina njegove poezije nastajala v zdomstvu, torej v svobodnem zahodnoevropskem svetu. Tam je imel pesnik dostop do sodobne svetovne poezije in je pod njenim vplivom oblikoval moderno, fluidno pesniško govorico. V globinah jo preveva izrazit biblični, krščanski navdih, ki podeljuje Truhlarju samotno, a suvereno individualnost v kontekstu sočasne slovenske poezije.

Jože Udovič

V knjigi Jože Udovič (Založba ZRC, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede) je France Pibernik prikazal samosvoje pesniško življenje Jožeta Udoviča, ki je z ustvarjanjem poezije začel tik pred drugo svetovno vojno in nadaljeval v vojnem času. Poezija, ki je nastajala med vojno in v prvih letih po nji, je bila vpeta v usodno družbeno dogajanje, vezana na vojno tematiko, v poetološkem pogledu pa naslonjena na domačo tradicijo. Avtor nam pokaže, kako si je Udovič kmalu po vojni utrl pot do sodobne svetovne poezije in se zavzemal za modernizacijo slovenske pesniške ustvarjalnosti, sam pa našel stik z modernizmom in nadrealizmom, kar je v največji meri uveljavil v osrednji pesniški zbirki Ogledalo sanj (1961).

Kot zgodni modernist je uporabljal svobodno pesniško obliko in izredno bogato, skrajno dognano izraznost, predvsem pa uveljavljal lastno pesniško avtonomnost in z njo dokončno zavrnil poetiko uradno proklamiranega socrealizma. Z izbranimi prevodi iz svetovne književnosti (Lorca, Pasternak, Dylan Thomas, Kafka, Joyce, Broch) in z obsežnimi eseji je slovensko kulturno javnost približeval literarnemu dogajanju po svetu.

Medvojna politika Edvarda Kocbeka

V prvi del Zbrano delo, 10. knjiga, Programsko-politični spisi 1940–1951 (Založba ZRC, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede) je Mihael Glavan vključil spise Edvarda Kocbeka, ki so nastali v obdobju od pomladi 1941 do jeseni 1943, ko je odšel v Bosno in prevzemal politične in oblastne naloge v okviru Avnoja. Zapisi prinašajo njegovo avtentično videnje in razumevanje procesa nastajanja Osvobodilne fronte, ki se v marsičem razlikuje od partijskega, npr. Razvoj NOB v Sloveniji.

Vse od začetka in vključno s prvimi povojnimi leti je skušal pojasniti nazorsko (ideološko) podstat, vsebino, obliko in vlogo krščanske skupine v OF. Ta tematika je posebej živa in zgoščena v začetku, ko je za sodelovanje še skušal pridobiti širše zaledje vernih, inteligence in celo duhovništva. Iz teh Kocbekovih političnih besedil kar žarita njegova apologija komunistične revolucije in povzpetništvo v z zločini zaznamovano »tovarišijo«.

Zofka Kveder

Četrta knjiga Zbranega dela Zofke Kveder (Založba ZRC in Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede) prinaša neobjavljeno pripovedno prozo iz rokopisne zapuščine in dva romana: Nado, ki je izhajala le v reviji Slovan (1902–1904) in je zato ostala skoraj povsem pozabljena, in Njeno življenje (1914), ki je izšlo v knjižni obliki. Med vsemi svojimi slovenskimi besedili je pisateljica le ti dve označila kot romana; sta tudi njeni najdaljši besedili. V slovensko literaturo sta romana s psihološko-realistično pripovedno tehniko vnesla nov pogled na zakonsko in družinsko življenje, namreč pogled ljubeče žene in matere, ki v pripovedi dejansko deluje kot središče družine, vendar žal nima moči in vpliva, da bi družinsko življenje usmerjala po svojem čutu za dobro in pravično. Zbrano delo Zofke Kveder ureja Katja, Mihurko Poniž.

Stanko Vraz

Založba ZRC in Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede sta izdala dve knjigi s temo literarne zgodovine. Prvo Stanko Vraz in nacionalizem. Od narobe Katona do narobe Prešerna je napisal Andraž Jež. V njej obravnava slovensko-hrvaškega pesnika in narodnega buditelja Stanka Vraza z gledišča, ki ni značilno za slovensko literarno zgodovinopisje. Vraz v literarni zgodovini ni ostal zapisan le kot nekakšen odpadnik, pač pa tudi kot izvrsten pesnik, kar dodatno prispeva k njegovi skoraj tragični mitski podobi. Že bežen pogled v njegove biografske podatke pa razkriva veliko več. Pesnik je bil med prvimi, ki so pri pisanju v slovenščini dosledno uporabljali današnjo slovensko pisavo, in med prvimi, ki so si dopisovali v slovenščini.

Pri tem je bila na Hrvaškem recepcija Vraza izrazito afirmativna, kar je dodatno pripomoglo k njegovemu statusu. Nabor njegovih dejanj, ki jih je hrvaška literarna zgodovina povzela kot pionirska, je še bistveno daljši; med drugim je Vraz prvi hrvaški literarni kritik in pisec prve satire. V slovenski literarni vedi je obveljal za nekakšnega narobe Prešerna, kar je ob literaturi o Vrazu (tudi tej knjigi) izrazito narobe in krivično. Vraz je bil, kar je že leta 1939 prikazal v vrhunski knjigi o njem (Poizkus ilirizma na Slovenskem) Fran Petre, ena najpomembnejših osebnosti pri oblikovanju slovenske nacionalne identitete.

Druga knjiga, Kulturni svetniki in kanonizacija, je zbornik besedil različnih avtorjev, ki prikazujejo t. i. kulturni nacionalizem, ki se je od druge tretjine 19. stoletja po Evropi kazal v obliki nacionalno motiviranega slavljenja »vélikih mož« kulture – pesnikov, pisateljev, skladateljev ter drugih umetnikov in intelektualcev.

Revolucija na Ižanskem

»Mikrozgodovina upora in kolaboracije, kot bi lahko podnaslovili Gestrinovo študiju o življenju v podkrimskih vaseh v času med 1941 in 1945 je avtorjev poskus rekonstrukcije najbolj travmatičnega obdobja slovenske zgodovine. Gestrinova zgodovina smrti in upanja ni samo še en deskriptivni opis vojskujočih se enot, temveč prerez nasilnega vsakdana, ki je nekdanje sosede razdelil na odpornike in sodelavce okupatorjev.« Tako je ponatis knjige Svet pod Krimom zgodovinarja dr. Ferda Gestrina označil založnik. V resnici gre za knjigo (Založba ZRC), ki je sicer zelo bogata s podatki, vendar je napisana izrazito pristransko, v korist t. i. NOB, in v škodo protirevolucije. O tem »na debelo« govori tudi spremna beseda dr. Ota Lutharja, ki je poskrbel za ponatis te izrazito črno-bele knjige o medvojnem dogajanju na širšem Ižanskem.

O prevajanju

Založba ZRC je izdala drugi del knjige Prevajalci o prevodu, ki se osredotoča na obdobje od konca druge svetovne vojne do današnjih dni. Prinaša spise o prevodnih vprašanjih, ki so jih prispevali slovenski prevajalci v desetletjih, ko se je književno prevajanje v kvantitativnem in pogosto tudi v kvalitativnem pogledu okrepilo, obenem pa se je močno povečal tudi obseg razmišljanja o prevodnih problematikah. Podobno kot prvi del istoimenske antologije tudi ta ponuja reprezentativen izbor raznovrstnih avtorefleksivnih, načelnih in programsko-kritičnih spisov o stanju in perspektivah slovenske prevodne književnosti.

Petje na tretko

Način petja na tretko je znan v različnih delih slovenskega etničnega prostora, vendar knjiga Haloško petje na tretko (Založba ZRC, Glasbenonarodopisni inštitut in društvo Trstenke) temelji na gradivu, ki je bilo posneto v Halozah. V prvem delu avtorji Lojzka Merc, Mirko Ramovš in Jasna Vidakovič posredujejo spomine na svoja prva srečanja s petjem na tretko v Halozah. Urša Šivic je ta način petja opredelila z etnomuzikološkega vidika, predstavitev pa dopolnila z notnimi primeri.

Drugi del knjige predstavlja pesmarica s transkripcijami pesmi, zapetih v načinu na tretko. Omenjeno transkribirano gradivo dopolnjuje zgoščenka z istim naslovom, ki strokovnim besedilom in objavljenim pesmim dodaja zvočno plat. Hkrati so izdali zgoščenko Haloško petje na tretko, na kateri je objavljenih osemnajst pesmi, ki predstavljajo način štiriglasnega petja na tretko.

Pesmi s Kamniškega

Zgoščenka Hodili so jih poslušat (Založba ZRC in Glasbenonarodopisni inštitut) prinaša petintrideset dokumentarnih zvočnih posnetkov s kamniškega območja. Spremljanje zvočnih svetov tega prostora vse do današnjega dne razkriva nekatere doslej neopažene podobe pesemskega bogastva in omogoča globlje razumevanje starejšega pesemskega gradiva, posnetega predvsem v Tuhinjski dolini in na območju pod Grintovci.

Skozi predstavljeno pesemsko izročilo se z odsevi vsakdanjega življenja izrisujejo notranja raznolikost območja, zgodovinske posebnosti, družbeno nasprotje med Kamnikom in okolico, nekatere poklicne pripadnosti in šege, hkrati pa tudi sodobni odnos do izročila. Ti pomeni so pojasnjeni v spremljajoči publikaciji.