Zbornik V imenu ideologije
Zbornik V imenu ideologije
Študijski center za narodno spravo je izdal zbornik V imenu ideologije. V njem so avtorji prikazali Emilia Graziolija, Erwina Rösenerja, Odila Globočnika, Franca Fraklja in Ivana Mačka - Matija.
Farne spominske plošče na Igu z imeni ljudi, ki so jih umorili komunisti. Foto: Ivo Žajdela
Ključne značilnosti nedemokratičnih režimov 20. stoletja
V prispevku Ključne značilnosti nedemokratičnih režimov 20. stoletja dr. Mat
evž Tomšič obravnavana značilnosti nedemokratičnih režimov, kakršni so obstajali v 20. stoletju. Pri tem je izpostavil ključne razlike med totalitarizmom in variantami avtoritarizma. Med slednje spadajo razne absolutne monarhije, vojaške ali enopartijske diktature, teokratski režimi, despotski režimi itd., kjer je nedeljena oblast skoncentrirana v rokah posamezne osebe ali pa zelo ozkega kroga ljudi.
V prispevku je ključni poudarek na pojavnih oblikah nedemokratičnih režimov, kakršni so se manifestirali na Slovenskem. Pri tem je ugotovil, da ideologije, na katerih so se utemeljevali nedemokratični režimi 20. stoletja, nikakor niso zadeva preteklosti.
Emilio Grazioli: zavzet fašist in visoki komisar Ljubljanske pokrajine
V prispevku o Emiliu Grazioliju je Neža Strajnar prikazala zavzetega fašista in visokega komisarja Ljubljanske pokrajine.
Grazioli je po kratki vojaški izkušnji in dolgoletni karieri v fašistični stranki v Julijski krajini od pomladi 1941 do poletja 1943 kot visoki komisar vodil civilno oblast v zasedeni Ljubljanski pokrajini. Prizadeval si je za poitalijančenje in fašizacijo slovenskega naroda, pri čemer je tako v predvojnem kot medvojnem obdobju posegal po represivnih ukrepih.
Ob krepitvi odpora proti okupatorju mu ni uspelo vzpostaviti varnosti civilnega prebivalstva. Čeprav so bile za nasilje v Ljubljanski pokrajini, vključno z množičnimi racijami, internacijami, s povračilnim streljanjem talcev in požigi odgovorne predvsem vojaške oblasti, je Grazioli njihove ukrepe podpiral, kljub nestrinjanju s strategijo vojske pri obvladovanju upora.
Ob podpori Mussolinija je do konca vojne kot prefekt deloval v različnih italijanskih pokrajinah, se radikaliziral in zapletel v nekatere zločine, za katere ni nikoli kazensko odgovarjal.
Višji vodja SS in policije SS-general Erwin Rösener
Dr. Tamara Griesser Pečar je osvetlila Erwina Rösenerja, višjega vodjo SS in policije SS-generala. Bil je eden najvišjih nacističnih predstavnikov na slovenskem ozemlju. 12. decembra 1941 je bil imenovan za višjega vodjo SS in policijskega vodjo v SS-nadodseku Alpske dežele (Alpenland) v XVIII. vojnem okrožju, po italijanski kapitulaciji pa je bil pristojen tudi za Ljubljansko pokrajino.
Odgovoren je bil za številne kršitve človekovih pravic, streljanje talcev, požgane vasi in ustrahovanje prebivalcev. Vojaško sodišče IV. armade je višjega vodjo SS in policije, SS-generala Erwina Rösenerja, 30. avgusta 1946 na t. i. Rupnikovem procesu obsodilo na smrt z obešenjem in zaplembo celotnega premoženja. Pritožba za pomilostitev je bila neuspešna. Sodba je bila izvršena 4. septembra 1946.
Odilo Globočnik - nacistični zločinec slovenskih korenin
Renato Podbersič ml. piše o Odilu Globočniku (1904-1945), ki je bil po mnenju številnih zgodovinarjev holokavsta eden izmed najbolj brezvestnih zločincev druge svetovne vojne.
Rodil se je v Trstu, odraščal pa na Koroškem, slovenski rod njegovega očeta je izhajal iz Tržiča na Gorenjskem, mati pa je bila iz narodnostno mešane družine iz Banata. V mladih letih je bil Odilo ilegalen nacistični pretepač na Koroškem.
Zagnanost in skoraj fanatična lojalnost nacistični viziji sta mu prinesli hitro napredovanje znotraj NSDAP. Višek njegove politične kariere, ki pa se je zaradi korupcije hitro končala, je bil med majem 1938 in januarjem 1939, ko je bil gavlajter Dunaja.
Leta 1942 se je začela Aktion Reinhard, v okviru katere so nacisti pod Globočnikovim poveljstvom ubili okrog dva milijona Judov na Poljskem. Septembra 1943 so Globočnika poslali v Trst, kjer je bil višji vodja SS in policije v Operativni coni Jadransko primorje.
Farne spominske plošče v Tomišlju z imeni ljudi, ki so jih umorili komunisti. Foto: Ivo Žajdela
Franc Frakelj in njegovo medvojno delovanje na Ljubljanskem barju
Dr. Jelka Piškurić je šla po sledi Franca Fraklja, ki je bil do zdaj v slovenski publicistiki poznan predvsem po zloglasnem delovanju med drugo svetovno vojno. V letih 1943 in 1944 so njemu in ožji skupini, zbrani okoli njega, pripisali večje število krutih umorov na delu Ljubljanskega barja med Ižansko cesto, Črno vasjo, Krimom, Igom in Škofljico.
Največ žrtev je bilo odkritih v Kozlerjevi gošči. V prispevku so prikazani Frakljeva pot do začetka druge svetovne vojne, delovanje do kapitulacije Italije, zlasti pa znotraj domobranskih enot od jeseni 1943, ko naj bi Frakelj s svojo skupino ubijal aktiviste KP na Ljubljanskem barju. Ta del njegovega delovanja so povezovali tudi s Črno roko.
Po koncu vojne je Frakelj čez Koroško in Italijo odšel v Argentino, od tam pa v Kanado, kjer je živel do smrti leta 1985. Konec sedemdesetih let je bila proti njemu sprožena kazenska preiskava, a ni bil nikoli kaznovan.
(Ne)upoštevanje zapletenih okoliščin
Pisati o Francu Fraklju objektivno nikakor ni mogoče, ne da pri tem upoštevamo tri izjemno pomembne okoliščine, v katerih je med vojno živel in deloval.
Prva je bila, da je bil doma iz Dražgoš, torej iz tiste vasi, ki so jo partizani na začetku leta 1942, niti eno leto Slovenija še ni bila okupirana, na izjemno objesten način izpostavili nasilju Nemcev, ki so se v povračilnih ukrepih znesli nad nedolžnimi domačini, ki so jih veliko ubili, druge izselili, vas pa požgali in stavbe celo zminirali. Gotovo je ta velezločin usodno vplival nanj oziroma na njegovo razmišljanje in delovanje v nadaljevanju vojne.
Druga so kokoliščine, to je, da so komunisti s svojimi paravojskami, v Frakljevem primeru, z aktivisti in terenci, zlorabili okupacijske razmere za revolucionarno nasilje nad Slovenci. To početje je bilo leta 1942 na Ižanskem, kjer je kasneje deloval Frakelj, polno zločinov.
Tretji pomembni faktor pa je bil, da je Frakelj študiral pravo in je torej deloval kot nekakšen pravnik, pravico je vzel v svoje roke in "kaznoval" osebe, ki so aktivno sodelovale v prid revolucije oz. njenih zločinov nad Slovenci.
Farne spominske plošče na Škofljici z imeni ljudi, ki so jih umorili komunisti. Foto: Ivo Žajdela
Ivan Maček - Matija: vodja zloglasne Ozne
Dr. Damjan Hančič je prikazal Ivana Mačka - Matijo, od revnega fantiča iz predmestja Ljubljane do vodje zloglasne Ozne.
Rodil se je leta 1908 v Zadobrovi pri Ljubljani v delavsko-kmečki družini. Že v zgodnji mladosti se je seznanil z revolucionarnim delavskim gibanjem, spoznal pa je tudi voditelje tega gibanja, med njimi Josipa Broza - Tita.
Sredi 30. let 20. stoletja je odšel na izobraževanje v mednarodno leninsko šolo v Moskvo, kjer so se šolali najbolj preverjeni komunisti in revolucionarji. Tik pred začetkom druge svetovne vojne je bil zaprt v zaporu v Sremski Mitrovici, od koder je ob začetku okupacije pobegnil.
Med vojno se je zelo hitro povzpel v hierarhiji revolucionarno-partizanskega gibanja in leta 1944 postal načelnik komunistične tajne policije Ozne za Slovenijo. To je bila specialna paravojska komunistične partije, ki je branila razvoj komunistične revolucije in pri tem izvajala najhujše zločine v slovenski zgodovini.
