Minilo je deset let, odkar skupina raziskovalcev evropskega in slovenskega staroselstva prireja vsakoletne posvete v Bovcu pod pokroviteljstvom Gorniškega kluba Dr. Henrik Tuma, ki so v različicah posvečeni osnovni tematiki proučevanja materialnega, kulturnega in duhovnega življenja v staroselcev v Alpah in širši okolici.

Temeljni cilj vsakoletnih srečanj je bil, pridobiti nove ali obuditi pozabljene, malo znane ali prikrite podatke o življenju v pradavnini na naših tleh.

Raziskave, ki niso v skladu z obstoječo migracijsko teorijo

Kot sta v uvodniku v knjigi zapisala urednika zbornika Jože Rant st. in Duša Krnel Umek so srečanja omogočala, »da se zberejo in predstavijo tudi tiste raziskave naše preteklosti in znanstveni dosežki, ki niso v skladu z obstoječo migracijsko teorijo o prapočelu slovenskega naroda, ki se začne šele z veliko selitvijo narodov in prihodom etnično še ne izoblikovane, amorfne praslovanske etnije v Vzhodne Alpe na začetku 6. stoletja, ki v dokumentih tedanjega časa ni niti izpričana, poleg tega pa je slabo podprta z dokaj megleno hipotezo o prvotni pradomovini te etnije nekje za Karpati«.

Forum za dialog o različnih znanstvenih pogledih na izvor Slovencev

Posveti so bili forum za dialog o različnih znanstvenih pogledih na izvor Slovencev, podprtih z dokazi različnih znanstvenih disciplin: arheologije, zgodovine, etnologije, jezikoslovja, genetike, antropologije.

Gre za predstavitev novih podatkov o prazgodovinskih staroselcih Alp in okolice »in s tem tudi izvora Slovencev in odnosa do evolucije sosednjih etnij, torej tudi do nastanka in evolucije indoevropskih narodov«.

Tretji zbornik po vrsti

Zbornik Staroselci v Alpah je tretji v vrsti objav izbranih prispevkov s posvetov na tematiko Slovenci – kdo smo in od kdaj smo tu? v obdobju od leta 2010 do leta 2019.

Do zdaj sta izšla zbornik leta 2014 s prispevki s posveta v Bovcu leta 2010 in zbornik s posveta Dr. Henrik Tuma, zamolčani raziskovalec avtohtonega slovenskega krajevnega imenoslovja v Alpah leta 2015, ki vsebuje tudi ponatise treh skoraj pozabljenih, a pionirskih del Henrika Tume na področju odkrivanja sledov slovenskih krajevnih imen v Alpah in širše.

Zadnji zbornik sestavljajo štirje tematski sklopi prispevkov: uvodni del (tri prispevke), arheologija v Alpah (štiri), zgodovinski viri (dvoje) in jezikovne raziskave (štiri).

Janez Bizjak na predstavitvi knjige Staroselci v Alpah.

Anton Mavretič in Leopold Sever

V uvodnem delu sta dva nekrologa: pokojnemu akad. prof. dr. Antonu Mavretiču iz Združenih držav Amerike in Leopoldu Severju.

Akademik Anton Mavretič, pionir slovenske vesoljske znanosti, je bil eden redkih, če ne kar edini izmed članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je zagovarjal avtohtonistično teorijo počela Slovencev.

Do konca ustvarjalnega življenja je bodril raziskovalce ter jim pomagal z nasveti in bil kot vplivna oseba posrednik za navezavo stikov z ameriškimi in kanadskimi znanstveniki na področju jezikoslovja in zgodovine.

Leopold Sever je bil nepoklicni raziskovalec prazgodovine in starejše zgodovine Dolenjske, predvsem prazgodovinskih verovanj (naravoverstva) in mitov. Prvi je odkril povezavo utrjenih neolitskih naselij, gradišč z obrednimi mesti, kot so sveti, zdravilni studenci in mesta čaščenja ptic z njihovimi krajevnimi imeni Drmožniki in Tičnice.

Kolišča in koliščarji na Ljubljanskem barju

Uvodni prispevek s področja prazgodovinske arheologije je pregled mostiščarske kulture Ljubljanskega barja, ki ga podaja odličen poznavalec te kulture Anton Velušček, ki je med drugim odkril doslej na svetu najstarejše, 5200 let staro leseno kolo in dele voza.

Ljubljansko barje s pripadajočo mostiščarsko kulturo je bilo na prehodu od konca neolitika vse do zadnjega obdobja bronaste dobe pomembno križišče širjenja materialne kulture prvih poljedelcev/pastirjev iz Podonavja in z Balkana naprej v Alpe in tudi inovacijsko središče prvih metalurgov.

Janez Bizjak pri zaščitnem izkopavanju na planini Koren, 2015.

Staroselci, njihova dediščina in izročilo

Veluščkov prispevek je smiselno povezan s prispevki Janeza Bizjaka o iskanju staroselskih sledi v Vzhodnih Alpah, v katerih odkriva kontinuiteto več kot 4500 let stare avtohtone alpske kulture planinskega pašništva, pastirstva, rudarstva, ki je lastna alpskim narodom vse od Francije do Slovenije.

To dokazuje na podlagi množice prastarih ledinskih imen, povsem enakih v različnih jezikih, a z istim pomenom, z ljudskim izročilom, miti in legendami, povezanimi z gorami, s predkrščanskimi običaji, šegami, z alpskim melosom v ljudski glasbi in navsezadnje tudi z istimi naravnimi vrednotami, kot so rodovni ponos, domovine in navezanost na rodno grudo, kar vse predstavlja eno in isto kulturno identiteto, last vseh alpskih narodov.

Arheologija v visokogorju Julijskih Alp

Marija Ogrin v prispevku o arheologiji visokogorja Julijskih Alp na podlagi izkopavanj pokaže, da so bile naše Alpe prizorišče staroselskih dejavnosti: pastirstva, rudarstva, staroverskih obredov vse od neolitika prek kovinskih dob do rimske zasedbe.

Tako imenovani rimski horror Alpium, strah pred visokogorjem, tudi v primeru slovenskih Alp ne velja in Slovenija nikoli, niti v prazgodovini in v času selitve narodov, ni bila čisto prazen, nenaseljen prostor.

Letalski posnetek Krnskega kroga, 2010. Foto: Matevž Lenarčič.

Prazgodovinsko steklo na Slovenskem

Borut Križ, Milko Novič in Detlef Günther odkrivajo za takratno dobo vrhunsko tehnologijo železnodobnega barvnega stekla in njegovo umetniško lepoto.

Železnodobna Dolenjska je bila z množično proizvodnjo drobnih barvnih steklenih jagod in figuric center železnodobne evropske steklarske umetnosti.

S trgovskimi potmi je bila povezana s severom Evrope po Jantarski poti, z Alpami pa tudi z Balkanom, s Sredozemljem vse do Egipta pa po steklarski poti.

S staroselci in Latinci ob poti čez Predel

Fedja Klavora predstavlja arheološke in zgodovinske znamenitosti doline Soče vzdolž prastare naravne povezave Primorske čez prelaz Predel z Norikom po prometnici, ki je bila tudi v prazgodovini živa.

Ostaline megalitske kulture v Alpah, krog pod Krnom.

Davorin Trstenjak in izvor Slovencev

V tretjem delu zbornika, ki je namenjen ponovnemu proučevanju pogledov na avtohtonost Slovencev v preteklih stoletjih, se je Duša Krnel Umek posvetila pregledu in proučevanju objav Davorina Trstenjaka.

V drugi polovici 19. stoletja je gradil svoj avtohtonistični pogled na etnogenezo Slovencev na proučevanju antičnih del, zgodovinskih pisnih virov in del sodobnikov.

Trstenjakove dokaze o avtohtonosti Slovencev v Alpah kritično primerja z nekaterimi novejšimi izsledki sodobnih genetskih in etnoloških raziskav in hkrati opozori, da je treba navedbe sodobnih zgodovinarjev o navedbah prednikov Slovencev v antičnih virih, ko pišejo o Venetih, Karnih, Noričanih, Japodih, Panoncih, znova kritično ovrednotiti v luči sodobnih izsledkov arheologov, genetikov in jezikoslovcev.

Pokazala je, da so Trstenjakova dela še vedno upoštevanja vredna, in odprla pot k ponovnemu proučevanju antičnih in zgodnjesrednjeveških virov.

Pojmovanje slovanstva – slovenstva v 16. stoletju

Vincenc Rajšp je predstavil navedbe o Slovencih in južnoslovanskih narodih v delih Adama Bohoriča v latinsko pisani kranjski slovnici Arcticae horulae succisivae, diplomata Žige Herbersteina v Moskovskih zapiskih, Vinka Pribojevića v delu O podrijetlu i zgodama Slavena in Maura Orbinija v Kraljestvu starih Slovenov.

Pokaže, da ko Bohorič enači etnonime Venedi, Heneti, Vendi, Vandali s Sloveni, to dela na podlagi znanja in dosežkov na prelomu v novi vek takrat eminentnih duhovnih in civilizacijskih avtoritet.

Megalitski krog pod Krnom.

Analiza pogostosti in stari jeziki

V četrtem sklopu, ki obravnava jezikovne vidike proučevanja izvora Slovencev, so številne novosti, zanimive tudi za poklicne arheologe, zgodovinarje, jezikoslovce, genetike.

Anton Perdih ugotavlja s pomočjo analize pogostosti glasov v sedemnajstih jezikih na njihovo medsebojno razdaljo pa tudi sorodnost. Na primeru sorodnosti jezikov, kot so etruščanski, venetski in retijski, ugotavlja, da so bliže stari slovenščini kot starim italskim jezikom.

S pogostostjo glasov se nakazuje substratni jezik, ki je star več tisočletij. S slovenščino in nekaterimi njenimi narečji je tako mogoče razvozlavati stare napise, ker jim je stara slovenščina pred Trubarjem bližja kot antična grščina in latinščina.

Ali so staroselci na otoku Braču govorili slovensko?

Viljem Kralj se v prispevku vprašuje, ali so staroselci na otoku Braču govorili v preteklosti slovensko.

Na podlagi analize dveh pisnih spomenikov iz 12. stol. Povaljska listina (iz let 1184/1250) in Povaljski prag (leta 1184) ugotavlja, da je v besedilu veliko slovenski besed.

Prav tako je na različnih predelih otoka veliko krajevnih poimenovanj tvorjenih po pravilih, ki so značilna za slovenski jezik. Po analizi zgodovinskih navedb o naselitvi otoka pa pride do ugotovitve, da so bili slovensko govoreči staroselci na otoku že pred 7. stol. po Kr.

Megalitsko predkrščansko svetišče pod Krnom.

Veliki Klek ali Großglockner

Janez Bizjak postavlja tezo, da je slovensko ime Veliki Klek za najvišjo goro v Avstriji starejše kot nemško Großglockner, ki so ga nekateri slovenski pisci zaradi nepoznavanja izvirnega imena napačno poimenovali Veliki Zvonar ali Veliki Zvonik.

Za ime ledenika Pasterze, ki je bil prvotno pašna planina, nemški pisci priznavajo, da je slovenskega izvora. Z novejšimi arheološkimi raziskavami s pelodnimi analizami in analizami starosti organskih ostalin po metodi C-14 pa so ugotovili, da je planino Pastirci prekril led 1000 do 1500 let pr. Kr.

To je tudi posreden dokaz, da je slovensko ime Pastirci prastaro in tudi, da je prvotno ime gore Veliki Klek slovensko.

Izvor Ladincev in Retoromanov pojasnjuje tudi izvor Slovencev

Jože Rant st. in Duša Krnel Umek podajata nove jezikovne dokaze v prid tezi Maria Alineija in pokažeta, da obstoji jezikovni slovenski substrat v besediščih retoromanskih dialektov v Švici in krajevnem imenoslovju švicarskih in italijanskih vzhodnih Alp.

Znani jezikoslovec Alinei v okviru teorije paleolitske kontinuitete zagovarja tezo, da so ravno priseljenci iz osrčja Slovenije prvi prinesli v Dolomite znanje o poljedelstvu, pastirstvu in metalurgiji ter s tem prispevali k ustvarjanju etnične identitete Ladincev, kar podpira z jezikoslovnimi dokazi.

Avtorja sta kot dodatne dokaze predstavila številne nove besede slovenskega izvora v ladinskih in retoromanskih narečjih, ki se nanašajo na kmetijsko dejavnost, zlasti pašništvo in na krajevno imenoslovje.

Z novimi dejstvi nakazujeta, da v primeru oblikovanja identitete Ladincev in Retoromanov ni šlo za prenos poljedelskih, živinorejsko-pastirskih inovacij in metalurgije morda v bronasti dobi ali pozneje, ampak so bili po vsej verjetnosti posledica možne poselitve alpskega prostora s predniki Slovencev že ob koncu neolitika.

Pojasniti obstoj slovenskega jezikovnega substrata v odmaknjenih gorskih dolinah Dolomitov in Retijskih Alp predstavlja zahteven in pomemben interdisciplinarni znanstven izziv za zgodovinarje, arheologe, jezikoslovce, genetike in etnologe.

Knjiga Janeza Bizjaka (Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah, Celjska Mohorjeva, 2012).