Slovenska matica je izdala knjigo izbranih spisov Valentina Vodnika in bogat zbornik o dogajanju na Slovenskem leta 1918.

Valentina Vodnika Izbrani spisi

V letu 2019 smo se spominjali 200. obletnice smrti Valentina Vodnika. Obletnico je počastila tudi Slovenska matice, pri kateri so že leta 1869 izšle Vodnikove izbrane pesmi, ki jih je uredil Fran Levstik. Slovenska matica je bila pred skoraj sto tridesetimi leti tudi zaslužna, da niso utonili v pozabo Vodnikovi priložnostni spisi, ki jih je pripravljal in pisal za svoj časnik Lublanske novice. Pred kratkim je namreč ponatisnila Vodnikove Izbrane spise, kakor jih je leta 1890 uredil Fran Wiesthaler. Ponatis Izbranih spisov je dragocen, ker omogoča vpogled v tisti del Vodnikovega opusa, ki je bil zaradi neliterarnosti ali premalo literarne vsebine izpuščen tudi iz njegovega Zbranega dela.

»Wiesthalerjev izbor ima vse odlike sijajno opravljenega dela; združuje preglednost, reprezentativnost in zanimivost. Wiesthalerjeva knjiga je že sama po sebi izjemen dokument, obenem pa opozorilo, da bi se bilo treba na novo lotiti raziskovanja Vodnikove proze in morda narediti tudi novo, še obširnejšo izdajo, pospremljeno s kritičnim aparatom.

Vodnikova proza omoči vstop v vsakdanje življenje pred več kot 200 leti

Knjiga Valentina Vodnika Izbrani spisi prinaša dragoceno gradivo za preučevanje preteklosti, a njena posebna odlika je v tem, da lahko v njej preteklost doživimo kot sedanjost. Bolj od vseh drugih literarnih opusov v slovenskem jeziku iz tistega časa nam prav Vodnikova proza omoči neposreden vstop v vsakdanje življenje tistega časa. Ko jo beremo, imamo lahko občutek, da slišimo ljudi, kako so govorili, vidimo, kaj so jedli, kako so se obnašali. Obenem pa preko časovne distance skozi bežnost vsakdanjih novic razbiramo tudi pripoved o prelomnih dogajanjih evropske zgodovine, kot so odmevali v krajih, ki so bili še tik pred tem zatišni, a jih je vseeno zajel vihar, ki ga je povzročil Napoleon,« je ob novi izdaji Vodnikovih izbranih spisov zapisal dr. Miklavž Komelj, ki je ponatis opremil s spremnim besedilom.

Slovenski prelom 1918

Oktobra 2018 je bil v prostorih Slovenske matice znanstveni simpozij, ki so ga pripravili Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Inštitut za novejšo zgodovino in Slovenska matica. Namenili so ga dogajanju pred sto leti v Sloveniji, to je prelomnemu obdobju, ko smo Slovenci zapustili Avstro-ogrsko in se združili s Hrvati in Srbi v novo državo. Avtorji so prispevke pripravili za objavo v zborniku Slovenski prelom 1918.

Uvodoma je urednik zbornika Aleš Gabrič napisal premislek o vračanju k letu 1918.
Teme so objavljene v petih razdelkih. V prvem V izdihljajih prve svetovne vojne sta objavljena dva prispevka:
Peter Vodopivec, O slovenski publicistiki o Slovencih, jugoslovanstvu in Jugoslaviji leta 1918;
Petra Svoljšak, Med zlomom in prelomom.
V drugem, V Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, so prispevke napisali štirje avtorji:
Jurij Perovšek, Slovenci in Država Slovencev, Hrvatov in Srbov;
Andrej Rahten, Neuspeli poskus ustanovitve dualistične Jugoslavije: ženevska konferenca novembra 1918;
Bojan Balkovec, »Otresli smo se vas, ki ste nas zatirali«;
Damijan Guštin, Vojska Države SHS.
Pod naslovom Prevrat na šolskem in kulturnem področju je objavljenih pet prispevkov:
Aleš Gabrič, Hitra slovenizacija šolskih in kulturnih ustanov:
Andrej Studen, »Odstranjevanje prejšnje zunanjosti in ponemčevalnega stremljenja šolske oblasti« : preustroj šol na Spodnjem Štajerskem v prevratni dobi;
Božo Repe, Prelom 1918 in ustanovitev slovenske univerze;
Sandra Jenko, Gledališča na Slovenskem v dobi prevrata: zgodbe vstajenja in zatona;
Jernej Weiss, Prelom na glasbeni sceni po letu 1918.
Pet avtorjev je napisalo prispevke na temo Prevrat in njegove družbene spremembe:
Dragan Matič, Konec prve svetovne vojne – dokončni zaton nemštva na Slovenskem;
Miha Preinfalk, Habsburško plemstvo in leto 1918;
Irena Selišnik in Ana Cergol Paradiž, Spremembe v uradniškem poklicu in njegova feminizacija;
Tina Bahovec, Vprašanje koroške meje 1918–1920 s posebnim ozirom na ženske študije in študije spolov.
Zadnji razdelek nosi naslov Konec starih in začetek novih težav, objavljeni so trije prispevki:
Lev Centrih, »Govorile so celo strojnice!« – Boljševizem v prevratni dobi na Slovenskem: med preprostim ljudskim uporništvom in vplivi ruske revolucije;
Bojan Godeša, Ali je slovenska politika obžalovala svoje odločitve v letih 1917–1918?;
Jure Gašparič, Kakor da je prva Jugoslavija še vedno prikazen, o kateri je bolje molčati. O prvem decembru 1918 kot »zgodovinskem datumu«.

Roman srbskega pisatelja Aleksandra Gatalice

Roman Nevidni je po Véliki vojni druga knjiga Aleksandra Gatalice v slovenskem prevodu.

Pisemski roman Nevidni potrjuje, da je Aleksandar Gatalica (1964, Beograd) mojstrski pripovedovalec vznemirljivih zgodb, najraje takih, ki temeljijo na (psevdo)zgodovinskih podatkih. Pisma, ki jih dr. Dimitrije Gerasimović Gerasim z bolniške postelje piše mladostnemu prijatelju v Chicago in v njih razkriva svojo vlogo v eni največjih zarot preteklega stoletja, so pripovedni okvir in provokativne zgodbe o rojstvu moderne umetnosti. Avtor se v njej sprašuje, kako je po prvi razstavi impresionistov leta 1874 lahko prišlo do tako nepričakovanega razvoja moderne umetnosti, ko pa sta jo sprva spremljala samo zasmehovanje in prezir. In še pomembneje, ali bi umetnost brez občinstva sploh bila umetnost?

Kaj je umetnost brez občinstva: puste sanje? Kaj je občinstvo brez umetnosti? Norenje? Če ne bi bilo njih in če ne bi bilo nas, ki smo imeli nalogo, da iz nič naredimo umetnike in občinstvo dobesedno prisilimo, da jih vzljubi, sem prepričan, da 20. stoletje ne bi poznalo nikakršne umetnosti in da bi jo leta 1953 preučevali samo na oddelkih za arheologijo starih univerz kot dejavnost, ki so jo ljudje popolnoma opustili. A kako žalosten bi bil človek brez umetnosti.