Socialne in psihološke korenine prleške duše

Zbornik je vsebinsko klasično urejen. Najprej so objavili esej profesorja na ljutomerski gimnaziji dr. Mirana Puconje Socialne in psihološke korenine prleške duše.

Anita Zelenko je prikazala pokrajino in ljudi, v soavtorstvu z Gregorjem Domanjkom naravno dediščino, z Francem Čušem pa kulturno dediščino.

Klavdija Bec piše o prleškem narečju, Katja Peršak Hajdinjak pa o ljudskih pravljicah.

Cerkvena zgodovina in kmečko stavbarstvo

Katja Peršak Hajdinjak je napisala kratki pregled zgodovine, Franc Čuš območje v Franciscejskem katastru, Anita Zelenko pa zgodovino šolstva.

Profesor zgodovine na ljutomerski gimnaziji Franc Čuš je prikazal sodelavce in borce generala Rudolfa Maistra ter dogajanje pri Vidmu ob Ščavnici, kot so kraj Sveti Jurij poimenovali v času komunizma. Piše o vzoru urejene »socialistične vasi« oziroma o »elektrifikaciji podeželja«.

Monika Čuš je predstavila cerkveno zgodovino, Stanko Domajnko pa duhovnike.

O kmečkem stavbarstvu piše Andreja Ajlec, Breda Žunič o običajih po vaseh, Franc Čuš pa o grbih in o vinogradniški kulturi.

Franc Čuš je predstavil bogato društveno zapuščino in turistično društvo ter mlin na veter na Stari Gori, Alojz Slekovec društvo Oldtimer Stara Gora, Breda Žunič pa šport.

Marko Čuš piše o občini, župan Anton Slana pa o naravi območja.

Kje so tiste stezice so se pri Jürji imenovale mešnice

Posebno poglavje so naslovili Prleške Atene. Dr. Miran Puconja je podal kulturnozgodovinsko ozadje svetojurjevških akademikov – prleških Aten. Različni avtorji so posebej izpostavili Davorina Trstenjaka, Antona Korošca, Ivana Vuka Starogorskega, Edvarda Kocbeka, Bratka Krefta, rodbino Kreft iz Biserjan, Vekoslava Grmiča in Miroslava Slano Mirosa.

V zadnjem delu je nekaj leposlovnih in spominskih zapisov. Posebej so izpostavili t. i. mešnice, to so pešpoti bližnjice, ki so iz različnih vasi vodile do župnijske cerkve, šlo je torej za mašne poti.

Mlatev nekoč pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Vir: knjiga

Industrije v občini ni, narava je tu še neokrnjena

Današnjo Občino Sveti Jurij ob Ščavnici so ustanovili leta 1994 in leži v Prlekiji oziroma na obrobju Slovenskih goric, kjer se na zahodu vinorodni griči spuščajo v dolino reke Ščavnice, rodovitna polja ob regulirani strugi pa na vzhodu počasi prehajajo v Panonsko nižino.

Okoli 3.000 prebivalcev živi v 27 vaseh. Po večini kmečko prebivalstvo se v nižinskem delu ukvarja s poljedelstvom in z živinorejo, v gričevnatem delu pa z vinogradništvom in s sadjarstvom.

Industrije v občini ni, nekaj občanov je samozaposlenih, ostali pa so zaposleni pri domačih samostojnih podjetnikih ali v večjih okoliških krajih. V zadnjih letih se je začel poudarjati pomen turizma, tu je narava še neokrnjena, saj je nista onesnaževala industrija, niti kmetijstvo, ki predvsem v gričevnatem delu ni bilo nikdar tako intenzivno kot drugje.

Območje z bogato kulturnozgodovinsko zapuščino

Zgodovinski razvoj na obrobju slovenskega narodnega prostora je ustvaril bogato kulturnozgodovinsko zapuščino, ki ponuja obiskovalcem učno uro iz slovenske zgodovine.

Središče občine je Sveti Jurij ob Ščavnici (Videm, Ul. dr. Bratka Krefta, Ul. dr. Antona Korošca, Ul. Edvarda Kocbeka) / osnovna šola, vrtec, župnišče, farna cerkev, kulturni dom, gasilski dom, zdravstveni dom, lekarna, banka, trgovine.

Ostala naselja so: Biserjane, Bolehnečici, Blaguš, Brezje, Čakova, Dragotinci, Gabrc, Galušak, Grabonoš, Grabšinci, Jamna, Kočki Vrh, Kokolajnščak, Kraljevci, Kupetinci, Kutinci, Mali Moravščak, Rožički Vrh, Selišči, Slaptinci, Sovjak, Stanetinci, Stara Gora, Terbegovci, Ženik, Žihlava.

Trg Videm pred drugo svetovno vojno; z leve osnovna šola, posojilnica, trgovina in gostilna Pergar, skrajno desno še mežnarija, rojstni dom Edvarda Kocbeka. Vir: knjiga

Iz leta 1329 je znan prvi župnik pri Svetem Juriju ob Ščavnici

Poglejmo nekaj zgodovinskih letnic. V Otokarskem urbarju iz let 1265–1267 so omenjene vasi Brezje, Grabonoš, Kraljevci, Kupetinci, Terbegovci in Žihlava.

Leta 1329 je kot prvi župnik pri Svetem Juriju ob Ščavnici omenjen Cezarij. Leta 1336 je bil prvič omenjen Sveti Jurij ob Ščavnici (Sand Georgen an der Staeuz). Leta 1541 je jurjevški vikariat postal župnija.

Najstarejši del farne cerkve Svetega Jurija je bil zgrajen leta 1336. V naslednjih stoletjih je bila cerkev večkrat dograjena, okrog nje pa urejen protiturški tabor. Leta 1970 so k obstoječi zgradbi dozidali »novo« cerkev.

Med leti 1674 in 1697 je bila zgrajena baročna cerkev Svetega Duha na Stari Gori, ki jo je leta 1889 poslikal slikar Jakob Brollo.

1767 se v cerkvenih in vizitacijskih zapisih prvič omenja župna (farna) šola pri Svetem Juriju ob Ščavnici (v nekaterih zapisih se omenja že leta 1740). Prvi znani učitelj Ivan Vrabel bi naj začel poučevati že leta 1758.

Prvo poslopje osnovne šole so zgradili leta 1784.

Leta 1819 so ustanovili osnovno šolo na Stari Gori, ki je kot podružnična šola delovala do leta 1988.

Edvard Vaupotič je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra

Leta 1848 so Jakoba Krefta izvolili v štajerski deželni zbor v Gradcu.

30. maja 1917 je v dunajskem parlamentu dr. Anton Korošec prebral Majniško deklaracijo. Deklaracijo je s podpisi podprlo tudi 1.666 žena in deklet iz župnije Sveti Jurij ob Ščavnici.

V prelomnih dogodkih ob koncu prve svetovne vojne se je pozivu generala Rudolfa Maistra odzvalo 38 domačinov, ki so sodelovali v bojih za severno slovensko narodno mejo. Podpolkovnik Edvard Vaupotič je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra.

Podružnična baročna cerkev Svetega Duha na Stari Gori, ki jo je leta 1889 poslikal slikar Jakob Brollo in je pravi muzej njegovih poslikav; sveta brata Ciril in Metod. Foto: Ivo Žajdela

Pri Svetem Juriju ob Ščavnici je deloval center za elektrifikacijo podeželja

Druga svetovna vojna je zaznamovala tudi jurjevško občino. Številne domačine so Nemci mobilizirani v nemško vojsko, izselili ali odpeljali v koncentracijska taborišča.

Najhujši zločin je okupatorska vojska tu zagrešila 3. aprila 1945, ko so v Blagušem gozdu ustrelili 12 nedolžnih »talcev« (žrtev povračilnega ukrepa). Vzrok? Na Jamni je skrivač streljal na nemškega vojaka.

Po drugi svetovni vojni je pri Svetem Juriju ob Ščavnici deloval center za elektrifikacijo podeželja. V sklopu projekta so bili zgrajeni električno omrežje, sušilnica in hladilnica sadja, javna kopalnica, javni zamrzovalniki, pekarna, dom tečajnikov in kinodvorana.

Zajezili so Blaguški potok in zgradili umetni jez, za katerim je nastalo Blaguško jezero.

Leta 1994 so ustanovili Občino Sveti Jurij ob Ščavnici. Podrli so staro šolo in na tem mestu zgradili Kulturno in upravno središče (KUS), mrliško vežico, novo vodovodno in telekomunikacijsko omrežje, vrtec, v celoti so obnovili šolo, skozi občino so speljali del avtocestnega kraka Maribor–Lendava.

Obisk dr. Antona Korošca pri Svetem Juriju ob Ščavnici, v pogovoru z gostilničarko Frančiško Perger, ki so jo komunisti januarja 1946 nasilno izgnali v Avstrijo, njeno gostilno pa zaplenili. Vir: knjiga

Dr. Anton Korošec, najpomembnejši politik v letih 1918 in 1940

Občina, znana po prijaznih in pridnih ljudeh, trdnih kmetijah, urejenih vinogradih, je danes vsekakor najbolj poznana širši slovenski javnosti po znanih rojakih, ki so ime domačega kraja ponesli daleč naokrog in so pomembno soustvarjali zgodovino slovenskega naroda.

Verjetno najpomembnejši je bil dr. Anton Korošec (12. maja 1872, Biserjane–14. decembra 1940, Beograd) se je rodil v kmečki družini, očetu Janezu in materi Neži, rojeni Ploj.

Ljudsko šolo je obiskoval pri Svetem Juriju ob Ščavnici, zadnje leto na Ptuju. Gimnazijo je obiskoval na Ptuju in v Mariboru. Leta 1892 je stopil v mariborsko bogoslovje.

Leta 1905 je doktoriral na graški univerzi iz teologije. Nalogo je napisal iz dogmatike in je zajemala zakramentalno bogoslovno snov.

25. julija 1895 je bil v Mariboru posvečen za duhovnika, novo mašo je imel v domači župnijski cerkvi. Najprej je kaplanoval na Sladki Gori in nato v Marenbergu (danes Radlje ob Dravi).

Leta 1898 je postal prefekt mariborskega dijaškega semenišča. Leta 1935 so ga ob 40-letnici mašniškega posvečenja imenovali za časnega kanonika lavantinske škofije.

Desno je po drugi svetovni vojni zgrajeni Zadružni dom, bolj znan kot kinodvorana, levo Pergerjeva hiša z gostilno, ki so jo komunisti zaplenili lastnici, danes je v njej gostinski lokal Texas. Vir: knjiga

Nasledil je Kreka na čelu Zadružne zveze v Ljubljani

V študentskih letih se je spoznal z Janezom Evangelistom Krekom, voditeljem krščanskosocialnega gibanja in glavnim organizatorjem zadružništva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno. Po njegovi smrti ga je Anton Korošec nasledil na čelu Zadružne zveze v Ljubljani. Kasneje je bil izvoljen na mesto predsednika Glavne zadružne zveze v Beogradu in postal honorarni profesor za zadružništvo na Kmetijski fakulteti v Beogradu.

Bil je pisec in urednik časopisov, ki so takrat izhajali v Mariboru. Leta 1898 je postal urednik Slovenskega gospodarja, osrednjega slovenskega časopisa na Štajerskem. Ostali časopisi, pri katerih je sodeloval kot urednik ali pisec, so bili: Lipica, Naš dom, Südsteirische Post in Straža.

Kot avtor članka Nemškutarska zlobnost, objavljenem v Slovenskem gospodarju, so ga zaradi »hujskaštva« leta 1901 obsodili na šest tednov zapora.

Pergerjeva hiša z gostilno, ki so jo komunisti zaplenili lastnici, danes je v njej gostinski lokal Texas.

Korošec je bil častni občan 322 občin

Leta 1906 so ga v peti splošni kuriji izvolili v avstrijski državni zbor, katerega poslanec je ostal do razpada večstoletne monarhije. Maja 1917 je postal vodja Jugoslovanskega kluba poslancev v dunajskem parlamentu, v imenu katerega je prebral Majniško deklaracijo.

Konec leta 1917 so ga izvolili za predsednika Slovenske ljudske stranke. 29. oktobra 1918 je Narodno vijeće v Zagrebu izdalo razglas o ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Predsednik omenjenega organa je bil dr. Anton Korošec.

Po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se je začela bogata politična kariera dr. Antona Korošca v Beogradu. Bil je predsednik stranke, ki je imela celotno obdobje med obema vojnama večinsko volilno podporo med Slovenci.

Posledično je Korošec v Beogradu opravljal naloge ministra različnih ministrstev. Vrhunec politične kariere je pomenilo imenovanje za predsednika kraljeve vlade leta 1928.

Korošec je bil med drugim častni občan 322 občin, častni doktor ljubljanske univerze in prejemnik najvišjih državnih odlikovanj.

Kip Edvarda Kocbeka. Foto: Ivo Žajdela

Koroščevo leto ob 100. obletnici Majniške deklaracije

Ob 100. obletnici Majniške deklaracije, leta 2017, so v Biserjanah odprli spominsko sobo dr. Antona Korošca.

V njej so na ogled številni materialni in pisni zgodovinski viri, ki so bili last dr. Antona Korošca in ohranjajo spomin nanj, kot na časnikarja, duhovnika in politika.

Takrat sta zgodovinsko vlogo dr. Antona Korošča na predstavitvi Koroščevega leta predstavila vodilni poznavalec Koroščevega življenja in dela Feliks J. Bister z Dunaja in Franc Čuš, predsednik kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine Sveti Jurij ob Ščavnici, ki skrbi za Koroščevo spominsko sobo ter ohranja spomin na rojaka.

27. maja 2017 je v Kulturnem in upravnem središču Sveti Jurij ob Ščavnici potekal znanstveni simpozij Anton Korošec in 100 let majniške deklaracije, na katerem je s predavanji nastopilo šestnajst zgodovinarjev in drugih dobrih poznavalcev te teme. Prispevke simpozija so objavili v zborniku Anton Korošec in 100 let majniške deklaracije, ki ga je izdala Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer.

Kip dr. Antona Korošca. Foto: Ivo Žajdela

Koroščevo leto ob 150. obletnici Koroščevega rojstva

12. maja 2022 je minilo 150 let od rojstva dr. Antona Korošca, zato so pri Svetem Juriju ob Ščavnici začeli obeleževati Koroščevo leto.

Osrednji dogodek letošnjega Koroščevega leta, ob 150. obletnici Koroščevega rojstva, pri Svetem Juriju ob Ščavnici je bil 14. maja mednarodni znanstveni simpozij, dan zatem sta bila zahvalna maša in slavnostna akademija. Ob tej priložnosti so predstavili projekt prleške Atene in monografijo Sveti Jurij ob Ščavnici – prleške Atene.

Občina je ponatisnila faksimile knjige duhovnika Andreja Farkaša Dr. Anton Korošec iz leta 1941. Farkaš je bil jürjevški rojak, rodil se je leta 1908 v Ključarovcih, v duhovnika so ga posvetili leta 1934, prvič je doktoriral leta 1942 v Ljubljani iz teoloških ved, drugič leta 1947 v Padovi iz političnih ved. Po vojni je emigriral v ZDA, bil je župnik škofije Bridgeport v Connecticutu, umrl je leta 1967 v prometni nesreči.