Zbornik V senci Beethovnove 3 je nastal v okviru prizadevanj Študijskega centra za narodno spravo (SCNR), da kot upravitelj (od leta 2013) kletnih prostorov oz. zaporniških celic na Beethovnovi 3 v Ljubljani pripravi stalno razstavo na temo totalitarizmov v Sloveniji ter kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zaporniške celice jugoslovanske tajne policije (OZNA – Oddelek za zaščito naroda, kasneje Uprava državne varnosti – UDV in Služba državne varnosti – SDV) so odkrili leta 2007, istega leta pa so jih z Odlokom o razglasitvi zaporniških celic na Beethovnovi 3 v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena ustrezno zaščitili, saj veljajo za edine ohranjene celice tajne komunistične policije.

Po več letih propadanja stavbe, ki je bila v lasti Ministrstva za notranje zadeve RS, je v letih 2018 in 2019 sledila obnova stavbe, vključno z zaporniškimi celicami. V stavbo so se vselili novi stanovalci, npr. Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, Uprava za probacijo, del Ministrstva za pravosodje RS. SCNR si prizadeva v bližnji prihodnosti po postavitvi stalne razstave celice odpreti za širšo javnost.

Ena od Zaporniških celic v stavni na Beethovnovi 3, stanje pred obnovo. VIR: Študijski center

Ker pisnih virov ni, do resnice le po drobcih

Ob odkritju celic so se pojavljali dvomi o tem, ali so celice res pripadale tajni policiji. Dr. Ljuba Dornik Šubelj, takrat zaposlena v Arhivu Republike Slovenije, je tako trdila, da ne obstajajo dokumenti o celicah, čeprav ni dvomila o njihovem obstoju oz. uporabi. Po desetletju in pol lahko danes zatrdijo, da imajo tudi arhivski dokument, ki potrjuje, da so bile celice v uporabi tajne policije.

Kot je v uvodu zapisal dr. Tomaž Ivešić, direktor SCNR, sta bili med glavnimi vodili tega zbornika »želja po izdelavi historiata stavbe na Beethovnovi 3, o kateri se je vedelo zelo malo, ter raziskovanje 'sence' stavbe, raziskovanje kršenja človekovih pravic in svoboščin, začenši z obdobjem druge svetovne vojne, ter seveda represivnega aparata po letu 1945. Nobelov nagrajenec za mir, politični zapornik Nelson Mandela, je nekoč dejal, da nihče ne pozna značaja neke nacije, dokler ne pride v njihov zapor. Presoja značaja nacije, države oz. političnega sistema ne bi smela temeljiti na tem, kako se tretira višje sloje prebivalstva, ampak tiste na dnu. Nemočne, pozabljene in zasramovane. Nič ni bolj presunljivo kot biti v celicah na Beethovnovi in poslušati svobodno korakanje mimoidočih v središču Ljubljane.«

Dodal je, da bo postavitev načrtovane stalne razstave precejšen finančni zalogaj za SCNR, zato ima ta knjiga dva glavna cilja. Prvič, postaviti temelje oz. začetno točko za strokovno-znanstveno postavitev stalne razstave, in drugič, z njeno prodajo vsaj delno financirati njeno postavitev.

Pretresljiva zgodba Antonije in Bernarda Marolta

Zbornik predstavlja zanimiv pogled v zgodovino delovanja slovenskih represivnih organov, njihovih represivnih ukrepov med in po drugi svetovni vojni in zgodbe posameznikov, ki so se znašli v njihovi obravnavi.

Kot je o zborniku zapisal dr. Aleš Maver, je »posrečen prerez različnih tem, vezanih na dogajanje v stavbi na Beethovnovi ulici v Ljubljani po drugi svetovni vojni. Uvajata ga uvodni prispevek o zgodovini stavbe, ki prinaša veliko novih spoznanj in priča o zavzetem raziskovalnem delu avtorice, ter besedilo o prizadevanjih za obnovo prostorov od leta 2007 naprej. Sledi mozaik osebnih zgodb političnih obsojenk in obsojencev. Izbor posrečeno dopolnjujeta pregledna prispevka o značaju in kronologiji ukrepov revolucionarne oblasti ter o začetkih revolucionarnega nasilja v Ljubljani.«

Več avtorjev je raziskalo in napisalo tudi nekaj osebnih zgodb o ljudeh, ki so jih komunisti po vojni zaprli in jim »sodili« na montiranih procesih. Izjemno pretresljiva je zgodba Antonije in Bernarda Marolta iz Horjula, ki jo je podrobno raziskala Mirjam Dujo Jurjevčič.

Vrata v zaporniško celico. VIR: Študijski center

Močno zaostajamo za državami, ki zavzeto skrbijo za spomin o totalitarizmih

Ko je Študijski center za narodno spravo (SCNR) leta 2013 v upravljanje prevzel zaporniške celice, so se glede uporabe celic in dejavnosti v njih pojavila vprašanja, ki so se v glavnem delila v dva sklopa. Prvi se je nanašal na vprašanje, kako poskrbeti za gradbeno sanacijo, obnovo in ohranitev celic, drugi pa, kako celice napolniti s primerno vsebino in jih odpreti za javnost.

O tem piše Marta Keršič, ki v prvem delu prispevka poda pregled večletnih prizadevanj za sanacijo celic, ki so se zaključila z obnovo celotne stavbe na Beethovnovi 3, v kateri se celice nahajajo. V drugem delu je predstavila dejavnosti, ki so v tem času potekale in s katerimi so celice z različnimi vsebinami odpirali za javnost, čeprav še niso bile obnovljene. Prikazala je del načrtov za prihodnost, s katerimi bo kulturni spomenik državnega pomena zapolnil vrzel na področju prezentacije materialne dediščine ter ostankov iz obdobja socializma, časa, ko so bile v slovenskem prostoru izrazito teptane človekove pravice in svoboščine. Poudarja, da v orisu tega obdobja na področju muzealskega prikaza močno zaostajamo za državami, ki so naredile korak naprej in ki zainteresirani javnosti z ohranjenimi spominskimi centri in obnovljeno stavbno dediščino iz časov totalitarnih režimov ponujajo vpogled v usode zaznamovanih posameznikov in skupin.

Kukalo na vratih zaporniške celice. VIR: Študijski center

V zborniku je objavljenih devet prispevkov

Jelka Piškurić, Waldherrjeva hiša na Beethovnovi

Marta Keršič, Obnova zaporniških celic na Beethovnovi ulici 3 v Ljubljani

Mateja Čoh Kladnik, Inž. Tomo Knez

Damjan Hančič, Revolucionarna »justica« in njene žrtve v letih 1941 in 1942 na območju Ljubljane

Monika Kokalj Kočevar, Franc Erce – osebna zgodba 1941–1949

Marko Štepec, Zaporniška zgodba Srečka Kristana, borca za severno mejo

Mirjam Dujo Jurjevčič, Na pragu izvršitve smrtne obsodbe: Antonija in Bernard Marolt

Neža Strajnar, Zaprti zaradi verskega prepričanja: primeri krivično obsojenih pripadnikov različnih veroizpovedi v obdobju 1945–1955

Petra Gabrovec, Kratek pregled pomembnejših političnih in represivnih ukrepov komunistične oblasti med letoma 1944 in 1951 v Sloveniji

Dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, položitev venca pred stavbo na Beethovnovi, kjer je bil po vojni komunistični zapor, venec polaga Tomaž Ivešić, direktor SCNR (23. avgusta 2022). FOTO: Ivo Žajdela