Ni lahko predstaviti te zelo zajetne knjige, ki ima kar 775 strani. Publicist in profesor romanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani Boštjan M. Turk jo je uvodoma označil z naslednjimi besedami: »Pričujoča knjiga, katere naslov je Kota 101 (kronika črne utopije titoizma v Sloveniji in širše), je monografsko naravnan zbornik o tota­litarizmu. Njegova osnova je večplastna. Združuje študije, ki jih je av­tor pripravil za mednarodno strokovno javnost, od preloma tisočletja sem. Ob njih se razvrščajo članki, intonirani na različne zgodovinske in družbene teme. Ti so nastajali pretežno za potrebe piščevega anga­žmaja v občilih; a so žanrsko (literarnovrstno) spremenjeni. Urejeni so namreč v večje obsegovne sklope, ki poskušajo v enotni perspekti­vi ponuditi odgovor na vprašanja, kakršna poraja pojav predmoderne politične ureditve, v kateri je celotno življenje državljanov – daljši čas (!) – nasilno podrejeno ciljem ožje, od eksistencialnih interesov ljudi odtujene skupine. Za orientacijski kriterij pri določanju lastne zgradbe namreč Kota 101 jemlje roman Georgea Orwella Tisoč devetsto štiriinosemdeset (1984), referenčno delo s področja tega, kar se strokovno imenuje distopična literarna ustvarjalnost. Glavni poudarki tega dela so namreč osnova za razvrstitev poglavij in njihovo vsebinsko organi­zacijo v Koti 101.«

Številka 101 je simbolno nastopala že v romanu 1984, ki ga je angleški pisatelj George Orwell objavil leta 1949. Tega leta je jugoslovanski Brozov režim začel internirati t. i. informbirojevce (častilce Stalina) na Goli otok, ki je potem postal ena najhujših mučilnic človeka, kar jih pozna zgodovina. Seveda je bila številka povzeta iz še starejših obdobij. Boštjan M. Turk je spretno, kar mu seveda ni bilo težko, potegnil mnoge vzporednice med Orwellovim romanom 1984 in dogajanjem v Broz-Kardeljevi socialistični Jugoslaviji. Povsod so z obsežnim novorekom sprevračali pojme in z novo mitologijo vladali ljudem.

Če je pri Orwellu številko 101 nosila posebna soba, je Udba na Golem otoku z njo poimenovala poseben prostor na otoku, t. i. »Petrovo rupo 101«, ki je bila odmaknjena od taboriščnih barak, v to skalno dolinico pa so zapirali tiste, ki se niso vdali golootoški »prevzgoji«, ki je bila peklensko nasilna in ponižujoča. Zaporniki so namreč morali obsojati sami sebe in »revidirati«, to je povsem spreminjati svoja stališča v povsem izumetničene parole čaščenja diktatorja Tita in partije.

Boštjan M. Turk že vrsto let v svojih kolumnah detektira ostanke te »prevzgoje« »družbe« oziroma posameznikov v njej, ki še po skoraj zdaj že treh desetletjih množično vztrajajo v najrazličnejših oblikah pri Slovencih. Zapisal je: »Po Tisoč devetsto oseminštirideset so tako oblikovana (in naslovljena) poglavja, po njem je napravljena zunanja arhitektura knjige. Gre na­mreč za visoko izpopolnjeno antiutopijo v svojem žanru. In Slovenija post quam je to par excellence. 1984 zato ekskluzivno sodi med dela, ki po jeziku, snovi in mimetični moči celokupne metafore zlahka govori tudi o dogodkih, pojavih in ljudeh iz zgodovine in sedanjosti: to pomeni, da je z njegovim miselnim aparatom mogoče izraziti stvari iz območja, ki ga Kota 101 neposredno upoveduje. To je titoistična stvarnost nekdanje SFRJ, s trzaji v dve pomembni smeri: v tranzicijo, kot se je – pogojena z izhodiščnim položajem totalitarnih deležnikov oblasti – formirala v njeni severozahodni republiki, v Sloveniji, in v prikrit manever, s katerim je titoizem – po »zgodovinskem sporu« s Stalinom postal nosilec antikolonialističnega gibanja t. i. neuvrščenih. V enem in drugem primeru govorimo o klasični prevari, o elementu, ki je sicer središčna os totalitarizma, še posebej najtršega (najbolj trdoživega), stalinistično-titoističnega, točneje komunističnega, če izposta­vimo njegovo celokupnost kot nadpomenske enote. Dasi je vselej in najprej govoril o družbi bleščeče prihodnosti, ki bo imela planetarno razsežnost, je uresničeval prav nasprotno. Za seboj je pustil sto milijonov mrtvih ter opustošenost, iz katere se bodo kopale generacije, ki šele vstopajo v življenje. Zato govorimo o črni utvari.

Nič od tega Orwellu ni bilo niti najmanj tuje. Sam je namreč ko­munizem in njegove prakse poznal do obisti, kajti bil je sopotnik giba­nja. Šele pobujen s to vednostjo je lahko ustvaril prepričljivi deli, 1984 in Živalsko farmo. Slednja se v sporočilu, ki ga posreduje kot basen, namreč dobro prekriva z dejansko vsebino Novega razreda Milovana Đilasa, ki je tudi pogost sopotnik pričujočega teksta. Enako ji ni tuje drugo besedilo istega avtorja: Anatomija neke morale. Tudi je – že uvodoma – blagi gost Kote 101 publicist in disident Viktor Blažič. Jože Pučnik stoji ob njem. In drugi, enako dragoceni, med prvimi omeni­mo Justina Stanovnika in Iva Urbančiča.«

V knjigi Kota 101 nas profesor Boštjan Marko Turk uvaja v za­tohlo podkletje slovenskega postkomunizma. Avtor izpostavlja nad­zor, ki ga strukture globoke države izvajajo nad ustanovami oblasti, zlasti pravosodne, nadalje nad politiko v splošnem, gospodarstvom, mediji in kulturo.