Sv. Bonaventura (1217/1221–1274) je bil velikan srednjeveške teologije, bil je avtor slovitega dela Brevilokvij, prvega tovrstnega kompendičnega pregleda teologije, pred enim letom smo ga dobili tudi v slovenskem prevodu.

Ut boni fiamus – Da postanemo dobri

Teološka fakulteta je zdaj v zbirki Znanstvena knjižnica izdala knjigo (v angleščini) Ut Bon(aventurian)i fiamus o sv. Bonaventuri, s prispevki, ki so jih leta 2021 v znak obeležitve 800. obletnice Bonaventurovega rojstva pripravili slovenski in tuji avtorji za mednarodno konferenco.

Zbornik se začne z zgodovino filozofije: v prvih dveh poglavjih je predstavljeno zgodovinsko ozadje glavnih potez Bonaventurove filozofske misli.

Najprej se je Lydia Schumacher osredotočila na Bonaventurov nauk o transcendentalijah, Božjih idejah in analogiji, v kolikor ga lahko razumemo kot temeljno zasidranega v teologiji in filozofiji predhodnih frančiškanov.

Prav Bonaventurovi učitelji so bili tisti, ki so sestavili vplivno frančiškansko sumo srednjega veka, Summa Halensis, na katere nauk je močno vplivala tudi Avicennova metafizika.

Z odkrivanjem značilno Avicennove filozofije v Summa Halensis, iz katere je črpala Bonaventura filozofija, je Schumacherjeva osvetlila Avicennov vpliv v Bonaventurovem najbolj znanem delu, Itinerarium mentis in Deum.

Na Bonaventurova stališča je vplival tudi Aristotel

V drugem poglavju je Franziska van Buren segla še dlje v zgodovino, saj je poudarila potrebo po prevetritvi splošno uveljavljenega mnenja o temeljni zakoreninjenosti Bonaventurove filozofije v svetem Avguštinu.

Najpomembnejša teza tega poglavja se tako umešča v pomembno razpravo, ki so jo načeli že ugledni medievalisti prejšnjega stoletja. Na eni strani sta Ëtienne Gilson in Maurice de Wulf zagovarjala Bonaventurov avguštinizem, na drugi strani pa je Fernand van Steenberghen trdil, da je bil Bonaventura, če kaj, pravzaprav izredno zvest bralec Aristotela.

Avtorica soglaša s tezo, da je Aristotel na Bonaventura vplival v veliko večji meri, kot je bilo doslej priznano.

V svojem prispevku je tako pokazala, kako močno je na Bonaventurova stališča o možnosti spoznanja univerzalnih pojmov in zakonov, ki delujejo v naravi, vplival Aristotel.

Mednarodna konferenca o enem največjih srednjeveških mislecev sv. Bonaventuri ob 800. obletnici njegovega rojstva. VIR: facebook

Zgodovinsko ozadje Bonaventurove filozofije

Preučevanju zgodovinskega ozadja Bonaventurove filozofije sledita dve poglavji, osredotočeni na Bonaventurovo epistemologijo.

Najprej je Leonardo Fedriga analiziral Bonaventurov nauk o čutnem zaznavanju, kot je izražen v De reductione artium ad theologiam 8.

Fedriga je poudaril, da pojem generatio speciei, ki ga je uvedel Bonaventura, pravzaprav ni tako nov in idiosinkratičen, kot se zdi na prvi pogled.

Po njegovem mnenju je idiosinkratična prej Bonaventurova uskladitev Avguština z Aristotelom.

Fedriga trdi, da Bonaventurov opis čutnega zaznavanja izhaja iz njegove inovativne sinteze tako avguštinske kot aristotelske epistemologije.

Nauk o Božjem razsvetljenju

V nadaljevanju se je Ingrid Kodelja osredotočila na nauk o Božjem razsvetljenju – Avguštinova dediščina, ki jo je Bonaventura nedvomno sprejel, vendar jo je nekoliko prilagodil svoji filozofiji.

Kodelja je osvetlila Bonaventurov pogled na razsvetljenje tako, da je njegova stališča primerjala s stališči Roberta Grossetesta, čigar konceptualizacija svetlobe je vplivala tudi na poznejšo frančiškansko šolo.

Avtorica je zaključila, da je Grosseteste temo svetlobe uporabil v bolj matematično-kozmološkem smislu, medtem ima Bonaventurov motiv svetlobe bolj estetsko-metafizično konotacijo.

Mednarodna konferenca o sv. Bonaventuri ob 800. obletnici njegovega rojstva; souredniki zbornika p. Miran Špelič, p. Jan Dominik Bogataj in Nena Bobovnik. VIR: facebook

Bogata dediščina Bonaventurove duhovnosti in afektivne teologije

Poleg filozofskih tem se je zbornik lotil raziskovanja bogate dediščine Bonaventurove duhovnosti in afektivne teologije.

Alen Širca je najprej obravnaval Bonaventurov Itinerarium mentis in Deum (potovanje uma k Bogu) predvsem skozi prizmo tem ljubezni in smrti.

Širca trdi, da se Bonaventurova mistična teologija po eni strani zgolj umešča v klasično tradicijo, nanjo so vplivali predvsem Avguštin, Dionizij Areopagit, Gregor Veliki, cistercijanci in viktorinci, a, po drugi strani, predstavlja nekaj večjega kot zgolj zmes ali nadaljevanje predhodnega krščanskega mističnega izročila.

Širca je tako v njej preiskoval Bonaventurovo pretanjeno preoblikovanje predhodnega izročila in njegovo inovativno sintezo.

Robert Kralj je odprl vrata k povsem novi temi: k preučevanju odnosa med Bonaventurovo duhovnostjo in duhovno izkušnjo Terezije Avilske.

Kljub navidezni oddaljenosti med obema osebnostma je Kralj razkril nekatere presenetljive stične točke med njunimi teološkimi konceptualizacijiami duhovnih čutov.

Kraljeva analiza tako vodi k boljšemu razumevanju obeh velikih duhovnih učiteljev.

Sourednik zbornika p. Miran Špelič na mednarodni konferenci o sv. Bonaventuri. VIR: facebook

Vznemirljiva epizoda »prijateljstva« med Bonaventurom in Josephom Ratzingerjem

Zadnji del konferenčnega zbornika se je osredotočil na Bonaventurovo teologijo. Najprej je Marianne Schlosser razložila Bonaventurov Breviloquium in vrednoti Bonaventurovo teologijo, kot jo je sam opisal v prologu omenjenega besedila.

Prolog se, med drugim, ukvarja s temeljnim vprašanjem razmerja med razodetjem in vero, med Svetim pismom in teologijo.

Po natančni analizi strukture in vsebine prologa se je Schlosserjeva posvetila tudi recepciji tega traktata.

Anton Štrukelj v svojem prispevku piše o vznemirljivi epizodi »prijateljstva« med Bonaventurom in Josephom Ratzingerjem, ki je presegalo zgolj akademsko zanimanje za serafinskega učitelja.

Štrukelj je v prispevku predstavil Ratzingerjevo teološko ukvarjanje z Bonaventurom, zlasti v luči njegovega razumevanja razodetja in teologije zgodovine: na inovativen način je pokazal na tesen preplet njunih življenj in del.

Različne nianse evharistične teologije serafinskega doktorja

V prispevku je Miran Špelič je podal izvirno raziskavo o Bonaventurovi zakramentalni teologiji, natančneje, o vprašanju evharistije.

Prispevek se teme ne loteva na splošnejši interpretativni ali sistematičen način, temveč uporablja leksikografsko analizo izrazov caro Christi in corpus Christi v Bonaventurovem Brevilokviju.

Špelič tako opazuje in razkriva različne nianse evharistične teologije serafinskega doktorja.

Thomas Piolata je sklenil del monogarfije, ki je posvečen Bonaventurovi teologiji. Pod drobnogled je vzel Bonaventurovo delo Quaestiones disputatae de mysterio Trinitatis in poudaril bogastvo tega izjemnega, a premalo raziskanega besedila.

Piolata v prvi vrsti dokazuje, da izraz unitas caritatis, ki ga Bonaventura uporablja glede vprašanja o trinitarični edinosti, pravzaprav pometli implicitno sklicevanje na Svetega Duha.

Ta trditev je Piolati omogočila, da je razkril doslej premalo obravnavano prisotnost Bonaventurove pnevmatologije v spisu De mysterio Trinitatis.

Sourednik zbornika p. Jan Dominik Bogataj na mednarodni konferenci o sv. Bonaventuri. VIR: facebook

Bonaventura kot posrednik življenja sv. Frančiška

Zbornik se zaključi s poglavjem o Bonaventuru kot posredniku življenja sv. Frančiška.

William Short je opredelil vlogo, ki jo je imel Bonaventura pri prenašanju legend o življenju sv. Frančiška, ki so za časa njegovega življenja že bile v obtoku.

Generalni minister iz Bagnoregia je bil namreč tisti, ki je sestavil enotno in od takrat naprej uradno legendo o življenju sv. Frančiška.

Poleg tega je Short poudaril, da Bonaventurovo posredovanje zgodbe o Frančiškovem življenju ni pripeljalo do »malavventure«, temveč je bilo prav pisanje te legende za avtorja navdihujoča izkušnja: na koncu je imela legenda večji vpliv na Bonaventura, kot Bonaventura na legendo.

Zbornik so uredili: Nena Bobovnik, p. Jan Dominik Bogataj in p. Miran Špelič.