Najprej je Slovence ponižal, kot človeka poniža vsako nasilje.

Vse glavne »državne« sisteme je poslej vodil tujec. Na primer, tudi poročanje v časopisih, na kar pogosto pozabljamo, ko jih odpremo iz tistega časa in se lahko nad pisanjem, še posebno na prvi strani, ki jo je vsebinsko oblikoval okupatorjev človek, čudimo in zgražamo.

Če ne bi bilo okupacije, komunisti ne bi prišli na oblast

Okupacija je omogočila komunistom, da so v njej videli svojo veliko priložnost, zagnali svoj propagandni stroj in protiokupatorska čustva speljali na svoj mlin.

Okupator je bistveno nevtraliziral naš dotedanji državni aparat, na primer organe pregona in sodstvo, s čimer so imeli komunisti veliko lažje razmere za svojo teroristično dejavnost, s katero so tako lahko začeli že poleti 1941.

Če ne bi bilo te okupacije, komunisti ne bi nikoli prišli na oblast, kar je pomenilo bistveno uničenje narodne substance.

Posledica okupacije so bili revolucionarno nasilje, obramba protirevolucije, 100.000 ubitih Slovencev, 45 let trde komunistične in udbovske diktature ter vse posledice, ki jih čutimo še 30 let po demokratizaciji.

Nekateri to imenujejo razkol, eni razdor, čeprav se te politične pojme hitro lahko zlorabi za nelagodje koga z demokracijo, ki različnost mnenj v temelju omogoča.

Namreč, z različnostjo mnenj nekateri radi obračunavajo s termini kot so razdvojenost, razdor, razkol ipd.

Monopolizaciji upora in komunistična revolucija

Zbornik Leto 1941 na Slovenskem: vojna in okupacija, izdal ga je Študijski center za narodno spravo, bralca popelje v leto 1941, saj je bilo to leto res tragično za Slovence v več ozirih.

Prvič, začetek vojaških operacij in okupacija slovenskega ozemlja od treh oziroma celo štirih sil, Italije, Nemčije, Madžarske in Nezavisne države Hrvatske, ter nezmožnost slovenske politične elite, da bi razkosanje preprečila. Nemški vojaški stroj je do takrat pregazil in zasedel že vrsto veliko večjih držav, kjer odpora, razen na Poljskem, skoraj ni bilo.

Pa še tam, kjer je bil, spet na poljskem, je bila »cena« v življenjih zelo velika. V ta sklop spada največ poglavij.

Drugo tragedijo je predstavljal okupatorjev teror, ki se je najbolj razplamtel na območju pod nacističnim nadzorom.

Tretja tragedija je bila monopolizacija upora s strani Komunistične partije Slovenije, ki je izvajala nasilje ne samo nad političnimi nasprotniki, ampak tudi še do nedavnega somišljeniki, na primer s skupino Stara pravda dr. Črtomirja Nagodeta.

Monopolizaciji upora je hitro sledila komunistična revolucija, njej pa kontrarevolucija in tako se je slovenski narod med drugo svetovno vojno znašel v silni mešanici nasilja in sovražnosti.

Pisanje o okupaciji 12. april 1941 v Slovenskem narodu.

Mnogi imajo probleme z različnimi pogledi in interpretacijami

Leto 1941 in še bolj medvojno dogajanje sprožata različne interpretacije in številne polemične razprave v slovenski družbi.

Še trideset let po demokratizaciji imajo mnogi Slovenci probleme z različnimi pogledi in interpretacijami. Radi bi, da bi vsi drugi razmišljali tako, kot oni. Zato govorijo o »razdvajanju« in »delanju razdora«, da bi s temi termini oziroma očitki onesposobili pogled in mnenje drugega.

Tudi zato je pomembno, da zgodovinska stroka raziskuje ter objavlja znanstvene prispevke in knjige, ki prinašajo nova spoznanja o medvojnem dogajanju na Slovenskem.

Tudi v tem zborniku je kakšna tema, ki opozori na temo, ki jo je kdo drug pred tem prikazal preveč tendenciozno in enostransko.

Več prispevkov bralcu predstavi težke razmere, v katerih so se znašli Slovenci leta 1941, poleg tega pa ne pozabi na širši politično-vojaški kontekst, v katerem se je znašlo naše ozemlje na začetku druge svetovne vojne.

Maribor, odet z nemškimi nacističnimi zastavami. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Med zgodovinarji se krešejo številna mnenja

Dr. Tomaž Ivešić, direktor Študijskega centra za narodno spravo, je v uvodniku spomnil, da se med zgodovinarji krešejo mnenja o nujnosti podpisa pristopa Jugoslavije k Trojnemu paktu, o samomoru ali hrabremu nastopu pučistov 27. marca, o insinuacijah o kolaboraciji predvojne SLS z nacisti ali o prvem stiku bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena v Celju z okupatorji ter njegovimi prizadevanji za preprečevanje razkosanja slovenskega ozemlja kot evidenten dokaz kolaboracije, o vlogi Narodnega sveta, o 26. aprilu ter ustanovitvi Protiimperialistične fronte oziroma kasnejše Osvobodilne fronte (OF), o monopolizaciji upora OF, o začetkih revolucionarnega terorja itd.

Absurdnost očitkov o revizionizmu v zgodovinopisju

»Okoli naštetih tem se ne samo krešejo različne interpretacije, ampak tudi obtožbe o revizionizmu.

Termin, ki je na primer v ameriški akademski sferi sprejet z odobravanjem, se je v Sloveniji ter na širšem prostoru nekdanje Jugoslavije razširil kot etiketa in zmerljivka, ki se nekritično in brez kakršne koli znanstvene refleksije podaja enkrat sem, enkrat tja, največkrat v primerih, ko določeni zgodovinarji ne želijo svojih tez in teorije podrediti zgodovinskim virom ali zgodovinskim faktom.«

Dr. Ivešić opozarja, da zgodovinopisje ni in nikoli ne bo objektivno, saj zgodovinarji sami, pa če tudi podzavestno, vplivajo na tolmačenje in razumevanje preteklosti, toda »če želimo imeti vrhunsko zgodovinopisje, mora biti to nepristransko; torej brez selektivne uporabe virov ali zamolčanja raziskav, ki nasprotujejo tvojim lastnim tezam.« Prepričan je, da so to osnovna navodila za vsakega zgodovinarja.

 Prihod Italijanov v Ljubljano, pred nebotičnikom. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije 

Kaj je/bi pomenilo priti pod enega okupatorja

Sicer pa, nemški zgodovinar dr. Peter Lieb piše o spoprijemanju z nacistično preteklostjo oziroma o nemški historiografiji o drugi svetovni vojni kot zrcalu družbe po 1945 (članek je v angleščini).

Dr. Jelka Piškurić je pod naslovom »Vojska se širi kakor ogromen požar« predstavila odzive slovenskega časopisja na začetek druge svetovne vojne v Evropi v letih 1939–1941.

Dr. Tomaž Kladnik in dr. Mateja Čoh Kladnik sta osvetlila vojaške operacije jugoslovanske ter nemške vojske in njenih zaveznic med aprilsko vojno v Jugoslaviji.

Naslov prispevka ddr. Igorja Grdine je Priti pod enega okupatorja, v njem pa je prikazal okoliščine, v katerih so se znašli nekateri politiki, z njimi pa njihovi narodi, ob nasilni sovražni okupaciji, predvsem na Češkem, Slovaškem, v Jugoslaviji in seveda Sloveniji.

Prispevek je tudi neke vrste odgovor Godeši, Repetu, Vodopivcu in še komu, ki prikazujejo slovenske politike pred in ob okupaciji Slovenije, da so simpatizirali s fašisti in nacisti, kar je seveda veliko sprenevedanje ter nasilje nad zgodovinsko resnico.

Razmere na Primorskem v letu 1941

Srbski zgodovinar Bojan Dimitrijević piše o okupirani Srbiji leta 1941.

Dr. Tamara Griesser Pečar je prikazala preseljevanje duhovnikov in redovnikov po okupaciji Slovenije leta 1941.

Dr. Matic Batič piše o sekundiranju nacistični Nemčiji oziroma Italijanskem napadu na Jugoslavijo v kontekstu italijansko-jugoslovanskih odnosov med obema svetovnima vojnama.

Dr. Renato Podbersič je prikazal razmere na Primorskem v letu 1941.

Dr. Damjan Hančič pa je polistal po nemškem glasilu Karawanken Bote in njegovi propagandni vlogi v letu 1941.

Rogaška Slatina, proslava leta okupacije, 11. 4. 1942. Vir Daniel Siter