Ob svetovnem dnevu človekovih pravic so pri Študijskem centru za narodno spravo v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico, Loškim muzejem Škofja Loka, s Kulturno-zgodovinskim društvom Lonka Stara Loka in z Muzejskim društvom Škofja Loka v Škofji Loki 7. in 8. decembra 2016 pripravili mednarodni znanstveni posvet z naslovom Človekove pravice in temeljne svoboščine: Za vse čase! Zdaj so prispevke objavili v zborniku z enakim naslovom.

Dr. Marko Novak je v prispevku z naslovom Človekove pravice v samopostrežbi poudaril, da se danes v javnih po­litičnih razpravah vse kršitve človekovih pravic mečejo v isti koš, vendar pa se te po vsebini in intenziteti vendarle razlikujejo. Najhujše so kršitve človekovih pra­vic, ki pomenijo kršitve temeljnih civilizacijskih norm, med katere spadajo tudi povojni poboji na slovenskih tleh.

Mag. Jože Štukl je v prispevku Loški grad v 20. stoletju in usoda njegovih lastnic predstavil dogajanje na loškem gradu v 20. stoletju in delovanje uršulink, ki so bile v tem času njegove lastnice.


Simpozij v Škofji Loki decembra 2016

Helena Janežič je v prispevku Stop cenzura! Prepovedana literatura in knjižnice 1945–1991 spregovorila o tem, da v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji cenzura uradno ni obstajala, moč samocenzure pa je bila še večja kakor uradno neobstoječa cenzura. Dr. Vida Deželak Barič je v prispevku Opredelitve človekovih pravic in dolžnosti v okviru Osvobodilne fronte slovenskega naroda med drugo svetovno vojno pokazala razliko med deklarativnim in dejanskim spoštovanjem človekovih pravic v okviru Osvobodilne fronte.

Dr. Tamara Griesser Pečar je v prispevku Operativni načrt tajne policije proti Cerkvi v letih 1947 in 1948 poudarila, da sodstvo v Sloveniji v obdobju komunističnega režima ni delovalo po pravnih normah, na kar najočitneje kažejo operativni načrti Udbe. Dr. Jernej Letnar Černič je v prispevku Sedem zgodb o polpretekli zgodovini v postkomunistični Evropi prikazal sedem življenjskih zgodb pritožnikov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, z različnih koncev ideološkega pola, v državah Srednje in Vzhodne Evrope. Ugotovil je, da je uspešnost vsakokratne tranzicije iz totalitarnega sistema v de­mokratično in pravno državo odvisna od zrelosti ljudi, da prekinejo z arbitrar­nimi praksami in sprejmejo odgovornost za pretekla hudodelstva.


Zgodovinarja dr. Milko Mikola in dr. Tamara Griesser Pečar

Dr. Helena Jaklitsch je objavila prispevek Človekove pravice in človekovo dostojanstvo v skrajnih razmerah. Slovenci v povojnih taboriščih v Avstriji in Italiji. S prikazom slovenskih beguncev, ki so morali maja 1945 zapustiti domovino in so naslednja leta preživeli po taboriščih v Avstriji in Italiji, se je dotaknila pojmovanja človekovih pravic in dostojanstva v skrajnih razmerah.

Dr. Milko Mikola je v prispevku Povojne kazenske ustanove v Škofji Loki prikazal kazenske ustanove, ki so v Škofji Loki obstajale od leta 1945 do konca petdesetih let 20. stoletja. Raziskal je delovanje koncentracij­skega taborišča, okrajnega zapora, taborišča za družbenokoristno delo za ženske in kazensko-poboljševalni dom za moške.

Sledi sklop treh hrvaških avtorjev. Dr. Vladimir Geiger je v prispevku z naslovom O uresničevanju odločbe mini­strstva za notranje zadeve Demokratične federativne Jugoslavije z dne 18. maja 1945 o odstranitvi pokopališč in grobov »okupatorjev in narodnih sovražnikov« na Hrvaškem po drugi svetovni vojni izpostavil dejstvo, da so bili po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji in na Hrvaškem grobovi ubitih partizanov ter žrtev fašističnega nasilja z zakoni zaščiteni in vzdrževani, grobovi in pokopališča »sovražnikovih« vojakov in grobovi »sodelavcev okupatorja« pa so ostali zunaj zakona. To je traja­lo vse do razpada SFRJ. Dr. Marica Karakaš Obradov je v prispevku »Nezaželene« narodne manjšine na Hrvaškem po drugi svetovni vojni izpostavila, da je bil v povojni Jugoslaviji in na povojnem Hrvaškem, še posebej v obdobju »ljudske demokracije«, odnos do »nezaželenih« narodnih manj­šin v neskladju z deklarirano enakopravnostjo vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti.

Dr. Martina Grahek Ravančič je v prispevku V imenu naroda. Delo sodišč za zaščito narodne časti Hrvatov in Srbov na Hrvaškem zaključila ugotovila, da so v svojem kratkem delovanju sodišča za zaščito narodne časti Hrvatov in Srbov na Hrvaškem kot revolucionarna sodišča sprejela številne neutemeljene sodbe, katerih posledice so bile daljnosežne najbolj za Hrvate, pa tudi za druge prebivalce Hrvaške. O tem najnazorneje pričajo tudi številne ohra­njene sodbe teh sodišč.


Marija Gasser je govorila o nasilju v Selški dolini.

Sledijo prispevki o kršenju človekovih pravic in dostojanstva v 20. stoletju na škofjeloškem območju. Judita Šega je predstavila življenje in delo škofjeloškega lesnega veletrgovca in industrialca Franca Heinriharja st. ter njegovo povojno usodo, ki jo je narekovala nova »ljudska oblast«. Ana Florjančič je v prispevku Dr. Janez Veider – »najreakcionarnejši tip« prikazala dr. Janeza Veiderja, duhovnika in umetnostnega zgodovinarja, pred drugo svetovno vojno kaplana, po njej pa župnega up­ravitelja v Stari Loki, ki ga je režim leta 1949 aretiral in po sodbi zaprl za dobo šestih let. O tragičnih dogodkih na Selškem med drugo svetovno vojno in po njej v prispev­ku z naslovom Na Selškem po drugi svetovni vojni razmišlja Marija Gasser, ki je posebej izpostavila, da za narod brez zapisa preteklosti ni prihodnosti. Alojzij Pavel Florjančič je v prispevku z naslovom Starološka Antigona predstavil lik domačinke Frančiške, ki je svojemu nasilno umorjenemu bratu in njegovim sotrpinom dolga leta skrivoma prinašala cvetje na kraj morišča, nazadnje pa je zanje le našla posvečen grob na domačem pokopališču. Ddr. Marija Stanonik je v članku z naslovom Ko bi moja mam'ca vedli, kak' se meni zdaj godi skozi pesemsko gradivo retrospektivno sledila kontinuiteti motiva o tragiki, zanikanju življenja in tožbe nad človekovim rojstvom.

Objavljena sta članka, ki na posvetu v Škofji Loki nista bila predstavljena. V prvem Človekove pravice v vrtincu časa: Ljubo Sirc in Jože Pučnik je dr. Andreja Valič Zver podčrtala pomen kul­ture človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter opozori na njihove kršitve, ki zaznamujejo nedemokratične družbe. V središču prizadevanj za človekove pravice in temeljne svoboščine je človek kot svobodno bitje in avtonomna osebnost.

Tudi prispevek dr. Matevža Tomšiča z naslovom Človekove pravice kot temelj sodobne demokratične ureditve prinaša razmislek o človekovih pravicah. Zapisal je, da sta demokracija in človekove pravice fenomena, ki se medsebojno pogojujeta. Spoštovanje pravic posameznika, svobode mišljenja in delovanja je eden od teme­ljev, na katerem stoji tudi združena Evropa in morajo nanj pristajati vsi, ki v njej živijo oziroma se vanjo priseljujejo.

Foto: I. Ž.