Ena od teh je tudi Slovensko Cecilijino društvo, ki povezuje slovenske cerkvene glasbenike in v sedanji obliki deluje od leta 1996. Aprila letos je imelo društvo volitve, na katerih je bil za novega predsednika izvoljen Simon Jager, akademski cerkveni glasbenik, organist in zborovodja iz župnije Vojnik. Poročen mož in oče treh šoloobveznih otrok poleg redne službe v Glasbeni šoli Šentjur in Glasbeni šoli Celje, kjer korepetira, poučuje klavir, orgle in nauk o glasbi, deluje tudi na dveh župnijah: v domačem Vojniku ter na Dobrni.

Vrsto let ste bili član Slovenskega Cecilijinega društva, sedaj pa ste poleg vseh drugih obveznosti sprejeli še predsedovanje društvu. Kaj to za vas pomeni?

Glede izvolitve je tako, da vsi člani društva izvolijo izvršni odbor, ki je kot celota odgovoren društvu, člani izvršnega odbora pa potem izmed sebe izvolijo predsednika. Iz preteklosti smo se naučili, da celostna odgovornost za institucijo ne more sloneti samo na enem človeku, saj ima ta vedno še mnoge druge redne obveznosti. Zato je prišlo do dogovora, da so vsi člani izvršnega odbora enakovredno odgovorni društvu, njen predsednik pa ima predvsem vlogo koordinatorja. Nisem torej tisti, ki bi v prvi vrsti moral skrbeti za vizijo in celoten pogled na delovanje društva, čutim pa stopničko odgovornosti več, čutim, da je potrebno pri nekaterih stvareh narediti prvi korak.

To pomeni, da člani izvršnega odbora dobro sodelujete med seboj?

V jedru društva smo se našli člani, ki zelo podobno razmišljamo. Spoštujemo se in verjamemo, da vsak naredi kolikor zmore in kar prepozna kot pomembno. Ne želimo pritiskati drug na drugega, saj življenje samo dovolj pritiska na nas. Lahko bi rekel, da delujemo prijateljsko in to veliko odtehta. Nekaj daješ, še več dobiš nazaj. Človek je bitje, ki mora tudi prejemati, sicer te take dejavnosti iztrošijo. Danes imamo pogoste izgorelosti v družbi in eden od problemov je miselnost, da moramo predvsem dajati, sprejemati pa pogosto ne znamo, pa naj gre tu za razne dobrine ali za odnose. Prepričan sem, da morajo tudi projekti, ki jih vodimo, temeljiti na ohranjanju odnosov. Pomembnejši od doseganja ciljev se mi zdijo odnosi, oblikovanje skupnosti. In tu je dejaven vsak posameznik: ali si v skupnosti navzoč ali pa se ji izogibaš, v vsakem primeru jo oblikuješ. Iz tega izhaja tudi moja drža: zdi se mi pomembno, da sem navzoč, in da vztrajam.

FOTO: Laura Jesenek

Cecilijino društvo ima za svoje poslanstvo med tistimi, ki se v slovenskem prostoru posvečajo cerkveni glasbi. Kako društvo odgovarja na to poslanstvo in kateri izzivi so pred vami? 

Vizija, ki jo skupaj oblikujemo, temelji dejansko na štirih besedah; društvo ima za nalogo, da povezuje, izobražuje, ozavešča in usmerja.

Smo edino cerkveno društvo v Sloveniji, ki želi povezovati vse profile cerkvenih glasbenikov in vse tovrstne institucije. Zavedamo se, da je organist ali zborovodja pri svojem delovanju na župniji dostikrat osamljen v svojem razmišljanju in njegova vloga krmarjenja med pevci, župnikom in ljudstvom je zahtevna in odgovorna. Zato potrebuje neko skupnost, kjer lahko dobi informacije, podporo, navdih, moč in veselje za svoje delo.

Naša naloga ni toliko, da sami ponujamo izobraževanja, za to nimamo ne sredstev ne kadra, ampak da razmišljamo, kateri elementi izobraževanja bi bili še potrebni in da to pri institucijah tudi spodbujamo. Obenem bedimo nad podobo cerkvene glasbe na Slovenskem, odkrivamo dobre prakse, ki jih je zelo veliko, iščemo potrebne spremembe, nadgradnje ... Letos smo v okviru sinode začeli tudi s spletnimi srečanji.

Zavedamo se, da je organist ali zborovodja pri svojem delovanju na župniji dostikrat osamljen v svojem razmišljanju in njegova vloga krmarjenja med pevci, župnikom in ljudstvom je zahtevna in odgovorna.

Ste vključeni tudi v organigram slovenske Cerkve? 

Društvo ima sicer status civilnega prava in ni povezan v strukturo Cerkve, a si želimo, da bi duhovniki in škofje v nas prepoznali strokovno združenje, ki pri določenih vprašanjih na področju cerkvene glasbe lahko ponudi tudi kakšne ideje in rešitve. Naši člani prihajajo iz vse Slovenije in imajo zelo široka znanja s teh področij. Doslej posebnega dialoga ni bilo, se pa kaže pripravljenost, da pride do večjega sodelovanja s Slovensko škofovsko konferenco. Trenutno že pripravljamo dolgoročen projekt podeljevanja priznanj in odličij zborovodjem, organistom in pevcem, ki s svojimi darovi vrsto let služijo naši Cerkvi.

V svetu in v Cerkvi srečujemo veliko individualizma, tekmovalnosti in primerjanja. Tudi med glasbeniki. Iz povedanega pa se zdi, da skušate delovati v drugo smer?

Tekmovalnost na splošno ne sodi v glasbo. Tudi psihološka stroka trdi, da ne vpliva dobro na otroke, če glasbo vidijo skozi tekmovalni vidik, namesto da bi spoznavali svet glasbe kot tak. Še manj to spada v cerkveno glasbo. Zbuja namreč željo po samo dokazovanju, kar pa ne izhaja iz ljubezni, ampak iz želje, da bi bili všečni, pomembni. Kadar pa delujemo iz ljubezni, tega ne potrebujemo. Tudi Kristus ni ničesar dokazoval. Je argumentiral, vendar je ljubezen enostavno živel, se je daroval in enako je naše poslanstvo. Če je naš namen spodbujanje ljudi h globljemu doživljanju liturgije, k dvigovanju ljudi k Bogu, potem je normalno, da iščemo predvsem poti, kako to narediti.

Pa vendar včasih ljudje izpostavijo zborovodja ali organista, v dobrem in slabem. Kako gledate na to?

Če me po kakšni maši ali koncertu kdo pohvali, mi je kar nerodno, se ne počutim dobro. Če pa ljudje povejo, kaj so doživeli, da so glasbo razumeli, doživeli, me to osrečuje. Mislim, da je to, tisto, kar nas usmerja, nam kaže, kdaj delamo dobro in kdaj ne. Seveda pa nam ti cilji ne uspevajo vedno. Nekoč sem slišal, da smo s tem, ko se rodimo, obsojeni, da kdaj v življenju razočaramo druge. Temu ne moremo ubežati. Tudi zborovodji ni treba, da se ukvarja s tem, da mu kdaj kaj ni uspelo. Vedno ima možnost iskati nove poti, znanja, pristope, narediti spremembo pri sebi, poskusiti znova.

Če pa ljudje povejo, kaj so doživeli, da so glasbo razumeli, doživeli, me to osrečuje.

Se vam zdi, da je delo cerkvenega glasbenika danes pravilno ovrednoteno? 

Pri ovrednotenju dela organistov in zborovodij moramo ločiti dve stvari. Zelo pomembna s strani duhovnika, pevcev, celotnega občestva je hvaležnost, da namreč sploh obstajajo ljudje, ki se s tem ukvarjajo, bodisi prostovoljno, bodisi za kakšen manjši honorar. Tudi zborovodja naj bo hvaležen, da so pevci tam. Hvaležnost eden za drugega, je zelo pomemben vidik.

Druga pa je materialna ovrednotenje, ki je pomembnejše kot se zdi tistim, ki v Cerkvi odločajo o njej. Vsaka dobrodelnosti in karitativnost, vsako prostovoljno delo mora biti namreč človekova osebna odločitev. Nihče prostovoljstva ne more kar pričakovati od tebe. Izobrazba cerkvenega glasbenika traja leta in leta, za razmišljanje, študij, vadenje ali pripravo zbora porabi ogromno časa, ki bi ga lahko namenil čemu drugemu. Zato bi moralo biti samoumevno, da bi bili organisti in zborovodje materialno nagrajeni, imeli pa bi vedno tudi možnost, da se temu prostovoljno odrečejo. To bi bila prava pot.

Bi to vplivalo na njihovo angažiranost v župniji?

Marsikateri organist ali zborovodja bi bil ob takem odnosu bolj radosten, v njem se ne bi naseljeval duh izkoriščenosti, kar sedaj, žal, marsikdo doživlja. V tem primeru bi se cerkveni glasbenik čutil tudi bolj dolgoročno zavezan svojemu poslanstvu, opravljal bi ga z večjim žarom in se na račun vaj lažje odrekal drugim stvarem svojega zasebnega življenja. Z materialnim priznanjem namreč pokažemo, da spoštujemo in cenimo opravljeno delo. Na sploh se pri nas ne vlaga v ljudi, vlaga pa se v stavbe. To je dejansko problem, saj ne vemo, kam bi s župnijskimi stavbami, ljudi pa imamo čedalje manj.

Ima glasba vpliv na duhovno oblikovanje človeka?

Običajno smo glasbeniki tudi notranji, duhovni ljudje. Ukvarjanje z glasbo vpliva na človeka, se dotika njegove duhovnosti. Kako, kje in v kakšni meri to izražamo, je seveda odvisno od posameznika. Glasba, ko gre v pristnosti v globino, ko je pisana kot izraz Božje stvarnosti, je vedno duhovna. Tudi če se kdaj besedila ne razume, glasba vseeno učinkuje. Toni so vzvišene besede, pravi nemško-avstrijski dirigent Nikolaus Harnoncourt, in sam to močno doživljam.

Še posebej ste se preizkusili kot zborovodja. Lahko podelite z nami kakšno izkušnjo?

Zborovodja ni tisti, ki pevce samo uči, ampak jim pomaga, da izrazijo to, kar zmorejo. Za izhodišče vsakršnega učenja vedno vzamem radovednost in raziskovanje, tudi pri glasbi. Če smo radovedni, postane učenje zanimivo in radostno. V nas se rojevajo zelo pozitivni občutki. Sam skušam delovati tako, da to vzbujam v pevcih.

Glasba, ko gre v pristnosti v globino, ko je pisana kot izraz Božje stvarnosti, je vedno duhovna.

Danes z zborom delam precej drugače kot v prvih letih. Cilj, ki si ga sam zadam ni nujno, da ga tudi dosežem, če bi zato prišlo do konfliktov, ki razbijajo odnose. Zbor mora biti homogeno telo, šele takrat daje resnične sadove. Če pa to razbijam, če z neko prisilo ali s prevelikimi pričakovanji stopam pred zbor ali k vzgoji otrok, imam sicer lahko hitre, a kratkoročne sadove, ki so brez globljega učinka, lahko celo škodljivi.

Kakšen kriterij imate pri izbiri skladb za petje pri bogoslužju?

Pesmi, ki jih izbiram za kateri koli župnijski zbor, temeljijo na liturgiji, cerkvenem letu. To je samoumevno. Nato pa prebiram program, saj želim v sebi začutiti, kaj zboru ustreza, kaj zmore zapeti. Na začetku sem rad posegal po težjih skladbah, morda zato, da bi se dokazali. Potem pa sem jih kdaj tudi sredi vaj umaknil, ker sem ugotovil, da so pretežke. Pomembno je pretehtat kakšno težavnost zbor zmore. Že tako je težko dobiti pevce, ki bodo redno hodili na vaje. To je zadolžitev, breme, marsikdo raje ne hodi. Zato iščem, da so skladbe, ki se jih zbor nauči, večkrat uporabne. Zborovodja mora biti tudi dober organizator.

Na vajo prinesete s seboj sebe, svoje življenje, skrbi … Se to pozna pri vaji?

Izražanje skozi glasbo razkriva tvojo notranjost. Kot glasbenik, kot nastopajoči, ko stojiš pred pevci na vaji ali na koru, si izpostavljen. Temu ne moreš ubežat. Počutiš se golega. Mi vemo, kakšni smo in kakšni bi radi bili, kakšno podobo o sebi bi radi ustvarili v družbi. Po eni strani si želimo pristnosti, ampak ali imamo pogum biti pristni? To sem začel opažati: če želiš druge nekaj naučiti, če želiš, da pride glasba kot pristen jezik do izraza, moraš biti najprej ti čimbolj pristen. Bolj pristen ko si, ne glede na skrbi, strahove, bolj pristno glasba prihaja do izraza.

Kakšno se vam zdi stanje cerkvenih zborov v Sloveniji? 

Zborov je vedno manj, mnogi so razpadli. Prosvetni zbori so še zelo dobri, župnijskih zborov pa ni. Kaj se je zgodilo? Kaj tam pritegne, tu pa ne? Petje torej še ni v krizi, v krizi je nekaj drugega! Ni pa povsod enako. Kjer delujem, je to še dovolj živo, tudi koncerte imamo. Zborovsko petje na župniji je zelo pomembno. To je skupnost, ki se v župniji največkrat letno sreča, je jedro župnije ki preverjeno deluje. Je nekakšen fenomen: ni potrebno, da je vsak posameznik dober solist, ampak ko so ti preprosti pevci združeni v nek skupni imenovalec, ko v istem duhu nekaj naredijo, lahko izvedejo krasno glasbo. Brez sodelovanja pa ne gre. To je živi dokaz, kako skupnost deluje, ko sodeluje. To je treba spodbujat.

Zborovsko petje na župniji je zelo pomembno. To je skupnost, ki se v župniji največkrat letno sreča, je jedro župnije ki preverjeno deluje.

Kakšna zborovska prihodnost nas čaka?

Izkušnja vodenja otroškega pevskega zbora zadnjih šest let mi daje poseben optimizem in upanje, da bo zborovsko in ljudsko petje v Cerkvah še živelo. Ko za petje vzgajam otroke, vem, da bodo ti enkrat odrasli, in bodo peli, sploh če to sedaj počnejo s pristnim žarom, z veseljem, ki ga sam kot otrok nisem imel. Kadar ljudje opazijo, da se dela dobro, kvalitetno, radi pristopijo. Začutijo našo ljubezen, predanost do skupnosti, ustvarjanje za prihodnost. Morda je to pot, v tem vidim neko upanje.

V cerkvi so danes navzoči zelo različni stili, od gregorijanskega korala, preko ljudskih pesmi 18. in 19. stoletja, pa vse do sodobne krščanske ritmične glasbe. Je možen dialog med različnimi stili?

Ljudje so odprti za vse stile. Če je izvedba pristna, če zbor skladbo dobro zapoje, jo ljudje sprejmejo in jih to dviguje. Organisti in zborovodje se ne smemo opredeliti samo za določen stil. To bi bilo podobno, kot če bi jedli samo eno vrsto hrane. Sam sem bil včasih bolj izbirčen, potem pa sem si rekel, zakaj ne bi pokusil nekaj novega? Tako se ti začne okus spreminjati, dovzeten si za različnost. Treba je preizkusiti različne glasbene stile. Nič hudega, če ne izpade tako, kot smo si želeli, smo pa pridobili novo izkušnjo, slišali nekaj svežega.