V ljubljanski stolni cerkvi svetega Nikolaja so se verniki včeraj zbrali pri zahvalnem bogoslužju ob tretji obletnici papeževanja zdajšnjega svetega očeta Frančiška. Kot poroča Radio Ognjišče, je sveto mašo daroval apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Juliusz Janusz.

»Veselimo se in zaželimo svetemu očetu Frančišku še mnogo let na sedežu svetega Petra. Zaželimo mu Božji blagoslov in močno podporo Marije, Matere milosti«, je povabil msgr. Janusz. V nagovoru je med drugim orisal diplomatske odnose med Vatikanom in Slovenijo ter pot, ki jo je bilo treba prehoditi, da je apostolska nunciatura v naši državi le dočakala svoje prostore. Opozoril je, da ta ni bila lahka.



»Diplomacija Svetega sedeža je diplomacija ljubezni, potrpežljivosti in predanosti«, je dodal msgr. Janusz. Po sveti maši je na vrtu apostolske nunciature blagoslovil doprsni kip svetega papeža Janeza Pavla II., ki mu ga je pred petimi leti podaril nadškof v Gdansku.

Pridiga apostolskega nuncija msgr. Juliusza Janusza

Naj se najprej iz srca zahvalim našemu gostitelju, njegovi ekscelenci monsignorju Stanetu Zoretu, ljubljanskemu nadškofu metropolitu, da nam tako kot vedno, velikodušno daje na razpolago to prelepo cerkev in tako omogoča praznovanje Papeževega dneva v tem čudovitem božjem svetišču. Moja zahvala gre tudi stolnemu župniku, monsignorju Jožetu Plutu, ki je povabil župljane k sodelovanju pri molitvi po namenu rimskega škofa, njegove svetosti, papeža Frančiška. Hkrati je to tudi izjemna priložnost za zahvalo ljubljanski nadškofiji, ki je močno podprla diplomatsko predstavništvo Svetega sedeža, saj je 25 let nudila zelo dober prostor za rezidenco in pisarniške prostore apostolske nunciature, brez da bi prosila za nadomestilo. Bog poplačaj vašo velikodušnost. Vesel sem, da sem tisti, ki mu je uspelo zgraditi novo apostolsko nunciaturo, ki stoji na ulici poimenovani po velikem prijatelju Slovenije, svetemu Janezu Pavlu II. Slovesnost blagoslova in otvoritve novih prostorov apostolske nunciature, ki pomeni veleposlaništvo Svetega sedeža, je potekala 3. februarja tega leta. Veseli smo, da je ta zgodovinski dogodek vodila njegova eminenca, kardinal Pietro Parolin, z aktivno udeležbo njegove ekscelence predsednika Republike Slovenije, gospoda Boruta Pahorja, predsednika parlamenta in ljubljanskega župana.

Še vedno me veliko ljudi sprašuje, zakaj je gradnja vatikanskega veleposlaništva trajala toliko časa. Zgradil sem že tri nunciature, na Madžarskem, v Mozambiku in tukaj. Na Madžarskem smo začeli z gradnjo leta 1990, nekaj mesecev po padcu berlinskega zidu in po ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov. Leta 1991 je sveti oče Janez Pavel II. obiskal Madžarsko in blagoslovil novo nunciaturo v Budimpešti. V Mozambiku smo končali z gradnjo leta 1998, šest let po koncu civilne vojne, ki je trajala 16 let, od leta 1975 do 1992. Neverjetna stvar, ki se je zgodila v Mozambiku je, da je država, ki jo je vodila post komunistična vlada, prostor za gradnjo nunciature ponudila zastonj v samem središču glavnega mesta Maputo. Moj odgovor na zgoraj omenjeno vprašanje, zakaj je trajalo tako dolgo do izgradnje vatikanskega veleposlaništva v Ljubljani, mora biti bolj duhovno ovrednoten kot praktično. Moji predhodniki so prejeli s strani slovenske vlade več ponudb za nakup zemljišč, ki pa so se izkazala za neprimerna. Zadnji predlog slovenske vlade, naj se nunciatura nahaja na Ulici Janeza Pavla II., je bil zares najboljši od vseh in zato je moj slavni predhodnik kardinal Abril leta 2006 podpisal pogodbo, da od občine kupi dragoceno spomeniško zaščiteno hišo z vrtom. Poleg te hiše je bila stara hiša skupnosti jezuitov. S sredstvi, ki prihajajo iz Vatikana smo pridobili obe hiši. Toda nekateri ljudje niso bili zadovoljni s tem nakupom, zato smo morali čakati še nadaljnjih 7 let, da smo pridobili gradbeno dovoljenje. Ko smo ga dobili, je spet nekdo poskušal razglasiti, da je gradbeno dovoljenje, ki ga je izdalo Ministrstvo za infrastrukturo nezakonito in poklical ministrstvo na sodišče, kar je realizacijo projekta zavleklo še za šest mesecev. Med gradnjo so tako imenovani prijatelji živali celo postavljali pod vprašanje prisotnost mojega velikega psa na gradbišču, madžarskega ovčarja pasme Commodore, ki sem mu dal kitajsko ime Tai Pan, kar pomeni odpravnik poslov. Ponovno je bila potrebna intervencija Ministrstva za kmetijstvo, ki je ugotovilo, da je bilo vse v najlepšem redu. Tai Pan ni bil nikoli priklenjen na verigo in je užival v svobodi. Mogoče se sliši čudno, da govorim o psu v pridigi, ampak okoliščine so pokazale, da si je mnogo ljudi želelo, da se gradnja nunciature ne bi nikoli dokončala. Slovenci mi pravijo, da je njihov glavni greh zavist. Ne delim njihovega mnenja, sami pa se verjetno najbolje poznate med seboj. Tudi skozi te nepotrebne ovire smo ohranili vero in potrpežljivost. Aprila 2013 smo končno začeli z gradnjo in končali poleti 2015. Vse stroške gradnje razen stroškov za kapelo, ki so jo pomagali opremiti slovenski škofje, je nosil Sveti sedež.

Tako je moja ocena oziroma odgovor, zakaj je trajalo tako dolgo, sledeč: Bog se je v svoji previdnosti odločil, da bo Apostolska nunciatura v Ljubljani postavljena na ulici poimenovani po velikem svetniku in prijatelju Slovenije, papežu Janezu Pavlu II. Danes po sveti maši bom imel privilegij, da bom na vrt nunciature umestil čudoviti doprsni kip svetega papeža Janeza Pavla II., ki mi je bil pred petimi leti podarjen s strani njegove ekscelence, monsignorja Slawoja Leszeka Glodza, nadškofa v Gdansku na Poljskem.

Da, verjamemo, da je tisti, ki vodi Cerkev in odloča o usodi celotnega sveta Bog, naš Gospod in ljubljeni Sin Jezus Kristus. On nam daje moč in sposobnost, da premagamo vse ovire, ki človeško gledano ne morejo biti premagane z našimi lastnimi močmi. Sveti Pavel v svojem prvem pismu Korinčanom uči: »Kajti on mora kraljevati, dokler ne položi vseh sovražnikov pod njegove noge.« (I Kor. 15,25). Tukaj najdemo tudi razlago, zakaj Jezus Kristus ni izbral apostola Pavla, da postane papež, ampak je naložil to težko breme na ramena preprostega ribiča svetega Petra, ki je ob prijetju Jezusa zanikal, da tega človeka pozna. Pavel je bil zelo izobražen človek, strokovnjak v razlaganju Stare zaveze. Spomnimo se njegove razprave s filozofi v Atenah, kjer jih je skušal prepričati, da je neznani Bog, ki so ga častili, Jezus Kristus. »Ko so slišali o vstajenju od mrtvih, so se eni norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apostolska dela 17, 16-34) Prostovoljno je odšel v Rim in potrdil, da je Peter steber rimske cerkve.

Intelektualne in teološke zmogljivosti kot tudi mednarodne izkušnje svetega Pavla, so bile veliko večje od sposobnosti svetega Petra apostola. Vendar pa se je Jezus odločil, da bo Petra postavil za vodjo Cerkve. Ko je Jezus vprašal Petra, preden ga je razglasil za vodjo vseh apostolov, ga je preprosto vprašal ali me ljubiš, nobene besede ni bilo o intelektualnih sposobnostih, niti o njegovi predanosti, o njegovi veri, ne, samo vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« (Jn 21, 25) Jezus danes to vprašanje naslavlja vsakomur, ki želi biti njegov učenec. Biti dober Jezusov učenec pomeni tudi ljubiti Cerkev, mistično Kristusovo telo, ljubiti papeža, vikarja Jezusa Kristusa na tem svetu, imeti empatijo do papeževega učenja in gojiti zvestobo papežu na učinkovit in čustven način. V teh petih letih mojega tukajšnjega službovanja kot nuncij, sem imel nešteto priložnosti, ki so mi omogočile, da sem občutil resnično navezanost slovenskih ljudi na Cerkev in papeža. Pri iskanju kandidatov za imenovanje za škofa v Ljubljani in v Mariboru sem se posvetoval s stotinami duhovnikov, vernikov in laikov. Na splošno je imela velika večina ljudi, s katerimi sem se posvetoval, dobre namene. Toda nekateri duhovniki so namesto, da bi sodelovali, skušali bojkotirati moj trud. Sedaj vas bom šokiral z mojo naslednjo izjavo. Kot veste, je bila objava o imenovanju monsignorja Staneta Zoreta za ljubljanskega nadškofa objavljena 4. oktobra 2014, slovesnost škofovske posvetitve pa je bila dogovorjena za 23. novembra. Dva tedna pred posvečenjem me je eden izmed duhovnikov iz Ljubljane obvestil, da je od nekega drugega duhovnika iz Ljubljane prejel informacije, ki so obtoževale patra Staneta Zoreta malomarnosti v občutljivih zadevah delicta graviora, ko je bil še provincial frančiškanov. Očitno je bil namen, da bi zato moral preložiti posvečenje in posledično ustvariti še en škandal povezan s Cerkvijo, ker je nemogoče opraviti tako preiskavo v dveh tednih. Monsignor Stane je bil v tistem času na duhovnih vajah, vendar pa se je zaradi kočljivosti situacije strinjal, da pride in da mi pojasni zadevo. Ker je bila obtožba zgolj makvijavelijska poteza, je monsignor Stane pojasnil vprašanje z izjemno mirnostjo in priskrbel celo besedilo sodbe, ki je bila izdana na celjskem sodišču v septembru 2013. Objestni obtoževalci niso niti pogledali, kaj se je zgodilo s primerom razglašenim za pravno ničnega eno leto poprej. Poleg tega so navajali napačna imena vpletenih oseb. Kot smo včasih rekli, da pravijo, da so slišali zvonove, a ne vedo, v kateri cerkvi zvonijo. Poleg tega obstaja strogo pravilo postopka za dajanje informacij o škofovskih kandidatih. Pod kanonično kaznijo lahko dajejo prijavitelji informacije le iz svoje lastne izkušnje. Vsi podatki iz govoric so neveljavni in kdor širi take dezinformacije, pade pod kanonično kazen. Toda ti duhovniki so utemeljevali, da so se počutili dolžne po svoji vesti, da povedo, kar je nekdo širil kot "chiacchiere", govorice. Rimljani so radi dejali: Nihil novi sub sole, kar pomeni, da pod soncem ni nič novega. Danes v brevirju v pridigi svetega Avguština, beremo sledeče: »So ljudje, ki sodijo hitro, drugi, ki obupavajo, stokajo, tečnarijo, ljudje, ki poskušajo uganiti, česar ne vidijo in širijo govorice o zadevah, o katerih ne vedo ničesar. Kakšno vrsto obrambe imamo na voljo proti takim ljudem, razen pričanja naše lastne vesti?« Povejte mi, kako lahko dosežemo nacionalno spravo in ohranimo enotnost v Cerkvi, ko so taka ostudna dejanja storjena s strani tistih, ki so glasniki resnice, enotnosti in miru?

Tovrstna dejanja nam niso vzela poguma, ker je tudi Jezusa izdal Juda in celo sveti Peter. Diplomacija Svetega sedeža je diplomacija ljubezni, potrpežljivosti in predanosti, kot je dejal sveti papež Janez Pavel II.: »Diplomatski odnosi med Svetim sedežem in drugimi državami in njegova vpletenost v dejavnostih mednarodnih organizacij so upravičeni s strani skrbi Cerkve za humanizacijo človeške družine in njene zgodovine.« Papež Frančišek je enako idejo izrazil že mnogokrat, vendar jo je prilagodil dejanskim nujnim problemom migracij in globalizacije. Med drugim je dejal: »Sveti sedež ne ponuja samo čistega političnega, gospodarskega ali tehnološkega prispevka. Namesto tega je njegov prispevek v moralnem in duhovnem pristopu, ki ponuja perspektive in poglede, ki mogoče ne bi bili vedno slišani ali upoštevani, v upanju, da se lahko s tem preseže nezadostne ali delne odločitve, da se res omogoči pravo skupno dobro za vse. V svojih prispevkih je Sveti sedež voden, poleg ostalih stvari, s socialnim naukom Cerkve, ki temelji na štirih temeljnih principih: dostojanstvo človeške osebe, skupno dobro, solidarnost in podpora.«

Po mojem skromnem mnenju poskušam voditi diplomacijo, ki jo vodita ljubezen in usmiljenje. V mojem grbu sem zapisal besede svetega Pavla »Ljubezen vse prenaša«. Moja prepričanja so bila potrjena s strani eminence kardinala Angela Sodana. V pridigi med mojim škofovskim posvečenjem v Baziliki svetega Petra v Vatikanu, 8. maja 1995, je kardinal Sodano rekel: »Nekateri ljudje pravijo, da bi nuncij moral biti oko papeža, drugi, da bi moral biti uho papeža, tretji, roka papeža, da bi lahko prenesel pravilna učenja Svetega očeta ljudem, ampak tebi Juliusz, ki odhajaš v Ruando, kjer kristjani pobijajo kristjane samo zato, ker pripadajo drugi etnični skupini pa predlagam, da si srce papeža.« Nikoli nisem opustil tega pomembnega nasveta in tudi v Sloveniji želim biti srce Svetega očeta, dokaz njegove miline, njegovih milostljivih dejanj in dobrotljivega dokaza naše vere. Ne bom pretresen zaradi neugodnega odnosa nekaterih posameznikov proti nunciju in predstavnikom pontifikata. Ljubezen in dobrota sta večja kot sovraštvo in zavist. Veselimo se in zaželimo svetemu očetu Frančišku mnogo let na sedežu svetega Petra, zaželimo mu božjega blagoslova in močne podpore Marije, Matere milosti.



Vir: Radio Ognjišče
Foto: Tatjana Splichal