Odgovarja: Anton Stres, upokojeni ljubljanski nadškof 

Za to, da poletiš na krilih javnega mnenja in politične korektnosti, ki jo povrh še podpirajo vsa najbolj vplivna javna glasila, ni treba nobenega poguma in nikakršnega lastnega prepričanja. Dovolj je, da se prepustiš toku kot vsaka prazna plastenka. 

Kdor pa je povrh še namesto z razumno razsodnostjo zaznamovan s slepo fanatičnostjo, je politično preračunljiv in ima samodejen interes za ohranitev finančnih ugodnosti, ki jih uživajo dobro plačane aktivistke ali aktivisti določenih nevladnih organizacij, mu kaj drugega tako ne preostane. A za vse to nimamo tem ljudem česa zavidati. 

Gre za ideološko zaslepljenost in sebično neodgovornost razvajencev političnih elit, ki svojih otrok niso naučile, da si je vsakdanji kruh treba zaslužiti s poštenim in koristnim delom.

Kot kristjanka ste v slovenski družbi na nasprotnem polu. Vaše versko prepričanje ni slepa fanatičnost, ampak razumna osebna odločitev, do katere ste se dokopali s krepkim veslanjem proti toku javnega mnenja, proti vsemu, s čimer so vas pogosto »pitali« v šoli in vam leta in desetletja vsak dan vsiljujejo naravnost in po ovinkih prek radia, televizije in vodilnih časopisov. 

Kot pripadnica verske manjšine nimate kompleksa večvrednosti, za katerim radi bolehajo pripadniki ideološke večine, ki se jim ta pripadnost navadno tudi karierno in finančno izplača. V določenih poklicnih okoljih ste »bela vrana« in morate zbrati določeno mero poguma, da se izrečete za katoličanko. 

Drugim tega ni treba, ker v teh okoljih ni samoumevno samo to, da se ne hodi v cerkev, ampak tudi, da se Cerkev omalovažuje in zavrača kot nebodijetreba. Vse, kar se slabega zgodi med cerkvenimi zidovi, se napihuje, o enakih slabih pojavih v drugih okoljih pa se molči ali pa se jih omenja z veliko mero prizanesljivosti. 

Dvojnost meril naravnost bode v oči.

Zato ni čudno, da smo kristjani včasih omajani v svojem prav. Razmišljati z lastno glavo in plavati proti toku je neprimerno bolj naporno in utrudljivo kakor tuliti z volkovi. Posnemanje drugih (t. i. 'mimetizem') velja celo za najbolj osnovno človeško držo. 

Zato intelektualno poštenje, nazorska neodvisnost, pokončna drža in zvestoba lastnemu prepričanju nikoli in nikjer niso množičen pojav. Množična je črednost in posnemanje zvezdnikov. To pa Jezus nikoli ni hotel biti, kar ga je celo stalo življenja. Kdor je njegov, je nujno zunaj omenjene črede. 

Takih zunaj črede je sicer vedno manj kakor onih drugih, a še vedno dovolj, da večini ne pustijo mirnega vladanja in brezskrbnega uživanja prigrabljenih privilegijev. Zato jih večina sovraži, nujno veljajo za »sovražnike«. Kajti resnica je samo ena in samo ene rešitve so pravične. 

Imamo častno nalogo, da jih branimo in zanje pričujemo. »Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah« (2 Tim 4,2), naroča apostol Pavel. Ni sv. Janez Pavel II. v Postojni kar tako zaklical: »Korajža velja!« Vedel je, da smo jo in jo bomo še kako potrebovali.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (40/2021).