Zapisala ga je mamica, ki je bila v visoki nosečnosti in ji v avtobusu niso odstopili sedeža, da bi lahko sedla. Utrujenost, bolečina in napetost so jo premagovale. Potem pa jo je preletela zavest, da je v Božji volji in da zato objema to malo življenje v sebi z vsem, kar to prinaša. To jo je napolnilo z globokim mirom, iz katerega je dobila moč za naprej. Ko sem pred davnimi leti izrezala zgornji stavek iz časopisa in si ga prilepila v dnevnik, nisem vedela, da bo to ena mojih temeljnih izkušenj v življenju. Res je, Božja volja je zame vir miru in iz tega miru lahko črpam moč za naprej.

Prepričana sem v »pokorščino«

Po 34-ih letih uršulinskega življenja doma in po svetu s pestro paleto apostolskih izzivov in z različnimi tipi predstojnic vem, prvič, da je Gospodov scenarij vedno definitivno boljši od mojega in da Njegova volja bolj odgovarja na moja najgloblja hrepenenja kot moje ideje ali želje. In drugič, da je bilo najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju, skoraj vedno sad »težkih pokorščin«. 

Najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju, je bilo skoraj vedno sad »težkih pokorščin«.

Ko so me sestre prosile, da bi sprejela kakšno odgovornost, za katero se nisem čutila sposobno ali me je odbijala ali se nisem videla v njej, a sem jo sprejela »v pokorščini«, je Gospod namreč poskrbel za razcvet tako mene kot tega, kar mi je bilo zaupano. In še, veselje, ki ga čutim, ko dobi nebeški Oče v tem slavo, je neprecenljivo. Zato sem osebno prepričana »v pokorščino«. Kako pa odkrijem, kaj On želi?

Gospod, jaz in medij

Trije smo, ki smo vpeti v razločevanje: Gospod, jaz in medij, tj. oseba, ki je »posrednik«. Ta medij je v mojem primeru moja predstojnica, v primeru poročenih je to navadno sozakonec, za duhovnika je to škof, za samskega, razvezanega, vdovo je to lahko duhovni voditelj ali nekdo, ki je na župniji/v gibanju ali v občestvu duhovna avtoriteta.

Je Gospod pri tem razločevanju aktiven? Seveda – 100 %. On me namreč pozna in želi, da živim na polno (Jn 10,10). Oba veva, da ne morem živeti na polno, če ni On v središču. Pri iskanju Božje volje za neko konkretno odločitev namreč ni pomembno samo, da odkrijem, kaj bi bilo dobro izbrati, pač pa sama pot razločevanja: vsakič je drugače. Gospod me v procesu veliko uči o meni sami, o Njem in o najinem odnosu. Na kakšen način je aktiven? Nagovarja me preko Božje besede, preko zakramentov, oseb, pridig, dogodkov, situacij, molitve. Tako lahko doživim notranje razsvetljenje, beseda sosede me »zadene v živo«, naključno srečanje mi da misliti, kak stavek v knjigi mi da luč, v molitvi izkusim tolažbo itd.

Gospod me v procesu razločevanja veliko uči o meni sami, o Njem in o najinem odnosu.

Kaj v procesu iskanja Božje volje On pričakuje od mene? Osebno prakticiram tri stvari, gotovo pa so še druge. Prva je, da sem iskrena do sebe in se ne bojim objeti resnice o sebi, ki jo veva samo On in jaz, še mama ali sosestre ne; druga je, da kličem Duha in razločujem duhove, in tretja, da delam vaje iz zaupanja.

»Dlakocepec« stori vse, da bi me odvrnil

Ko iščem Božjo voljo, da bi se prav odločila, je pomembno, da jasno vem, katero odločitev moram sprejeti, in da si določim čas, v katerem se bom odprla Gospodu, da mi spregovori. Važno je, da sem pozorna in da vsak dan zavestno premišljujem v luči procesa razločevanja. Svetemu Duhu se lahko »odprem« tudi med zalivanjem vrta, med vožnjo, ko čakam v ambulanti … Na kakršenkoli način mi Gospod govori, skoraj vedno v meni prebudi naslednje odzive: zaupanje, strah, čudenje, blokado, hrepenenje, krivdo … V takih trenutkih je pomembno, da sem iskrena do sebe in si priznam, kaj v resnici čutim; da se Gospodu izpovem in Ga prosim, naj me osvobodi negativnega ali okrepi pozitivno. On me pozna in ve, kako z mano razpolagati.

V takih trenutkih je pomembno, da se Gospodu izpovem in Ga prosim, naj me osvobodi negativnega ali okrepi pozitivno.

Iskanje Njegove volje je privilegiran čas Božjega delovanja, zato bo »dlakocepec« storil vse, da bi me odvrnil, trpinčil (maltretiral) ali zapeljal stran od Gospoda. Kar ne morem se načuditi, kakšne misli ali občutja gredo včasih skozme v takih procesih, in če ne bi bil Sveti Duh tako čudovit in navzoč, ne vem, kje bi končala. Zato se mi zdi pomembno, da ne jemljem smrtno resno tistega, kar ni povsem jasno ali je za pikico preveč agresivno ali avantgardno. Sestra Andreja, kliči Duha! Prepusti se mu. Dovoli, da prevzame krmilo. In uporabljaj kmečko pamet, kar je za moje pojme še najbolj varno sredstvo iskanja Božje volje.

»Gospod, ne mi vzet …«

Ko mi Gospod v procesu razkriva resnico o meni sami in me sprejema z vsemi kletnimi, vlažnimi prostori ter razume tiste konce mene, ki me strašijo in spravljajo v negotovost, potrebujem vajo v zaupanju: Gospod, ne mi vzet …, prosim, a če Ti veš, da je tako bolje, zaupam Ti! Jezus, groza me je, samo če pomislim, da bi …, a če je to Tvoja volja, hočem, pomagaj mi! Oče, tega jaz nisem sposobna, a če je potrebno da …, zaupam, da mi boš dal moči. 

Ko mi Gospod v procesu razkriva resnico o meni sami, potrebujem vajo v zaupanju.

Kaj pa, ko tako ne čutim? V tem je vaja: delam se, kot da bi, dokler se mi v resnici ne posreči. Pri tem ne pozabim, da vsakič, ko vadim, odprem Gospodu na stežaj vrata svojega življenja in mu dam zeleno luč za nepredstavljive možnosti.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (04/2024).