Foto: Tatjana Splichal

Šolska sestra svetega Frančiška Kristusa Kralja Ivanka Tadina je spregovorila o svoji poti sprejemanja, izročanja in izpuščanja. Celoten pogovor si boste lahko prebrali v naslednji številki Družine.

Biti šolska sestra, redovnica, danes …

… je zame bistveno. Odkar sem bila poklicana in sem se odločila za redovniško življenje, je to zame način mojega življenja, poslanstva, služenja in mi pomeni tudi svobodo; redovništvo živim v odnosu z Bogom in v občestvu s sestrami, temu pa sledi odnos z vsemi, ki so nam zaupani. Iz dneva v dan poglabljam stik z Gospodom, ki je na prvem mestu.

Vaš priprošnjik je Anton Martin Slomšek.

Bl. Slomšek mi je blizu, še posebej od trenutka, ko sem prepoznala klic, da vstopim k sestram, ki so na Slomškovo pobudo prišle v Maribor. Šolske sestre so po eni strani preproste, že na začetku so se ukvarjale z ubogimi v duhu in na telesu, kar me je ves čas nagovarjalo.

Ko sem vstopila samostan, sem zaradi formacije prekinila delo na Teološki fakulteti in po prvih obljubah prišla v Ljubljano. Kot redovnica sem na pobudo predstojnic vodila katehezo, imela biblično skupino, šolo za starše, potem pa je prišla želja in potreba po vodstvu vrtca v Domžalah.

Kaj ste želeli dati otrokom in staršem kot ravnateljica vrtca?

V dvanajstletnem poslanstvu sem prepoznala, da je treba delati tako s starši kot z otroki. Vedno znova me nagovarja, kako so mi otroci zaupali, če sem bila v stiku s starši. Ves čas sem iskala možnosti in priložnosti, kaj narediti s starši in vzgojitelji, kako jih pripravljati, da bi v otroku prebudili čut za Božje. Pri šoli za starše sem videla, da niso pripravljeni za poklic, ki jim je bil podarjen. Starši so bili v večini duhovno prebujeni, hkrati pa so želeli to prebuditev poglabljati. Zato smo poleg šole za starše začeli v močnih časih z duhovnimi vajami v vsakdanjem življenju, ko smo ob Božji besedi odkrivali Božje dotike in pripravljali pot Gospodu. Ob molitvi in delitvi smo doživljali prostorje ljubezni. Želela sem si, da bi postali jedro župnije in ko sem slišala, da je večina teh staršev vključena v družinsko katehezo, sem bila vesela in hvaležna Bogu.

Nepričakovano pa se je življenje ustavilo …

Leta 2012 sem prvič zbolela za rakom na dojki. Bilo je nepričakovano. Stopila sem na dodatno pot zorenja, pa tudi spoznavanja, kako so mi pomembni odnosi in ljudje, njihove molitve, kako me imajo radi, to pa mi je prinašalo mir, s katerim sem sprejemala, se predajala, izročala in izpuščala.

V mojem življenju je bilo veliko preizkušenj, sem pa v preizkušnjah doživljala Božjo navzočnost, kar mi je dajalo moč in krepilo zaupanje, da me Gospod ne bo zapustil. Prepuščam se Bogu, naj se zgodi po njegovi volji, s prošnjo, da raste zaupanje, da je Gospod vedno z mano.

Na poseben način se je razodela Božja ljubezen, ko vas je Gospod ozdravil in vam dal možnost, da ste sprejeli še eno služenje v Cerkvi.

Božja previdnost je posegla še enkrat, ko sem dobila povabilo za delo na tajništvu Slovenske škofovske konference. Zdelo se mi je prav, da sprejmem in spremenim delovno okolje, kar je pomenilo, da preneham z vodenjem vrtca in začnem nekaj novega. Spet sem bolj živo vstopila v osrčje Cerkve, tako vesoljne kot krajevne in sem to doživljala kot dar, da smem biti blizu v lepih in težkih trenutkih Cerkve ter skušam pomagati s pridobljenimi izkušnjami. Kar je bilo v meni, je bilo zadosti, nihče ni pričakoval več. Danes se večkrat spominjam obdobja pred vsem tem, ko sem bila še otrok.

Večkrat kdo reče: Zakaj Bog dopušča trpljenje, če je ljubezen?

Trpljenje ostaja skrivnost, gledam pa ga v luči Jezusovega odrešenjskega delovanja, ki nas vabi, da hodimo za njim, in k darovanju. Bolezen se mi je ponovila in je zelo resno. Ko sem zbolela prvič, sem se na trenutke spraševala, kaj sem naredila narobe, zdaj pa preprosto sprejemam, grem, poskušam darovati bolj z življenjem kot z besedami, s tem, da iz dneva v dan, iz trenutka v trenutek živim in se zahvaljujem za to, kar je. Blizu mi je, kako težko je moliti, ko si nemočen. Božja beseda je v meni in lahko ponavljam Jezusove besede, ko je težko in ne morem nič drugega. To mi prinaša tolažbo in daje moč.

Celoten pogovor si boste lahko prebrali v naslednji številki Družine.