Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst.

Kako je bilo odraščati v tako veliki družini? Kakšno mesto je imela pri vas doma glasba?

Matija: Ves čas se je nekaj dogajalo, vedno je bila akcija. Že v osnovni šoli smo sodelovali na prireditvah, počasi smo začeli z inštrumenti in vsak je poprijel še za kakšen inštrument več. Glasbo smo dosti poslušali. Na to sta vplivala starša, ki sta nam vrtela glasbo, ki je bila zanimiva njima. Pokazala sta nam plošče, ves čas se je nekaj vrtelo in vse skupaj nas je vedno bolj zanimalo. Zanimanje je raslo in raslo, zrasel pa je tudi prvi album.

Kako se je vse skupaj sploh začelo?

Jernej: Bend je nastal spontano, ko smo bili v glasbi že nekaj let. Učili smo se inštrumente, kar je izgledalo tako, da je učitelj prišel k nam domov in se nas je več naenkrat učilo klavir, violino in harmoniko. Enkrat smo nastopali na zaključnem nastopu violine in učiteljica je predlagala, da bi kot družina nekaj zapeli tudi z mamo in očetom. Vsak je vzel v roke en inštrument in smo zapeli. Po tem nastopu smo videli, da je to zelo lepo in da nam je všeč. Nekako smo se zbrali skupaj, imeli smo osnovne inštrumente, torej boben, bas kitaro, kitaro in klavir. Kasneje so nastajali še avtorski komadi in naše druženje je dobilo še več smisla. Od prvega nastopa je minilo že osem ali devet let.

Matija: Ja, to, da so začele nastajati avtorske pesmi, je bil za nas pomemben mejnik, saj smo začeli skozi glasbo prikazovati svoje misli, želje in vse dobro.

Avtorske pesmi so bile za nas pomemben mejnik, saj smo začeli skozi glasbo prikazovati svoje misli, želje in vse dobro.

Jernej: Začeli smo s »koverčki«. Ko je prišla avtorska glasba, pa se je začelo ustvarjanje novega, unikatnega.

Kdo piše pesmi?

Jernej: V osnovi jih pišem jaz. Po navadi besedilo in glasbo napišem v osnovni različici, torej za kitaro in vokal. Nadaljevanje – aranžmaji, vokali, linije – nastaja v naši glasbeni sobi. To je prostor, kjer ustvarjamo. Ta začetni del, ne da bi se hvalil, naredim jaz, nadaljnji proces pa je skupen.

Kako se zberete »na kup« za vajo in kako ta poteka?

Matija: Vadimo vedno doma v vadnici. Vaje so zmeraj, ko se nekako organiziramo in se najdemo »na kupu«. Med šolskim časom so glasbeno produktivni vikendi. Zberemo se v garaži ali zunaj, se malo pogovorimo, spijemo kavo in začnemo igrati. To ni preigravanje istega komada 30-krat, ampak bolj »jammanje«.

V domači vadnici FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Komu najprej zaigrate novo pesem, da dobite prvi odziv?

Jernej: Ko komad nastane v bend različici, ga najprej skupaj igramo doma. Če ga kdo od staršev ravno sliši, so verjetno prvi oni, drugače pa pošljemo pesem prijateljem ali bratrancu, ki je tudi glasbenik, in se večkrat z njim pogovarjamo o glasbi.

Avgusta ste izdali svoj prvi album Mali raj, poimenovan po eni od pesmi. Zakaj ste album naslovili ravno po njej?

Jernej: Mali raj je komad, ki govori o dnevu pri nas doma, ko se družimo in živimo skupaj. Mislim, da celoten album pooseblja naš odnos, naše druženje in ustvarjanje. Dejansko je ta mali raj oziroma naše druženje bistvo albuma, zato smo se odločili za takšen naslov.

Album pooseblja naš odnos, naše druženje in ustvarjanje.

Matija: Ja, bil je sicer Jernejev predlog, ampak zelo primeren. Kot pisec nam je predstavil, kako on vidi to pesem, in vsi smo se strinjali.

Nekaj pesmi na albumu je napisanih v angleškem jeziku. Zakaj si se za to odločil? Bi rekel, da se lažje izražaš v slovenščini ali angleščini?

Jernej: Lažje se izražam v slovenščini, ker je bolj pristno in domače. Angleške pesmi so nastale v trenutku, ko sem ob igranju kitare v glavo dobil angleški stavek, ki se je razvil v angleško pesem. Nisem pa si namensko rekel: »Zdaj bom napisal angleško pesem.«

Prepričan sem, da drug drugega zelo dobro poznate. Je to kdaj ovira pri skupnem delu ali dodatno pripomore k povezanosti benda?

Matija: To, da se poznamo, je dosti večja prednost. Vedno si, kdor si, in takšne se sprejemamo. Je pa res, da sam nikomur ne morem zameriti. Vedno malo popustimo, kar se mi zdi morda »slabo«, ker nisem jezen na nikogar, ko bi lahko bil. :)

Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst (1/2023). Revijo lahko prelistaš TUKAJ. Spremljaj Najst tudi na Facebooku in Instagramu.