Epidemija covida-19 je pred dobrim letom dni, ob lanskem prazniku dela, znova sprožila pobudo, povezano z vprašanjem, ki je bilo že dalj časa na dnevnem redu javnih razprav: nedeljsko obratovanje trgovin. Vprašanje, ki je bilo leta 2003 predmet referendumskega odločanja (volja volivcev, ki so bili večinoma za zaprtje trgovin, v zakonodaji sicer ni bila upoštevana), je znova postalo aktualno ob dejstvu, da so bile zaradi epidemijskih razmer dalj časa ob nedeljah zaprte vse trgovine, pa zaradi tega, če smo malce slikoviti, »ni bilo konca sveta«.

Ob tem dejstvu je Sindikat delavcev trgovine ob lanskem 1. maju v javnosti sprožil pobudo za trajno zaprtje trgovin ob nedeljah, saj smo, kot so takrat zapisali v poslanici, v epidemijskih okoliščinah »kot narod že dokazali, da nedeljsko obiskovanje trgovin ni nujno, ampak ravno obrnjeno«. Sindikalno pobudo so takrat (bolj sicer v »antikapitalistični« vnemi kot čem drugem) zagrabili v stranki Levica, že takoj pa se je nakazovala možnost širšega soglasja za sprejetje takšne zakonodaje, ki bi bistveno bolje kot doslej zavarovala nedeljski počitek v trgovinski dejavnosti.

Omejevanje nedeljskega dela na najmanjšo možno mero

Do pobude za nedeljsko zaprtje trgovin se je takrat znova s krščanskega pogleda na družino opredelila tudi Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci in opozorila na lastno stališče, ko je leta 2003 odločno podprla referendum in pozvala, naj se glasuje proti odprtju trgovin ob nedeljah.

O tem vprašanju se je komisija izrekala tudi v prejšnjih letih. V izjavi, objavljeni leta 2002, je komisija med drugim opozorila na dejstvo, da »mora država z ustrezno ureditvijo ščititi družino in družinsko življenje kot temeljno celico vsake družbe. To izrecno zahteva tudi Ustava Republike Slovenije (53. člen). Potrebno je ustvarjati čim bolj ugodne možnosti za to, da bodo starši in otroci živeli v složni družinski skupnosti, ki bo imela čas zase in za razvijanje medosebnih odnosov. Temu so namenjene večerne ure in še posebej nedelja, ko imajo družinski člani možnost, da vsaj en dan v tednu preživijo skupaj. Uvajanje nočnega in nedeljskega dela, kadar to ni nujno potrebno, je tako nesprejemljivo, zato ga je treba omejiti na najmanjšo možno mero.«

Napoved ustavne presoje

Parlamentarna večina je lani sledila tem pobuda in oktobra je začela veljati sprememba zakona o trgovini, ki je z nekaj izjemami prepovedala obratovanje trgovin ob nedeljah in dela prostih dneh (izjeme, določene v zakonu, so prodajalne s prodajno površino do 200 kvadratnih metrov na bencinskih servisih, mejnih prehodih, pristaniščih, letališčih, železniških in avtobusnih postajah ter v bolnišnicah; prav tako so lahko odprte preostale manjše prodajalne s površino do 200 kvadratnih metrov, če delo v njih opravljajo nosilci trgovinske dejavnosti oz. njihovi zastopniki, lahko pa tudi dijaki, študenti in upokojenci.)

Že ob sprejetju zakonske spremembe pa je Trgovinska zbornica napovedala, da bodo njeni člani o nje vložili pobudo za ustavno presojo. Danes je ustavno sodišče objavilo soglasno odločitev, ki ni sledila argumentaciji trgovcev, da jim je z novo ureditvijo kršena ustavna pravica do svobodne gospodarske pobude, temveč je potrdila ustavnost nedeljskega zaprtja trgovin.

Obstoj javne koristi

Ustavno sodišče je namreč presodilo, da ustava zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo, a to ne pomeni, da je lahko ravnanje pri opravljanju gospodarske dejavnosti povsem svobodno. Zakonodajalec lahko po presoji ustavnih sodnikov namreč določi posebne subjektivne in/ali objektivne pogoje za podjetniško delovanje, ki pomenijo omejitev svobodne gospodarske pobude, če je za to izkazana javna korist, kakršno je tudi varstvo zdravja. Temelj za to mu po oceni ustavnega sodišča daje drugi odstavek 74. člena ustave, ki izrecno prepoveduje opravljanje gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo. Na podlagi tega lahko zakonodajalec s posamičnimi ukrepi omeji to temeljno svoboščino, da se doseže spoštovanje navedene ustavne prepovedi. Za poseg v to svoboščino je zakonodajalec, kot so v sporočilu za javnost zapisali pri ustavnem sodišču, »izkazal obstoj javne koristi, tj. varstvo otrok in družinskega življenja ter zagotavljanje tedenskega počitka delavcev«. Ustavno sodišče je tako presodilo, da zakonodajalec ni prekomerno posegel v pravico do svobodne gospodarske pobude, saj je uspel uravnotežiti interese vseh vpletenih strani, tako potrošnikov, kot delavcev in izvajalk trgovinske dejavnosti.

Ustavno sodišče je presodilo tudi, da »izpodbijana zakonska ureditev obratovalnega časa trgovin ni v neskladju s pravico do zasebne lastnine. Urejanje obratovalnega časa namreč pomeni le način uživanja lastnine, za katerega obstajajo razumni razlogi, tj. varstvo otrok in družinskega življenja ter zagotavljanje tedenskega počitka delavcev, ki so v razumni zvezi s socialno funkcijo lastnine, ki jo poudarja ustava«.