V življenju potrebujemo vsaj nekoga, ob katerem se počutimo varne in ljubljene – zaupanje mora biti zasidrano na osebo stabilnosti in srčnosti; tam je naš pristan.

Zaupanje je ena izmed temeljnih potreb vsakega človeka – malega in velikega otroka (tudi mi, tako imenovani: odrasli, smo v sebi – v svoji notranji zaznavnosti in občutljivosti – otroci). Dobro vemo, kako dragocene so ljubeče osebe, ob katerih se zaznamo spreti. In tudi sami razbiramo, kako pomembno je, da smo otrokom osebe zaupanja – osebe opore in sočutne zaznavnosti.

Biti moč in opora

Samo notranje močni zmorejo »stati inu obstati«, ko se toliki naslanjajo nanje s svojo težo – svojimi težavami. Biti drugim v oporo pomeni najprej (po)skrbeti za lastno notranjo moč in stabilnost.

V krhkosti človeške narave to ni enostavno. Nekdo nas mora podpreti v nas samih. Kdo? Človek? Mož ženo, žena moža, mater/očeta samohranilca vsaj neka oseba v stabilni ljubeči naklonjenosti? Gotovo smo drug drugemu neizmerno dragoceni v sočuteči bližini. Toda kako naj krhkost sama po sebi drži pokonci ne le sebe, pač pa še tolike druge, ki jih želi podpirati?

Bog se sklanja k našemu življenju, ker ga potrebujemo v izkustvu njegove Svet(leč)e Moči.

Že od nekdaj s(m)o primerjali Jezusa Soncu. Sonce na nebu ustvarja vitamin D, ki krepi našo kostno strukturo; izkustvo Boga – njegove Bližine ustvarja duhovni vitamin D, ki krepi našo notranjo – duhovno strukturo, da lažje zmoremo. Ne pravim, da lahko, pač pa lažje.


Foto: Pexels.

Zato je rekel pri zadnji večerji nad kruhom: »To je moje telo.« In kruh ni bil več le to, kar vidi telesno oko. V kruhu je Življenje – Bog z nami. Zaradi naše telesnosti je v kruhu na otip, zaradi naše stvarnosti v stvarni prisotnosti za moč in oporo. Judje so pojmovali telo kot oporo. Kot da bi rekel Jezus pri zadnji večerji: »To je moje telo – to je moja moč in opora za vaše življenje. To delajte v moj spomin. Vedno znova prihajajte in se krepite, da boste zmogli nositi bremena drug drugega.«

Saj vemo: človek se zlomi najprej v sebi, šele potem navzven; saj vemo – iz izkustva vemo – kako krepčilno se je hraniti s svetimi močmi.

In je še rekel pri zadnji – biti v naročju sočutne sprejetosti – večerji, potem, ko je vzel v roke čašo/kelih z vinom: »To je moja kri.« – »To je moja Ljubezen, ki vas bo duhovno potešila in umirila globini vaše biti.«

Samo z močjo napolnjeni s(m)o lahko v (po)moč in oporo, samo sprejeti sprejemajo, samo ljubljeni zmorejo ljubiti. Samo tisti, ki nosijo v sebi upanje, zmorejo biti osebe zaupanja.

Kako pomembno je dobro poskrbeti zase, da lahko skrbimo za svoje (naj)bližje, da smo jim lahko stabilna opora, ker smo na krilih D/duha našli spokojnost in ravnovesje življenja.



Prispevek je bil najprej objavljen v oktobrski izdaji revije Mavrica (2/2020).