Zato v puščavi, ko ne beži pred skušnjavami, Jezus nikakor ni žrtev. Duh odvede Jezusa … ne hudi duh, pri Luku močno odmevajo vrstice, da se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in da ga je Duh vodil po puščavi, satan pa ga je skušal.

Provokacija hudega duha – tako znano vprašanje, če si Božji Sin – je več kot to. Je dvom, je strah, je obup hudega duha. Jezus je sredi divjine in skušnjav še bolj z Očetom. Tako postane puščava kraj srečanja z Bogom.

Kolikokrat v stiski spremenimo mnenje, osredotočenost, se omehčamo, spreobrnemo, ponovno vzljubimo. Klic pepelnice – »Spreobrni se!« – je priložnost, je močno Očetovo povabilo v svobodo. Kraj groze postane rodovitna zemlja tišine. Zorana zemlja tihote je kraj srečanja sina z Očetom. Tu v puščavi odpadejo vse čipke in odvečnost, skozi puščavo se vrši eksodus.

Hočeš nočeš si v puščavi. Vse se spreminja, naglo; tam, kjer je zdaj peščena vzpetina, bo jutri prostranost, kjer je ravnina, nastajajo peščena reb- <...>