V javnosti so se te dni v povezavi z varčevalnimi ukrepi v šolstvu večkrat pojavile pobude o radikalnem zniževanju javnih sredstev za izvajanje javnega programa na zasebnih šolah kot o koraku, ki naj ga vlada najprej naredi na tem področju. Ker je velik del sicer po deležu izrazito obrobnega zasebnega šolstva v Sloveniji nastal v katoliškem okolju, se je na takšno stališče pričakovana odzvala komisija za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci z naslednjo izjavo:

»Predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj je v zadnjih dneh večkrat postavil zahtevo, naj vlada namesto znižanja plač učiteljem v javnih šolah zniža prispevek države za zasebne šole na polovico.

Gospod Štrukelj dobro ve, da z odvzemom polovičnega deleža financiranja zasebnih šol še zdaleč ne bi zagotovili bistvenega prihranka v javni blagajni. Delež zasebnega šolstva v Sloveniji je zanemarljiv: na srednješolski ravni znaša 2,4 %, na osnovnošolski ravni pa 0,2 %. Tudi če bi zasebnemu šolstvu vzeli vsa sredstva, bistveno ne bi privarčevali.

Dejstvo je, da so zasebne šole za državo najcenejše. Država namreč prispeva za plače zaposlenih in za del materialnih stroškov, ustanovitelj zasebne šole pa mora poskrbeti za financiranje izgradnje in vzdrževanje infrastrukture. Ob tem ne gre pozabiti, da so tudi starši otrok, ki obiskujejo zasebne šole, davkoplačevalci in imajo zato pravico, da se izvajanje javnoveljavnega programa za njihove otroke zagotavlja iz proračuna.

Če bi država znižala delež financiranja zasebnih šol, bi bile le-te primorane uvesti oz. povečati šolnino. Marsikatera družina bi zaradi tega morala izpisati svojega otroka iz zasebne šole in ga vpisati v javno šolo. Država bi za »prepisane« otroke v javne šole morala prispevati višji znesek, kot ga prispeva, če se le-ti vzgajajo in izobražujejo v zasebnih šolah. Zasebne šole bi na ta način postale okolje za bogate elite, kar je pogost in neupravičen očitek že sedaj. Znižanje prispevkov za zasebne šole bi v naši družbi povzročilo nove delitve in socialno razslojevanje.

Plače zaposlenih na zasebnih šolah so zakonsko vezane na plače zaposlenih v javnih šolah (ZOVFI, 89. člen). Učitelji v zasebnih šolah bodo vladnih ukrepov deležni v enaki meri kot učitelji v javnih šolah. Enako velja tudi za spremembe normativov.

Obžalujemo, da gospod Štrukelj med učitelji javnih šol z zavajajočimi informacijami širi negativno podobo o zasebnih šolah. Zasebne šole na številnih področjih uspešno sodelujejo z javnimi šolami: izmenjujejo si primere dobre prakse in izvajajo skupne projekte, zato ni prav, da se v teh kriznih časih vzbuja občutek, kot da med javnimi in zasebnimi šolami obstaja medsebojno ogrožanje.

Ne samo, da so zasebne šole za državo in družbo – finančno gledano – najcenejše, ampak v slovenski šolski prostor prinašajo tudi pluralnost in svežino ter razširjajo polje različnih pedagoških pristopov. Država poleg tega preko tovrstnih šol staršem aktivno omogoča uresničevanje njihove pravice, da vzgajajo otroke v skladu s svojim nazorskim prepričanjem.

Od ljudi, ki trdijo, da poznajo šolski prostor, smemo pričakovati, da so v izjavah korektni in natančni ter da ne širijo in razpihujejo neresnic, s čimer na eno od najbolj občutljivih družbenih področij vnašajo polarizacijo.«

»Zaprli bi vse enote«

Na tiskovni konferenci, na kateri je bila danes predstavljena ta izjava, je bilo med drugimi postavljeno vprašanje, kaj bi dejansko pomenila morebitna prepolovitev javnih sredstev za izvajanje javnega programa na zasebnih šolah.

Predsednik komisije dr. Ivan Štuhec je bil za mariborski Zavod A. M. Slomška, ki ga vodi kot direktor, jasen: »Zaprli bi vse enote zavoda«, saj nihče od profesorjev najbrž ne bi hotel delati le za polovično plačo, dodatnega stroška pa v obubožanem vzhodnoštajevskem področju nikakor ne bi mogli prevaliti na starše. Tudi član komisije za šolstvo dr. Roman Globokar, ki sicer vodi šentviški Zavod sv. Stanislava, je dejal, da bi takšen radikalen rez, kot ga predlaga sindikalist Štrukelj, zelo verjetno sprožil vsaj delen izpis otrok iz zavodskih šol in njihov vpis na javne šole, kjer pa bi morala država zanje prispevati celo višji znesek kot zdaj, ko se šolajo na zasebni šoli. Država torej ne bi ničesar privarčevala, prej narobe.

Ali je torej v sindikalnih pobudah o omejevanju zasebnega šolstva, ki smo jim bili v preteklosti že večkrat priče, mogoče videti nekakšno preusmerjanje pozornosti z realnih problemov? Dr. Štuhec odgovarja: »Za nekatere ljudi v tej državi so zasebne šole non stop moteč dejavnik in teh ubogih 2,4 odstotoka srednjih šol in 0,2 odstotka osnovnih šol postavljajo kot problem. Že sami odstotki pa govorijo, da to ne more biti noben, niti finančni niti strukturni problem te države, razen če to ni – in očitno je – ideološki problem.«