Ni bilo treba čakati dolgo. Pogled na prikazano kruto dejstvo, da ob zaskrbljujočem zmanjševanju natalitete vsako leto umre 4000 nedolžnih otrok, je za mnoge enostavno pretežak.

V preteklih dneh smo žal dočakali trenutek, ki smo ga lahko že nekaj časa pričakovali. Do sedaj smo bili ob zagovarjanju človeškega življenja in borbi za nerojene otroke označeni za nazadnjake, ki želijo ženske vrniti pred štedilnik ali celo v srednji vek. Ob tem smo morda le zamahnili z roko, navajeni pogleda družbe na naše »nepopularne« vrednote. Ko te dovolj dolgo zmerjajo, počasi postaneš imun na zmerljivke.

Toda v tem tednu je javno izražanje naših stališč dobilo nalepko, ob kateri ne bi smeli zamahniti z roko. Postali smo nasilneži. Tiha molitev pred porodnišnico? Nasilje! Plakat, ki opozarja na tisoče splavljenih otrok? Nasilje!

Samo še vprašanje časa je bilo, kdaj nas bodo tisti, ki imajo polna usta človekovih pravic, označili za nasilneže in postavili pred sodišče. Zakonodaja na tem področju je že pripravljena. Svoboda do izražanja lastnega mnenja? Samo za tiste, ki mislijo tako, kot diktira vladajoča politika.

Ločnica med svobodo govora in sovražnim govorom je tanka. Kdo je tisti, ki jo bo določal? Trenutno jo določa Nika Kovač. Z močno medijsko podporo in podporo vladajoče politike sporoča vsem, ki nam je življenje sveto: Nasilneži ste! Za nas torej svoboda govora ne velja.

Mali žarek upanja je posijal, ko je ukrepala predsednica države, ki je – kljub svojemu jasnemu stališču do splava – s svojo besedo in položajem zaščitila pravico svobode govora in obsodila nespoštljivo ravnanje aktivistk. Tudi nanjo se zato že zgrinja pogrom.

Sedaj pa ključno vprašanje: kako bomo ravnali mi, ki se imenujemo kristjani? Se bomo kljub vsemu upali izpostaviti in govoriti o svetosti človekovega življenja? Ali pa bomo ponižno sklonili glavo in se skušali čez težke čase, ki prihajajo, prebiti s čim manj težavami in žrtvami?

Ja, vem. Sliši se prav grozno. Preganjanje kristjanov je pač nekaj, o čemer smo slišali iz časov prve cerkve. Novica iz kakšne druge države, ki nas občasno doseže, pa vseeno pomislimo: To se nam ne more zgoditi.

In kaj nam o težkih časih pravi Sveto pismo? Ob pisanju tega komentarja so me nagovorile vrstice iz Janezovega evangelija: »Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«

Ničesar se nam ni treba bati. In v resnici se nam ne dogaja nič novega. Že sveti Pavel je govoril o tem, da so časi hudi. Bili so in bodo. Vsaka generacija zase se mora odločiti za Boga. Mi smo tista luč v tem svetu, ki se ne sme postavljati pod mernik. Ne glede na vse etikete, ki nam jih bodo še prilepili. Ne glede na zasmehovanje ali preganjanje, ki ga bomo deležni. Ne bojmo se!

Komentar je napisala Marjeta Bec, žena, mama petih otrok in sodelavka društva Družina in Življenje.