Tisti čas je Jezus stal ob Genezareškem jezeru, množica pa je pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo. Zagledal je dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. 

Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. 

Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim. (Lk 5,1–11)

V čolnu 

Nikoli ne bomo res njegovi učenci, če se ne bomo odločili za to. Lahko bomo katoličani, povsem veljavno krščeni, lahko bomo redni ali občasni obiskovalci maš in prejemniki zakramentov, lahko bomo vzorni izpolnjevalci zapovedi, ne bomo pa učenci. 

In kako se zgodi ta odločitev? Enako kot pri prvih učencih: »Potegnili so čolna h kraju, pustili vse in šli za njim« (Lk 5,11). In Luka zapiše še vse pred tem, da bi razumeli, kako je do tega prišlo.

Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim. 

V tej zgodbi je glavni akter čoln, tam se vse zgodi, v čolnu, ki je dober simbol tega življenja. Tam smo vsi mi, tega se moramo zavedati, da prav dojemamo svoj položaj, na krhkem kosu lesa plujemo, na jezeru, na globokem, na strašno nemirni površini, ko se lahko – mornarji to vedo najbolje – zanesemo samo na Boga in njegovo milost, nobene druge trdne opore ni na gladini, vse je nestabilno in nezanesljivo, tudi in predvsem naše moči in sposobnosti. 

In to je tisto, s čimer se vse začne, ko govorimo o učenčevstvu, začne se z zaupanjem. Nekoč moraš odkriti, da si v resnici v čolnu na morju in da je od tvojih moči odvisno tako zelo malo. 

»Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli. Toda na tvojo besedo bom vrgel mreže,« (Lk 5,5) je to ubesedil Peter. 

Z grenkim priokusom je moral to povedati, ne samo, ker je bil pred vso množico osramočen, da z garanjem ni dosegel tistega, kar se je od njega kot izkušenega ribiča pričakovalo, s tem je zanikal vse svoje znanje in logiko, rib vendar ne loviš podnevi, še manj tam, kjer pred tem zagotovo niso prijemale.

Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi. 

Vendar ribe ne prijemljejo na zasluge in izkušnje, ribe so dar. In se zgodi čudež. Kar ni povračilo za to, da je Peter Jezusu posodil svoj čoln, ne, sporočilo je. 

O tem, kaj se zgodi, ko človek posluša Boga, ko ga upošteva, tudi če se mu zdijo njegovi predlogi povsem nelogični. Kaj se zgodi, ko se ljudje bolj zanesemo na Boga kot na svoje moči in izkušnje. 

To pomeni biti njegov učenec, zanesti se na Boga bolj kot nase.

Hoja

Hoja za njim se namreč ne začne takrat, ko ugotovimo, da nam je iti za njim prijetno ali celo koristno, temveč kadar zaslutimo, da je to položaj, v katerem čutimo in razumemo Božjo ljubezen do nas v vsej njeni širini in odtenkih. 

Čudežnost, ki nam jo prinaša njegova prisotnost v našem življenju. Za njim začnemo hoditi takrat, ko smo očarani nad tem, kako nas ima rad, in ko spoznamo, da to tako krvavo potrebujemo, ker brez tega res ne moremo živeti – in da se hkrati zavedamo, da si tega sploh ne zaslužimo. 

Ko rečemo: »Nisem vreden« oziroma »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,8). Ker samo takrat zares razumemo, da smo Bogu nekaj neskončno večjega, kot smo sami sebi.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (5/2022).