V čas, ko javni prostor zaradi uporniškega praznika še vedno odmeva od gromkosti besed o nedotakljivi preteklosti, ko se krešejo predreferendumska mnenja o odpiranju ali zapiranju občutljivega arhivskega gradiva, povezanega z delovanjem obveščevalnih služb prejšnjega nedemokratičnega režima, ko smo bili nedavno priče glasnim pozivom k ukinitvi “nepravih” ustanov, ki v “revizionostični maniri” preučujejo slovensko polpreteklo zgodovino, je bila umeščena okrogla miza o zgodovinopisju, ki jo je v sredo, 11. maja, priredila prav ustanova, ki bi jo po mnenju z oblastjo tesno zvezanih zgodovinopisnih krogov morali izbrisati: Študijski center za narodno spravo.

Zgodovinarji dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Stane Granda, dr. Janko Prunk, dr. Igor Grdina in Jože Dežman so ponudili kritičen vpogled v trenutno stanje v zgodovinopisju, v dvojna merila raziskovanja v zgodovinski stroki, v zakulisne – oblastno-hlepčevske, pa tudi finančne – interese prevladujočega kroga zgodovinarjev, ki so stroko ponižali na raven sistema zvez …

Nekaj ugotovitev uglednih zgodovinarjev bomo objavili v prihodnji številki Družine, na tem mestu pa opozarjamo na uvodni prispevek “Zgodovinska znanost in zavezanost Resnici ali zamrznjena zgodovina?« direktorice Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreje Valič. V njem je med drugim predstavila svoje videnje razmer v slovenskem zgodovinopisju.

»Večkrat se zdi, da nekateri naši znanstveniki, v mislim imam predvsem slovenske zgodovinarje, trdno stojijo na okopih starih, že preživetih znanstvenih dognanj. V skladu s starim refleksom presojajo, kaj je dobro in kaj ne. Še posebej se to dogaja s teorijo o NOB, ki se ponovno vzpostavlja kot vzvišena in nedotakljiva zamrznjena zgodovina. Nobene kritike, nobenega pomisleka, kaj šele revizije. Zdi se ravno obratno: ponovno smo priče celo glorifikaciji zgodovinskih osebnosti, pojavov in procesov, ki so v skladu z novo odkritimi zgodovinskimi viri še kako potrebni znanstvene, torej poglobljene, kritične in vsestranske obravnave,« je dejala mag. Valičeva. Ta drža, ki spreminja znanost v dogmo, sicer njenim pristašem prinaša različne nagrade, a v bistvu pomeni nadaljevanje t. i. angažirane znanosti, značilne za pogoje delovanje v totalitarnih režimih, ko se je interpretacija preteklosti podrejala potrebam dnevne politike.

Razmere v slovenskem zgodovinopisju se, kot ugotavlja mag. Valičeva, tako žal ponovno razplamtevajo v nedostojno ideološko obračunavanje, pri čemer si nekateri, ki se uvrščajo med znanstvene kroge, ne pomišljajo niti pred pritlehnim osebnim blatenjem. (V tem okviru velja spomniti na pozive k ukinitvi Študijskega centra za narodno spravo, ki sta jim botrovala kroga okoli zgodovinarja dr. Boža Repeta in aktualni oblasti bližnje Liberalne akademije.)

V kombinaciji z intenzivnim oživljanjem revolucionarne retorike in ponovno afirmacijo totalitarnih simbolov se zdi, opozarja dr. Valičega, »da se približujemo tisti situaciji, ki jo je eden od najbolj uveljavljenih sodobnih teoretikov demokracije, Anglež John Keane, definiral kot spominjanje napačnih stvari iz preteklosti, kar je po njegovem mnenju nevarno za demokracijo. K resnici in umiritvi strasti pa nas bodo popeljale le tiste znanstvene raziskave, ki bodo strokovno podkrepljene, ne pa raziskave, ki so pisane na podlagi vnaprejšnjih sodb in obtožb ali vezane na politične interese.«

Kakšen bi bil lahko izhod iz tega položaja? Mag. Valičeva meni, da bi se morali slovenski zgodovinarji več pogovarjati in to odkrito, strpno in argumentirano. »Nimam nič proti, če so mnenja tudi naprej različna, sem pa proti osebnim diskvalifikacijam na račun mnenja, ki ga zagovarjaš. To je namreč ostanek ideoloških obračunavanj iz preteklosti. Obžalujem pa očitno dejstvo, da so slovenski zgodovinarji, tako kot slovenska družba, ob obravnavanju kršenja človekovih pravic, genocida, zločinov proti človečnosti… iz časa totalitarnih režimov še vedno razdeljeni. Stare travme in nezaceljene rane še vedno bolijo. Še vedno si nismo pripravljeni izreči obžalovanja, prošnje za odpuščanje in si odpustiti.«

V sklepu uvodnega prispevka okrogle mize o zgodovinopisju je direktorica Študijskega centra za narodno spravo opozorila na še eno od zadreg, povezanih s slovenskim odnosom do preteklosti – zadego, s katero se raziskovalci srečujejo tako rekoč vsak dan: med ljudmi je še vedno navzoč strah, da bi povedali, kaj so hudega doživeli v času med in po vojni. Ljudje si ne upajo spregovoriti. Molčijo tudi ljudje z druge strani, ki niso bile žrtve. »Ali ni ta molk strah, pravzaprav znak, da je v slovenski družbi nekaj bolnega, nekaj česar se moramo končno z vso resnostjo lotiti in skušati postaviti zdrave temelje za naprej? To pa pomeni – odpraviti Strah, ki je prisoten v vsakdanjem življenju, na svoj način pa živi tudi v znanosti!« je še dejala mag. Andreja Valič.

Še to: morda se bo komu sestava okrogle mize zdela »enostranska«. Kot je uvodoma pojasnila dr. Valičeva, so prireditelji povabili več zgodovinarjev, kot pa jih je dejansko nastopilo na okrogli mizi. »Nekateri so se opravičili iz različnih razlogov, drugi niti tega niso storili. Ampak nič ne zamerimo, pomembno je, da se pogovarjamo. Odkrito, strpno, argumentirano. Tovrstnih razprav pa, žal, med slovenskimi zgodovinarji precej pogrešam,« je dejala direktorica Študijskega centra za narodno spravo.

Na fotografiji: mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo