Knjigo Zamejska Štajerska in Porabje je 25. oktobra 2023 predstavil dr. Jernej Tiran. FOTO: Ivo Žajdela

Vodnik Zamejska Štajerska in Porabje zaokrožuje predstavitev zamejskih območij onstran celotne slovenske državne meje. V njem je ob razpotegnjenem zamejstvu na Štajerskem izpostavljeno Porabje. Poleg dobro znanega Slovenskega Porabja na Madžarskem je eden od prispevkov namenjen obravnavi avstrijskega dela Porabja, predvsem tistega na Gradiščanskem. Širši javnosti je manj znano, da Republika Slovenija meji tudi na avstrijsko zvezno deželo Gradiščansko. Prav obravnava celotnega zamejskega območja v porečju Rabe je razlog, da se je v naslovu knjige ob Štajerski znašlo tudi pokrajinsko ime Porabje.

Zamejske Slovence je zgodovinski razvoj razredčil

Kot v vseh zamejskih vodnikih je tudi v tem poseben poudarek na obravnavi zamejskih Slovencev, ki jih je zgodovinski razvoj zvečine dodobra razredčil, prikril ali celo povsem izničil. Drug vsebinski sklop v knjigi je namenjen obravnavi glavnih mest avstrijske dežele Štajerske Gradca in Republike Avstrije Dunaja. V Gradcu je poudarek na sodobnih prostorskih geografskih procesih, na Dunaju pa na tamkajšnji arhitekturni zapuščini Slovencev. Izpostaviti velja literarnozgodovinski prispevek o najrazličnejših povezavah slovenskih književnikov z Dunajem, ki na svojski način poudari pomen avstrijske prestolnice za slovenski narod.

Vodnik je razdeljen na šest poglavij: Pot med Slovenci na avstrijskem Štajerskem (Jernej Zupančič), Zamejska Gradiščanska (Drago Kladnik), Slovensko Porabje (Katalin Munda Hirnök), Gradec in obmestje (Wolfgang Fisher, Vladimir Drozg), Nekaj geografskih utrinkov z Dunaja (Walter Matznetter, Vincenc Rajšp), Slovenski književniki in Dunaj: univerza, politika in erotika (Marjan Dolgan).

Vanja Huzjan med predstavitvijo knjige Materialni svet otroštva (25. oktobra 2023). FOTO: Ivo Žajdela

Vanja Huzjan: Materialni svet otroštva

Založba ZRC je izdala knjigo Materialni svet otroštva, v kateri Vanja Huzjan obravnava na Slovenskem do zdaj slabše raziskano področje materialne kulture otroštva od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne v Ljubljani in okolici. Najprej je opredelila osnovna koncepta raziskave: materialno kulturo in otroštvo v sinhronem in diahronem vidiku ter se poigra z njunimi razmerji. Nato je osvetlila raziskavo v časovnem, prostorskem in družbeno-gospodarskem kontekstu.

Jedro knjige je etnološka raziskava, ki temelji na ustnih, pisnih in slikovnih virih ter odstira prehransko kulturo, oblačilni videz, stanovanjsko in igralno kulturo majhnih Ljubljančanov v prvi polovici 20. stoletja. V tem času naj bi otrok stopil iz sence odraslega na družbeni oder ter si pridobil dolgo in varno otroštvo, vendar raziskava predstavi neskladje med deklarativno in praktično ravnijo. Otroštvo, kakor si ga je predstavljala Ellen Key, ki je 20. stoletje razglasila za stoletje otroka, so živeli redki meščanski otroci, drugi pa v duhu uvodnih besed terenske pripovedi: »Imel sem lepo otroštvo. Tudi zato, ker sem si ga sam naredil.« Otroštvo naj bi bila vrednota 20. stoletja, vendar avtorica ugotavlja, da njegove vrednosti tedanji Ljubljančani niso uspeli spoznati.

Jovana Mihajlović Trbovc med predstavitvijo knjige Naše znanstvenice (25. oktobra 2023). FOTO: Ivo Žajdela

Kako so ženske soustvarjale znanost v Jugoslaviji

Knjiga Naše znanstvenice. Kako so ženske soustvarjale znanost v Jugoslaviji je zasnovana kot zbirka prispevkov o znanstvenicah, ki so svojo znanstveno disciplino premaknile »korak naprej«. Gre za raziskovalke, profesorice, inovatorke, avtorice pomembnega znanstvenega preboja ali odkritja, patenta, ali znanstvenice, ki so v svoje znanstveno področje uvedle novo prakso in metodologijo, ustanovile inštitut oziroma oddelek, ali pa vzpostavile pogoje za razvoj novih znanstvenih disciplin.

Profesionalne biografije 27 žensk predstavljenih v knjigi odkrijejo veliko več plasti tega kaj ukvarjanje z znanostjo dejansko zaobjema. Znanstveni prispevek žensk je prikazan skozi zgodbe o njihovem delu in življenju, ker profesionalno in javno nikoli ni ločeno od zasebnega in intimnega. Vprašanje kdo raziskuje nikoli ni ločeno od tega kaj oz. kateri predmet raziskuje in kako to počne. Eseji pripovedujejo zgodbo tudi o širšem družbenem prispevku, ki so ga znanstvenice pustile za sabo, ki gre bistveno onkraj ozko razumljenega znanstvenega dela. Knjiga želi prispevati tudi spreminjanju razumevanja kaj znanost je, kot proces ustvarjanja vednosti in znanja, kot človeško delo, družbena praksa in poslanstvo.

Znanstveni prispevek žensk je prikazan skozi zgodbe

Znanstvenice in avtorji prispevkov v knjigi: Zagorka Letica – gonilna sila v ozadju arheologije prazgodovine (Selena Vitezović), Ljubinka Basotova – klasična filologinja, profesorica, prevajalka: primer vita bene reddita (Vesna Dimovska), Svenka Savić – svoboda in moč neumeščenosti (Tanja Petrović), Divna Zečević Zdunić – folkloristka in pisateljica, ki je stremela k nedosegljivemu (Renata Jambrešić Kirin), Ankica Petrović – poslušalka roba (Ana Hofman, Mojca Piškor in Julijana Lešić), Ana Krajnc – andragoginja, inovatorka, vizionarka (Nives Ličen), Melitta Pivec - Stele – zgodovinarka, naklonjena sociološki obravnavi preteklosti (Mateja Ratej), Vera Veskovik - Vangeli – za njo je zgodovina beseda ženskega spola (Ivana Hadjievska), Drita Bakija Gunga – odstirala je tančice zgodovine žensk (Vjollca Krasniqi in Elife Krasniqi), Zlata Grebo – ženska brez strahu, ki je preučevala strahove Jugoslovank (Nermina Mujagić in Sarina Bakić), Zagorka Golubović – premoščala je utopijo in realnost (Una Blagojević), Žarana Papić – feministka, ki je prestopala disciplinarne (in druge) meje (Adriana Zaharijević) Gordana Bosanac – ženska, ki je uspela misliti (Ana Maskalan), Angela Piskernik – botaničarka, pedagoginja, naravovarstvenica (Manca G. Renko), Janja Kogovšek – krasoslovka in varstvenica kraških vod (Metka Petrič), Helena Sočič – pomembna za razvoj slovenske farmacevtske biotehnologije (Metka Petrič), Nežka Snoj – veterinarka s skrbjo za zdravje rib in čebel (Vlasta Jenčič), Smiljka Dukić – humana genetičarka (Jelena Pejović Simeunović), Ana Gligić – v boju proti virusu (Radina Vučetić), Aleksandra Kornhauser Frazer – kemičarka, ki je bila prepričana, da znanost ne sme biti le sama sebi namen (Sašo Dolenc), Ljiljana Dobrosavljević Grujić – več kot teoretična fizičarka (Dragana Popović), Mirjana Vukićević-Karabin – beograjska šola astrofizike (Olga Atanacković), Zagorka Šnajder – matematičarka z integriteto (Neda Bokan), Carmen Jež Gala – karizmatična gradbenica (Barbara Vodopivec), Svetlana Kana Radević – arhitektka socialističnega modernizma (Sonja Dragović), Borka Džonova Jerman Blažič – borka za internet (Aida Kamišalić Latifić), Mirjana Tasić – na presečiščih interneta (Tijana Zečević).

Zgodovinarka Melita Pivec Stele (1894-1973). Na dunajski univerzi je doktorirala iz zgodovine, leta 1931 je na Sorboni v Parizu dosegla še drugi doktorat. Raziskovala je obdobje Ilirskih provinc pri nas. Od leta 1920 do upokojitve je službovala kot bibliotekarka v NUK, leta 1924 se je poročila z umetnostnim zgodovinarjem Francetom steletom. VIR: knjiga