Kot smo na naših spletnih straneh že poročali, so argentinskega oblasti britanskega škofa Richarda Williamsona, ki je s svojimi spornimi izjavami o holokavstu nedavno razburil svet, pozvale, naj v desetih dneh zapusti državo, sicer mu zaradi napačnega navajanja razlogov bivanja v Argentini, pa tudi zaradi spornih izjav o nacističnih koncentracijskih taboriščih grozi izgon.

Očitno bo sporni član Bratovščine sv. Pija X. to zahtevo upošteval in bo, kot je za argentinske medije potrdil pristojni voditelj lefebvrovske skupnosti za Latinsko Ameriko, kmalu prostovoljno zapustil Argentino, kjer je bival od leta 2003. Kam bo Williamson odpotoval, naj bi sklenilo vodstvo konzervativne bratovščine, ki ima sedež v Švici.

V Evropi se mu ne nakazuje prav prisrčna dobrodošlica, saj naj bi mednarodna liga proti rasizmu in antisemitizmu proti njemu v prihodnjih dneh vložila ovadbo, in sicer v Franciji, kjer je po zakonu iz leta 1990 kaznivo tajiti zločine proti človečnosti.

V slovenski javnosti pa se nadaljuje zamegljevanje razlogov, ki so privedli do izobčenja škofa Williamsona, in razlogov za dvig te cerkvene kazni. V Dnevnikovem objektivu (sobota, 21. februarja) smo tako lahko v okviru skrajno kritizerskega intervjuja na račun katoliške Cerkve prebrali trditev Luise Accati, predavateljice novejše zgodovine na tržaški univerzi in sourednice interdisciplinarnega zbornika o fojbah, češ da je Cerkev Williamsona najprej izobčila zaradi zanikanja holokavstva, zdaj pa mu je to stališče, ne da bi mu ga bilo treba “predelati”, z dvigom ekskomunikacije oprostila in ga popolnoma nekritično spet vključila v svoje občestvo. Ob tem je intervjuvanka postavila celo vzporednico z italijansko zgodbo o fašizmu, ki ostaja nepredelana že 60 let, s čimer je papežu oziroma vodstvu Cerkve (ne)posredno očitala antisemitizem.

Ponovimo še enkrat, kar je za Družino nedavno dejal strokovnjak za cerkveno pravo dr. Borut Košir. Vzrok za Williamsonovo izobčenje niso bila njegova sporna stališča o holokavstu, temveč to, da je bil posvečen brez apostolskega naročila, za kar je po Zakoniku cerkvenega prava vnaprej izrečena kazen izobčenja. Če je Williamson pripravljen to popraviti in vstopiti v edinost s Cerkvijo, na tem področju vzroka za izobčenje ni več.

Druga stvar pa so njegovi pogledi. Papež Benedikt XVI. mu je jasno povedal, da mora, če hoče biti v polni edinosti s Cerkvijo, tudi glede posebno občutljivih stvari, kot je odnos do trpljenja judovskega ljudstva, sprejeti stališče Cerkve, ki je tudi stališče vsega kulturnega sveta in je skladno z zgodovinskimi dejstvi, torej z resnico.

Če nekdo trdovratno vztraja pri učenju nečesa, kar Cerkev zavrača, se lahko takega človeka razglasi, da je vsaj proximo heresis, torej blizu krivoverstva. Če recimo neki škof ne odstopi od takega spornega učenja, ga apostolski sedež, ki ima pravico soditi škofe, lahko suspendira, mu vzame missio canonica in je potem zgolj škof v Cerkvi brez kakršnih koli služb in pooblastil. Lahko pa ga doleti tudi izobčenje. Tu je torej več stopenj, s katerimi lahko apostolski sedež prepreči vztrajno nesprejemljivo početje nekega škofa.

Škof Williamson je torej v nevarnosti, da ga lahko papež, ker vztraja v laži, znova kaznuje ali morda celo obdrži v stanju izobčenja, dokler ne bo spremenil pogleda na preverljiva dejstva, povezana s holokavstom. Vsako drugačno stališče, ki bi sedanjemu cerkvenemu vodstvu v “primeru Williamson” očitalo kakršen koli antisemitizem, o čemer smo lahko brali v Dnevnikovem objektivu, je zavajajoče oziroma celo zavestno zlonamerno.