Rami Elhalan je Izraelec, čigar 13-letna hči Smadar je umrla leta 1997, ko je v Jeruzalemu razneslo bombo palestinskega samomorilskega napadalca. Bassam Aramin pa je Palestinec, čigar 10-letno hčer Abir je leta 2007 smrtno ranila krogla izraelske policije. Prijatelja sta svoje pričevanje predstavila v pogovoru za vatikanske medije.

Očeta sta se spoznala kot žalujoča starša in se odločila, da bosta skupno žalost uporabila za mir. Postala sta predstavnika nevladne organizacije »Parents Circle Family Forum«, ki združuje Izraelce in Palestince, prizadete v sporu. Danes sta tesna prijatelja in si neutrudno prizadevata za mir med Izraelom in Palestino. Rami in Bassam sta po srečanju s papežem Frančiškom spregovorila o svoji izkušnji.

Rokovanje s papežem v Dvorani Pavla VI. FOTO: Vatican Media

Srečanje s papežem

Rami je povedal, da ni pričakoval tako osebnega srečanja: »Sveti oče naju je objel in ko sva mu pokazala fotografiji najinih hčera, je malodane zajokal. Bil je globoko ganjen … Celotno srečanje je bilo zelo navdihujoče, tako človeško. Pogovarjali smo se o dejstvu, da sem jaz Jud, Bassam musliman, papež pa kristjan, pa smo vsi ljudje in vsi smo lahko bratje. Prosil naju je, naj zanj moliva. Bilo je neverjetno.«

Pričakovala sva, da se bova rokovala s papežem, ne pa tudi, da naju bo sprejel v zasebno avdienco. To me je navdihnilo, zelo ganljivo je bilo …

Bassam je dodal, da je bilo srečanje zanju veliko presenečenje: »Pričakovala sva, da se bova rokovala s papežem, ne pa tudi, da naju bo sprejel v zasebno avdienco. To me je navdihnilo, zelo ganljivo je bilo … Rekel sem mu: 'Kakor je rekel Jezus: ljubi svojega sovražnika.' Elhalan je moj sovražnik, in vendar se imava rada. Prosil sem ga, naj moli za Palestino ter za mir med Izraelci in Palestinci.«

Papež je prijatelja po splošni sprejel v zasebno avdienco. FOTO: Vatican Media

Papežev poziv k miru

V pogovoru sta oba očeta izrekla pohvalo papeževim prizadevanjem za končanje vojne med Izraelom in Hamasom v Gazi. Papež k premirju v Gazi poziva že od 27. oktobra 2023, dlje kot večina svetovnih voditeljev. »Zelo pogumen je,« je pripomnil Bassam, »in edini jasen glas, ki govori o miru in zaključku teh grozot. Na to srečanje gledava kot na najvišjo možno čast za naju: da je prisluhnil najini izjemno žalostni zgodbi in se poistovetil z najino bolečino. To resnično spoštujeva in sva mu iskreno hvaležna za takšen odnos.«

Stanje ob strani, ko se dogaja zločin, je prav tako zločin.

Zelo pomembno je, je dodal Rami, da bo glasove za mir slišati tudi v prihodnje: »Sem sin preživelega iz holokavsta. Pred osemdesetimi leti, ko so moje stare starše vodili v plinske celice, je svoboden in civiliziran svet stal ob strani in ni mignil s prstom. Danes, ko se dogajajo te grozote v Gazi, svoboden in civiliziran svet še vedno stoji ob strani. Stanje ob strani, ko se dogaja zločin, je prav tako zločin. Mi pa pričakujemo, da nihče – od poslednjega človeka do papeža – ne bo stal ob strani.«

Žalujoča očeta sta postala tesna prijatelja. FOTO: Vatican Media

»Deklici sta vedno z nama in naju spodbujata«

Oba sogovornika sta povedala, kako ju spomini na hčerki spodbujajo, da vztrajata v prizadevanjih za mir. Ramijeva hčerka Smadar je izgubila življenje v štirinajstem letu: »Zelo lepa je bila,« je dejal Rami: »Bila je odlična učenka, plavalka, plesalka, igrala je klavir. Vsi so ji rekli 'Princesa' … neizmerno jo pogrešam.«

Bolečina ti daje energijo, jedrsko energijo: »Lahko jo uporabiš za to, da ljudem prinašaš temo in uničenje in bolečino in smrt, lahko pa jo uporabiš za to, da jim prinašaš svetlobo in toplino in upanje.

Bassam je o svoji hčerki, ki je umrla pri desetih letih, povedal: »Ko nekoga izgubimo, vedno rečemo, da je bil najboljši, bil je to, bil je ono … Abir je bila povsem običajna deklica. Ampak bila je moja hči.« In ne glede na to, ali je sin ali hči … otrok je tvoje srce. Srce pa vedno občutiš, zato vedno čutiš bolečino. To naju spodbuja, da počneva, kar počneva: najina bolečina. Prepričana sva, da sta Smadar in Abir vedno z nama in naju spodbujata, ves čas nama govorita, naj ne utihneva.«

Po Ramijevih besedah je to eden od načinov, kako se soočiti s svojo bolečino. Bolečina ti daje energijo, jedrsko energijo: »Lahko jo uporabiš za to, da ljudem prinašaš temo in uničenje in bolečino in smrt, lahko pa jo uporabiš za to, da jim prinašaš svetlobo in toplino in upanje. Deklici sta z nama in naju spodbujata.«

»Srečanje je bilo zelo navdihujoče, tako človeško …« FOTO: Vatican Media

Možnosti za mir

Žalujoča očeta sta tudi poudarila, kako pomembno je, da nikoli ne obupamo nad prizadevanji za mir. »Vedno govoriva,« je poudaril Bassam, »da Palestinci niso pobili šestih milijonov Izraelcev. In Izraelci še niso pobili sedmih milijonov Palestincev. Pa je v Tel Avivu nemški veleposlanik in izraelski veleposlanik v Berlinu. Po štirih letih holokavsta so bili vzpostavljeni polni diplomatski odnosi med Nemčijo in Izraelom. To pomeni, da tudi mi lahko storimo enako.«

»Čutim, da spreminjam miselnost in srca ljudi,« tako Rami. »Čutim, kako po vsakem predavanju, četudi je na njem navzoč en sam otrok, izraelski ali palestinski, ki prikimava mojim besedam, prihranim eno kapljico krvi. Ena kapljica krvi pa je cel svet.«