Med vožnjo skozi blokovsko naselje se mi je pogled ustavil na novem bloku, ki je kakor goba po dežju pognal na edinem še nepozidanem koščku zemlje. Podolgovat, menda luksuzen in minimalistično zarobljen, s tlakovci in nekaj drevesci, ki so vklenjena v železnih rozetah in obsojena na simbiozo z asfaltom, je nesramno zastrl pogled vrstnim hišicam. Ob bloku pa – kot dve parkirišči velika zelenica s plastičnim toboganom ponižuje vsakršno otroštvo. Toliko smo odmerili otrokom. »Kot kolo v hrčkovi kletki,« sem pomislila.

Ob tem so mi misli zaplavale nazaj na neko drugo otroško igrišče. Čeprav sem odraščala med bloki, smo tisto nekaj trave spreminjali v nogometno igrišče ali na njej mučili metulje, drogovi za perilo so postali odbojkarske mreže in gugalnice. Kanalizacijski odtoki, sploh tisti nedodelani, so vabili k raziskovanju podzemeljskih božanstev in pošasti. Okoliške stoenke in jugoti so dobro prenašali žogo, tudi brez ličarjev in alarmov. Vozili smo prevelika kolesa, skaka...