Predvidevamo lahko begunsko nastanitev v tuji deželi, begunčev vsakdanji boj za preživetje ter njegovo gojenje upanja na vrnitev v domovino. Na koncu Nove zaveze kontempliramo novi Jeruzalem, ki je absolutna domovina in absolutni konec vsakega begunstva in vsakega izgnanstva. »V nebesih sem doma,« pojemo.

Človek, ki hrepeni po domovini, vključno begunec, je naš svetopisemski genski zapis. Čeprav nas velika večina živi na stalnem naslovu in se je malo selila, smo teološko gledano vsi homo viator, človek na poti. Tudi filozofska refleksija gre rada v smer potujočega človeka; pomnimo na primer ideje krščanskega misleca Gabriela Marcela.

Čeprav nas velika večina živi na stalnem naslovu in se je malo selila, smo teološko gledano vsi homo viator, človek na poti.

Vendar begunec ni klasični homo viator. Begunec ne dovoli, da okrog njegovega položaja zganjamo malodane romantično duhovno in filozofsko refleksijo o tem, kako nam je vse življenje biti na poti. Begunec je to postal, ker mu je nekdo ukradel dom. Begunec ni hotel postati »človek na poti«. Dom je zapustil zaradi nepredstavljivega zla, ki se je zgrnilo nad njegovo domovino. Begunec je »sorodnik« internirancev, talcev, prisilnih delavcev ter podobnih žrtev vojne; nikakor ni »sorodnik« raziskovalnih popotnikov ali celo turistov. Kakor je v ozadju begunca Jezusa hudobni kralj Herod, tako je v ozadju vsakega drugega begunca hudoben politični sistem, brezobziren agresor ali brezvesten diktator.

Ko se soočamo z begunci, se posredno soočamo s skrivnostjo zla. Ko beguncem pomagamo, jih vzamemo k sebi in jih zaščitimo, se posredno bojujemo proti skrivnosti zla oziroma tistemu hudobnemu političnemu sistemu, brezobzirnemu agresorju ali brezvestnemu diktatorju, ki je begunce »ustvaril«. Naša solidarnost z ljudmi, pregnanimi z doma, je že naš boj zoper storilca, ki jih je pregnal.

Begunec ni hotel postati »človek na poti«. Dom je zapustil zaradi nepredstavljivega zla, ki se je zgrnilo nad njegovo domovino.

Slovenski kristjani smo v zadnjih tridesetih letih bili kar trikrat poklicani, da pomagamo beguncem: leta 1992, ko se je razvnela vojna v Bosni, leta 2015, ko je bilo potrebno asistirati bibličnim kolonam bližnjevzhodnih beguncev in migrantov, leta 2022, ko se je k nam zateklo na tisoče Ukrajincev, zlasti žensk in otrok. V vsakem od teh primerov smo se učili in imeli tudi kakšne pomisleke, v nobenem pa nismo klecnili pred odgovornostjo. Pomagali smo, kolikor smo lahko. Z dobroto smo odgovorili na mračno zlo, ki je begunce prignalo k nam. Molili in delali smo za mir, nekaterim beguncem smo tudi pomagali, da so se varno vrnili domov. Ob vsem smo bili tiho opomnjeni, da smo vsi na poti v Novi Jeruzalem, in tiho potolaženi, da bodo tam vsi narodi »stopali v njegovi svetlobi« (prim. Raz 21,24).

Članek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes, 3/2022, reviji za pastoralo in evangelizacijo. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 6,50 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.