7. januarja 2020 so v Miklovi hiši predstavili knjigo Zalke (Rosalie Marie) Arnšek Doma je vse po starem. Miklovi iz Ribnice na Dolenjskem. FOTO: Ivo Žajdela

Miklov rod je v Ribnici prisoten že vsaj od zadnjih desetletji 17. stoletja. Na ribniškem trgu se je do leta 1951 zvrstilo osem generaciji Miklovih. Bili so zelo podjetni, ohranjeni so zapisi, ki pričujejo o tem, da so se že vsaj od leta 1832 posvečali peki kruha. Pri Miklovih so imeli gostilno, prostor so nudili čitalnici, zavzemali so se za izobrazbo, tako fantov kot deklet, radi so imeli svojo dolino in svoj znameniti trg. Miklovi, predvsem Anton Arko – Miklovec, ki je bil tudi župan in cerkveni ključar, so zelo vplivali na razvoj ribniškega trga, ki je bil tesno prepleten z dogajanjem v ribniški dekaniji. Miklova hiša je ena izmed bolj prepoznavnih hiš na ribniškem trgu. Pozidali so jo leta 1858. Mladi, 36-letni Anton Arko je gradnjo najverjetneje zaupal Antoniu Fruccu in njegovim furlanskimi zidarjem, ki so potem, leta 1866, gradili novo ribniško cerkev.

Miklova hiša na ribniškem trgu. FOTO: Ivo Žajdela

Ribniška cerkev

Stara ribniška cerkev je postala premajhna, zato so se Ribničani odločili, da bodo pozidali novo, dvostolpno cerkev. Cerkveni ključarji, med katerimi je bil tudi Anton Arko – Miklovec, so dosegli, da sta novo cerkev gradila furlanska mojstra Frucco in Faleschini. Med gradnjo je prišlo do nesreče, udrli so se oboki. Delo sta potem prevzela ljubljanski mojster Treo in stavbenik Šušteršič. Sredi zidave cerkve je 21. januarja 1868 umrl ribniški dekan Ignacij Holzapfel. Vse svoje prihranke je namenil za gradnjo prve gluhonemnice v Ljubljani. Po Holzapflovi smrti je bil upravitelj ribniške župnije Richard Frank, oktobra 1868 pa so za ribniškega župnika imenovali dekana Martina Skubica. Še neopremljeno cerkev so blagoslovili leta 1868.

Cerkev in Miklova hiša po prvi obnovi po vojni.

Miklova rodbina

Od številnih članov Miklove rodbine naj omenim le nekatere. Anton Arko (1846–1908) se je rodil v Ribnici. Obiskoval je gimnazijo v Ljubljani, leta 1868 se je vpisal na medicinsko fakulteto na Dunaju, kjer je diplomiral. Pripravniško dobo je opravil v ljubljanski bolnišnici. Leta 1876 se je mladi zdravnik preselil v Škofjo Loko, kjer je odprl zdravniško ordinacijo v hiši poleg Rotovža. Bil je prvi šolani zdravnik, ki je služboval v Škofji Loki. Imenovali so ga za okrožnega škofjeloškega zdravnika, službo je opravljal tudi v Poljanski dolini, na Žirovskem in v Železnikih. Bil je zelo zaveden Slovenec in član akademskega društva Slovenija na Dunaju. Med leti 1882 in 1896 je bil občinski odbornik v Škofji Loki, med leti 1896 do 1908 pa občinski odbornik ali županov svetovalec. Leta 1882 je postal član Narodne čitalnice, leta 1886 pa je bil izvoljen za njenega predsednika. Boril se je za uveljavitev slovenskega jezika na vseh področjih življenja. Bil je član Slovenske matice, Slovenske glasbene matice in družbenik Družbe sv. Mohorja. Dobro je poznal slikarja Ivana Groharja, ki je na prelomu stoletja ustvaril svoje veliko delo, sliko sv. Štefana za glavni oltar ribniške cerkve. Dr. Arko je v oporoki del zapuščine zapustil dijaški ustanovi.

Anton Arko – Miklovec (s klobukom v roki) med trškimi veljaki ali cerkvenimi ključarji.

Miklova mama Karolina Arko

Učiteljica Ivana Arko (1871–1952) je obiskovala meščansko dekliško šolo pri uršulinkah v Ljubljani, kjer je opravila tudi učiteljišče. Poročila se je s pisateljem in nadučiteljem Franom Jakličem – Podgoričanom in se preselila v Dobrepolje. Imela sta devet otrok.

Pridne roke Helene Arko (1875–1943) so skozi desetletja bivanja v Miklovi hiši nakvačkale nešteto mojstrovin in vmesile najboljše sladice. O njeni marljivosti in natančnosti pričajo ohranjena ročna dela; najraje je kvačkala.

Antonija Arko (1877–1951) je bila zelo nadarjena za pisanje, risanje in tuje jezike. Po končani osnovni in samostanski šoli pri uršulinkah v Škofiji Loki se je izučila za poštarico. Službovala je v Škofji Loki in občasno v drugih krajih po Sloveniji.

Karolina Arko (1872–1956), Miklova mama, gostilničarka, se je rodila kot tretji otrok v drugem zakonu Antona Arka – Miklavca in Marije Lavrič. Poročila se je z Antonom Pakižem, mlinarjevim sinom in se preselila v trški maln. Po smrti prvega moža se je vrnila v domačo hišo, vodila je gostilno, prevzela je očetove dolgove. Skrbela je za Miklove gozdove in za obdelane njive. Leta 1904 se je drugič poročila s Petrom Gödererjem, vendar tudi drugi zakon Miklove mame ni trajal dolgo, že leta 1910 je izgubila drugega moža.

Karolina Arko – Miklova mama.

Povojno komunistično nasilje

Miklova hiša je bila med drugo svetovno vojno zaradi propartizanskega bombardiranja zelo poškodovana. Po koncu druge svetovne vojne je Miklova mama Karolina Arko začela obnavljati hišo sredi ribniškega trga in sama vodila popravila, čeprav je bila stara že več kot sedemdeset let. Zaradi splošnega pomanjkanja ni mogla obnoviti gostilniške dejavnosti. Svoje bolečine ni rada delila z drugimi. Sama sebi je vlivala pogum. »Prestali smo dosti, pa nič zato. Korajžen človek ne scaga,« je pisala vnuku Vojku Arku v Argentino.

Dr. Irena Arko pa: »Od takratne oblasti je dobila precejšnje posojilo in nemške vojne ujetnike za delo pri hiši, morala pa jim je dati hrano, ki jo je bilo v tistih časih težko preskrbeti, kot tudi gradbeni material. Za popravilo hišne fasade ji je zmanjkalo denarja. Občina je hudo pritiskala na Miklovo mamo, češ da njena hiša kvari videz trga. Ko tega pritiska ni mogla več zdržati, ji je obljubil pomoč hčerin mož, dr. Joško Arko. Z ženo sta začela varčevati in leta 1956 sta plačala popravilo pročelja Miklove hiše v starem slogu. /.../ Ni znana usoda nemških jetnikov, mnoge jetnike je tedanja oblast izkoriščala za težaška dela.

Po smrti sestre Antonije leta 1951 je Miklova mama ostala sama, zato se je preselila k hčerki Ivici v Šentvid nad Ljubljano. 28. aprila 1952 je v Ljubljani umrla zadnja sestra Miklove mame, upokojena učiteljica Ivana, poročena Jaklič. Miklova mama je umrla 14. novembra 1956 kot zadnja izmed štirih hčera Antona Arka – Miklovca. S smrtjo ji je bil prihranjen zadnji udarec, nacionalizacija Miklove hiše.« Veliko več o teh in drugih članih Miklove rodbine zvemo v knjigi Zalke Arnšek Doma je vse po starem. Miklovi iz Ribnice na Dolenjskem (2019).

Dr. Irena Arko VIR: Muzej Ribnica

Darilo dr. Irene Arko Ribnici

Dr. Vojko Arko in dr. Irena Arko sta bila poleg brata Branka, ki so ga leta 1943 umorili partizani, iz zadnjega rodu Miklovih, ki se je rodil v Miklovi hiši. Leta 1995 sta se odpovedala denacionalizacijskemu postopku in podarila rojstno hišo občini Ribnica, v prid ribniški kulturi, v srčni želji, da se v Ribnici ohrani spomin na Miklove, predvsem na Miklovo mamo. Arkovo je veselilo, da je Miklova hiša doživela obnovo, in da se je v njej odvija kulturna dejavnost. Zelo je cenila, da so novi uporabniki ohranili ime njene rodbine.

Dr. Vojko Arko je tako utemeljil svojo odločitev: »Ob bežnih obiskih v stari domovini sem vselej skočil v Ribnico. Ogledoval sem si Miklovino od zunaj in se spominjal lepih dni, ki sem jih v mladosti tam preživel. Po mojem zadnjem obisku so hišo spremenili v kulturni dom. Ko so politične spremembe v Sloveniji omogočile razdržavljenje zaplenjene imovine, mi je sestra predlagala, da se odpoveva zadevnem postopku. Rad sem pristal. Sam bom pač preminil pod Andi in moji otroci so se že vključili v viharni direndaj ameriškega kontinenta. Nobeden se ne bo ukvarjal s tem, kar je pomenilo njihovi prababici življenjsko brigo. Naj torej hiša še naprej služi ribniški kulturi in naj ostane v mojem rojstnem kraju trajen spomin na Miklovo družino in zlasti na Miklovo mamo, ki je posvetila svoje življenje tej stavbi na sredi trga.«

V Miklovi hiši so v času prve direktorice Vesne Horžen med drugimi razstavami pripravili razstave posvečene Miklovi rodbini in dr. Vojku Arko. Leta 1997 je Miklova hiša izdala dve dragoceni knjižici, v katerih sta Irena in Vojko Arko napisala spomine na Miklov rod in Miklovo mamo.

Dr. Vojko Arko je bil velik ljubitelj knjig. VIR: I. Arko

Miklova zbirka v Miklovi hiši

Dr. Irena Arko je skrbno hranila veliko predmetov, povezanih z njeno rodbino. Vse je v zadnjih desetletjih izčrpno popisala in postopno, skozi petindvajset let, podarila raznim muzejem, daleč največ eksponatov, čez 2.500, muzeju Ribnica za Miklovo zbirko.

Vodilni in zaposleni v Miklovi hiši in v Muzeju Ribnica so ves čas družini Arko izkazovali veliko spoštovanje. Tudi zaradi njihovega prepoznavanja vrednosti ohranjanja materialne in duhovne dediščine, povezane z Miklovimi, ter naklonjenosti do dr. Irene Arko, »varuhinje spomina Miklovih«, kot so jo nekoč lepo imenovali, se bo ta bogata dediščina ohranila. Posebna dragocenost Miklove zbirke je, da so se ohranili mnogi spomini, zgodbe ljudi, ki so uporabljali te predmete.

Leta 2016, v času ko je knjižnico Miklova hiša vodil direktor Marko Zupan, so obnovili podstrešne prostore. V sodelovanju z Rokodelskim centrom Ribnica in zgodovinarko Marino Gradišnik so postavili stalno razstavo, na kateri je predstavljen del eksponatov iz Miklove zbirke, ki jih hrani Muzej Ribnica.

Stalna razstava o Miklovih v Miklovi hiši. FOTO: Ivo Žajdela

Pogovor z Zalko Arnšek, avtorico knjige o Miklovi rodbini

7. januarja 2020 so v Miklovi hiši predstavili knjigo Zalke (Rosalie Marie) Arnšek Doma je vse po starem. Miklovi iz Ribnice na Dolenjskem, ki nas popelje skozi utrinke spominov osmerih rodov Miklovih ter odstira strani vsakdanjega življenja preprostih in znamenitih posameznikov iz Miklove rodbine, neločljivo prepletenih z usodo Ribnice.

 7. januarja 2020 so v Miklovi hiši predstavili knjigo Zalke (Rosalie Marie) Arnšek Doma je vse po starem. Miklovi iz Ribnice na Dolenjskem. FOTO: Ivo Žajdela

Napisali ste izčrpno knjigo o Miklovih iz Ribnice (273 strani). Od kdaj jih poznate?

Rodila sem se slovenskim staršem v mestu Bariloče (Bariloche) v Argentini. Družino Arko sem poznala že iz otroštva. Kot drugi otroci iz slovenskih družin sem tudi sama obiskovala slovensko sobotno šolo, ki jo je vodila gospa Milena Arko, in srednješolski tečaj dr. Marka Bajuka, kjer je poučeval tudi Vojko Arko. Srečevali smo se tudi na gorskih poteh v Andih, kjer je Vojko Arko zbranim rad pripovedoval zanimive planinske zgodbe in prigode.

 Predstavitev knjige Zalke (Rosalie Marie) Arnšek Doma je vse po starem. Miklovi iz Ribnice na Dolenjskem. FOTO: Ivo Žajdela

Od leta 1990 živite v Sloveniji. Kako ste sodelovali z Arkovimi?

Spominjam se, da me je po enemu izmed mojih obiskov Argentine dr. Vojko Arko prosil, če lahko prinesem v Slovenijo portret njegovega prastarega očeta Antona Arka – Miklavca, ki ga je leta 1943 po fotografiji narisal Božidar Jakac in staro žepno uro z verižico za Miklovo hišo. Večkrat sem obiskala in se pogovarjala z dr. Ireno Arko. Prvič sem jo videla v Argentini, okrog leta 1976, ko se je ob obisku bratove družine neko popoldne oglasila tudi pri nas.

 Predmeti na razstavi o Miklovih v Miklovi hiši.

Čeprav ste doma predvsem na likovnem področju, ste iskali odgovore na mnoga vprašanja, povezana s kulturo. 

Prav zato sem se odločila za študij etnologije in kulturne antropologije. Za diplomo sem izbrala, da bom proučila Miklovo rodbino iz Ribnice, moj mentor je bil prof. dr. Janez Bogataj. Predstavitev diplome sem imela v Miklovi hiši, Hranim zelo hvaležen spomin na tisti dan, predvsem na trenutek, ko se je iz Miklove kleti razlegalo petje ubranih glasov, med katerimi je bil glas ribniškega učitelja Toneta Petka. To je bilo leta 2003. Potem sem skozi leta še vedno obiskovala dr. Ireno Arko, in ko sem izvedela, kaj novega, sem si to zapisala, fotografirala ali zvočno posnela, da se ne izgubi. Dr. Irena Arko mi je večkrat dejala, to pa bo za knjigo. Ker je nisem želela razočarati, sem ji iz vljudnosti pritrjevala ...

 Predmeti na razstavi o Miklovih v Miklovi hiši.

Kako je prišlo do tega, da ste se lotili te zahtevne teme, zbiranja gradiva in pisanja knjige?

Leta 2016 me je tedanji direktor knjižnice Miklova hiša Marko Zupanc povabil, da v okviru projekta Življenje ustvarja zgodbe, pripravim monografijo o Miklovih. Odzvala sem se na vabilo, bila pa sem v hudem precepu, po eni strani sem se zavedala svojih omejitev, da bi knjigi morala posvetiti veliko prostega časa. Po drugi strani pa je bilo to, da se lotim tega dela, na nek način moja »častna dolžnost«.

 Predmeti na razstavi o Miklovih v Miklovi hiši.

In tako ste se ponovno lotili dela. 

 Želela sem vsaj v bežnih obrisih postaviti Miklove v kontekst prostora in časa, zato sem prebirala strani iz zgodovine Ribnice, ki so jih pisali avtorji različnih časov, in se vsaj v mislih sprehajala po ribniški dolini in gozdovih. Knjiga dekana Antona Skubica (1876–1940) Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine, ki je izšla leta 1976 v Buenos Airesu, je bila zelo uporaben vodič. Zanimivo mi je bilo pomisliti, da je Valvazor hodil po Ribnici po istih brveh, kot so jih uporabljali Miklovi in drugi Ribničani. Pri ljudeh, ki so bili povezani z Miklovimi, v starih časopisih in literaturi, v muzejih in arhivih, sem iskala odgovore na vprašanja, ki so posebej pritegnila mojo pozornost. Med drugim: kako je potekala gradnja cerkve, kdo so bili slikarji, ki so se ustavili v Ribnici in od kod so prišli, kje so stali ribniški mlini, katera trta je nekoč prekrivala ribniški grad, kako so uspevale sviloprejke starega Miklovca, zakaj je dekan Skubic trško lipo imenoval Miklova lipa?

Tine Gorjup, portret Branka Arka.

1/18