Zala je razmišljala o duhovnem poklicu, da bi šla med redovnice, vendar jo je tekom odraščanja bolj pritegnilo družinsko življenje. Ugotovila je, da čeprav želi oznanjevati Jezusa, ji za to ni potrebno postati redovnica, ampak lahko živi običajno življenje in še vedno lahko prek poklica učiteljice, ki ga bo opravljala, daje zgled življenja v veri drugim ljudem.

Misel, ki me vsak dan bodri, je: »Upaj v Gospoda in bodi močan.« 

Zala je bila tudi ena od pričevalcev na slovenskih katehezah v Lizboni, kjer je z mladimi delila svojo življenjsko poklicanost.

Zalina zgodba spreobrnjenja 

Kot otrok se je Zala velikokrat spraševala, ali je vera resnična. Verjela je, da se o tem sprašuje še marsikdo drug. Že v otroštvu se ji je zdelo nenavadno, zakaj bi toliko ljudi verovalo, če vera ne bi bilo resnična. Po birmi se je odločila, da bo v cerkev še vedno zahajala. Vpisala se je tudi na Škofijsko gimnazijo v Ljubljani.

Vera mi je bila sprva nekaj 'za zraven', kot nekakšen dodatek v mojem življenju. (Zala Žnidarič)

V srednji šoli je bil njen smisel življenja doseganje uspehov

Želela je, da bi jo ljudje občudovali in da bi bila v vseh stvareh najboljša. Temu zastavljenemu cilju je posvečala ogromno časa. »To me je oddaljilo od veliko prijateljev in navsezadnje tudi vere,« je dejala Zala. 

Ob koncu gimnazije je ugotovila, da je prav na vsakem področju doseganje vrhunskih rezultatov postajalo vse težje. To jo je močno onesrečevalo. Dolgo se je spraševala, v kaj naj usmeri svoje življenje. Na začetku se je odločila, da bo svojo energijo vlagala v nove stvari, kjer lahko dosega uspehe, a ponovno se ni izšlo, kot si je predstavljala.

Če je kdo, ki ga ni treba biti strah, so to kristjani. (Zala Žnidarič)

»Bila sem obupana, vendar se nisem vdala in smisel življenja iskala še naprej. Odločila sem se, da bo moj smisel življenja, da delam dobro. Suvereno sem začela in ugotovila, da mi to tudi ni dovolj, ker sem ugotovila, da sama ne morem spremeniti »konkretnih« stvari na tem svetu. Nisem morala ustaviti podnebnih sprememb, nisem morala ustaviti lakote in prav tako tudi vojn ne. Učinki mojega truda so se mi zdeli premajhni,« je opisala Zala.

Zala in njena prijateljica na romanju v Lizboni. FOTO: Osebni arhiv 

Spreobrnjenje doživela v Taizéju  

Kmalu zatem je spoznala Katoliško mladino in Taizé. V času kovida je odšla v to francosko vasico in ravno tam spoznala, da jo ima Bog rad prav takšno, kakršna je, pa če tudi ne zmore narediti nobene velike in pomembne stvari. Spoznala je, da jo je Bog ustvaril prav takšno, kot je, in da je to zanj dovolj. »V Taizéju sem spoznala, da je smisel mojega življenja, da sledim Božji volji in da poskušam v življenju narediti to, kar si Bog želi zame, in to bo dovolj. Ugotovila sem, da je smisel mojega življenja, da ko vstanem, se izročim Bogu, mu predam dan in ga prosim, da naredim to, kar je zame načrtoval,« je z velikim veseljem opisala Zala.

»Smisel, ki sem ga našla, se ni omajal. Ugotovila sem, da sem poklicana »misijonarka v vsakdanjem življenju«. To pomeni, da želim z ljudmi deliti veselo sporočilo evangelija, da želim ljudem prikazati pravo lepoto, veselje in upanje vere v vsakdanjem življenju.« 

Od vedno si je predstavljala, da je dober in vesten kristjan tisti, ki gre v misijone v Afriko, in to je tudi poskusila - a z majhnim korakom. Odšla je v domačo župnijo in zaznala velike potrebe in se odločila pomagati. Zaznala je veliko potrebo po animatorjih in pristopila ter pomagala na oratoriju. »Takrat sem spoznala, kaj točno je Bog želel od mene. Odprl mi je oči, da so misijoni v moji župniji, ne le v Afriki. Po tem sem se odločila, da bom zelo aktivna v župniji in ustvarila mladinsko skupino, ki jo danes tudi vodim,« je povedala Zala.

Včasih v dnevu Bog planira zate le prijazen nasmeh človeku, ki ga srečaš na cesti in mu s tem polepšaš dan. (Zala Žnidarič)

»Ob svoji izkušnji sem spoznala, da smo Slovenci še vedno zelo zaprti verniki v smislu »vera je moja stvar« in pred drugimi, ki niso verni, jo raje skrivamo, ker se bojimo ali celo sramujemo," razmišlja Zala.

Z Zalo smo govorili tudi o njenem načrtu, kako bo oznanjala Jezusa drugim in ob tem dejala: »To bo še zelo zanimivo. Glede na to, da si želim delati kot učiteljica, v šoli pa vera še ni tako dovoljena. Prva stvar je zgled, ki ga daješ. Vsi učitelji vedo, da je najboljši učitelj zgled. Pri zgledu ne gre samo za vero, ampak za vse stvari. Z zgledom pokažeš, kdo si ti v resnici. Živeti zgledno krščansko življenje. Druga stvar pa je, da se ne sramuješ vere, se pravi, da z ljudmi, s katerimi delaš, s katerimi živiš in se družiš, da vedo, da si veren. S tem da vedo, da si veren, se z njimi pogovarjaš, poveš kakšen je bil tvoj dan, s tem vidijo, kako živiš. Morda jih preseneti, kako živiš in kako se odzoveš na določeno situacijo. S tem širiš pozitiven pogled na vero. Tretja stvar pa je ta, da velikokrat naletim na človeka, ki ga zanima, zakaj sem verna. To je moja najboljša možna situacija, na katero lahko naletim, ker se vedno na široko razgovorim.«

»Mladi smo v veri močni«

Zalo smo povprašali, kakšno mnenje ima o slovenskih vernikih, kje so močni in kaj bi bilo potrebno spremeniti in ob tem je odgovorila: »Moja vera se je veliko krepila v mladinskih krogih, zato mislim, da smo v mladinski pastorali, pri Katoliški mladini in v salezijanski skupnosti zelo močni. Vidim tudi močno vero pri mladih in da se ta še krepi. Poznam veliko ljudi, ki ne prihajajo iz krščanski družin in so kasneje vseeno našli pot do Boga. Vidim, da veliko mladih znova in znova išče smisel v veri. Se mi zdi, da smo lahko tukaj zelo optimistični."

Slovenija potrebuje ponosne kristjane. (Zala Žnidarič)

»Vidim pa tudi negativno plat, in sicer, da je pogled veliko kristjanov zelo negativen. Se pravi, da vera v Sloveniji upada, da bo Cerkev kmalu propadla in podobno. Zdi se mi, da takšen negativen odziv duši nas mlade. Vedno znova potrebujemo zagon, ne smemo se predati, zato si moramo upati pokazati svojo vero in jo živeti. Poleg tega bi si želela, da bi kristjani znali bolj poglobljeno brati Sveto pismo.«