Učenje papeža Frančiška v Radost ljubezni

Od izvolitve naprej je bil papež Frančišek deležen pohval in kritik na račun svojega bolj usmiljenega pristopa k razvezanim in ponovno poročenim vernikom. Papež je v apostolski spodbudi Radost ljubezni zagovarjal pastoralni in ne zgolj pravni pristop. Poudarjal je, da so razvezani in ponovno poročeni ljudje številnih bolečih zgodb in da je Cerkev poklicana k »zdravljenju njihovih ran«. Vsak primer zahteva posebno in osebno obravnavo. Gre za nešteto primerov (casusov), ki ne morejo biti deležni zgolj pravne obravnave, in ni prav, da bi se vsi primeri obravnavali enako. Posameznim zakoncem se na tak način lahko dela velika krivica. Zato je papež začel ladjo Cerkve obračati v smer več bližine, poslušanja in pogovora. Duhovnike je vabil na pot spremljanja, saj je to drža Jezusa Kristusa, ki vsako ovco osebno išče in si jo zadene na rame, ter jo nosi nazaj v stajo.

Duhovnike je vabil na pot spremljanja, saj je to drža Jezusa Kristusa, ki vsako ovco osebno išče in si jo zadene na rame, ter jo nosi nazaj v stajo.

Učenje papeža Frančiška (»pozorno razlikovanje«) je za mnoge kardinale, škofe in duhovnike postalo problematično, ker »razlikovanje« ne daje več pravne zaščite, ki se ji reče: to je dovoljeno oz. ono je prepovedano. Duhovniki so bili naenkrat vrženi na rešeto presojanja, česar niso bili vajeni. Zato je še danes »spremljanje zakoncev po razpadih in ločitvah« za mnoge pastirje pretežka in nevarna naloga in jo zavračajo. Ta vihar upornosti še tli in tudi po zadnji sinodi buri duhove ter širi napetosti v Cerkvi.

Obhajilo ni nagrada za pridnost, temveč zdravilo

Že v času obeh sinod o družini je kardinal Kasper ob neki priložnosti izrazil začudenje zaradi številnih kritik na račun pozitivnih namigov papeža Frančiška glede obhajila za razvezane in ponovno poročene. Kritikom, ki so močno zagovarjali pravni pristop in strogo nasprotovali vsakemu usmiljenju, češ da razvezani in znova poročeni tako in tako živijo v velikem grehu, je poslal zelo jasno sporočilo, naj se zamislijo, ker preveč gledajo v spalnico in kaj se tam dogaja, zanemarjajo pa odnose zakoncev v dnevni sobi. Hotel je spomniti, da je krivično in farizejsko trditi, da so spolni odnosi največji spodrsljaj, ki se lahko zgodi razvezanim in ponovno poročenim, zakonsko nasilje med zakonci, ki se niso ločili in se dogaja vsak dan v dnevni sobi, pa se spregleda.

Kritikom je poslal zelo jasno sporočilo, naj se zamislijo, ker preveč gledajo v spalnico in kaj se tam dogaja, zanemarjajo pa odnose zakoncev v dnevni sobi.

V prid temu je papež Frančišek že v apostolski spodbudi Veselje evangelija zapisal, da zakramenti niso »plačilo za popolne, ampak velikodušno zdravilo in hrana za slabotne«. Pastirji so po papeževem mnenju dolžni, da bi k ljudem pristopali ne samo kot »sodniki« v zakramentu sprave, temveč tudi kot usmiljeni »zdravniki«, ki v posameznem primeru, po temeljitem spremljanju in razlikovanju, znajo razvezanim in znova poročenim zakoncem ponuditi evharistijo kot zdravilo na poti do popolne ozdravitve.

Presojanje je ena najtežjih nalog Cerkve

Vsa pisma, ki jih posamezni kardinali, škofje in duhovniki v zadnjem času naslavljajo na papeža Frančiška in od njega zahtevajo, naj bolj jasno odgovori na vprašanje, ali je dovoljeno razvezane in znova poročene pripustiti k obhajilu, izražajo veliko stisko pastirjev, saj se mnogi ne znajdejo v pozornem razlikovanju in spremljanju. Trenutno je to ena najtežjih nalog pastirjev Cerkve.

Kardinal Müller, sicer kritik učenja papeža Frančiška, v enem od svojih pisem škofom in duhovnikom pomaga na poti »pozornega razlikovanja«. Kardinal navaja primer: kadar razvezani in ponovno poročeni poskušajo živeti zdržnost, vendar jim to zaradi težav in človeške šibkosti ne uspeva, je jasno, da jim spovednik v tem primeru lahko podeli zakramentalno odvezo in jih pripusti k evharistiji. Navaja pa še drug primer: kadar pa razvezani in znova poročeni izjavljajo, da se za zdržnost ne bodo trudili in se niti ne mislijo spremeniti, je jasno, da jim v takem primeru spovednik ne more podeliti zakramentalne odveze niti jih ne more pripustiti k obhajilu. Nespokorjenega zakonca pa je kljub temu dolžan še naprej spremljati in ga vabiti k spreobrnjenju.

Duhovnik je tisti, ki zakonca sprejme, mu pozorno prisluhne in mu pokaže materinsko obličje Cerkve.

Učenje papeža Frančiška torej odpira možnost pristopa k zakramentu sprave in evharistije razvezanim in ponovno poročenim, kadar v določenem primeru obstajajo omejitve, ki zmanjšujejo odgovornost in krivdo. Duhovnik pa je tisti, ki zakonca sprejme, mu pozorno prisluhne in mu pokaže materinsko obličje Cerkve; sprejme njegov pravi namen in namero, da bo vse svoje življenje živel v luči evangelija ter uresničeval krščansko ljubezen. To je pot spremljanja in razločevanja. Za številne pot radosti, za druge kamen spotike. Ne pustimo pa si vzeti upanja, da bo jutri Cerkev lepša.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (04/2023).