Isti zgodovinar poroča, kako se je leta 1650 na Ptuju zgodil škandal, ko je župnik Janez E. Aldringen »Ptujčane s tem razkačil, ker je meščanu in večletnemu županu Andreju Marenzu, ki ni opravil velikonočne spovedi, odrekel cerkven pogreb ter ni dovolil, da bi ga bili na blagoslovljenem pokopališču pokopali.« Škandal je bil toliko večji, ker je Andrej Marenza na smrtni postelji spoved vendarle opravil. Župnik ga je torej posmrtno drastično kaznoval zato, ker zakramenta ni opravil prej, se pravi, za veliko noč.

Pojdimo v novejše čase. Pred nekaj leti je bil zaradi pedofilije obsojen avstralski duhovnik Gerald Ridsdale. Priznal je, da je zlorabil več kot 60 otrok. Preiskava je pokazala, da so bili nekateri fizično zlorabljeni v spovednici. Ridsdalov primer ni osamljen.

Poleg fizične zlorabe se v zgodbah o pedofilskih duhovnikih kaže tudi psihična in duhovna zloraba spovednice.

Poleg fizične zlorabe se v zgodbah o pedofilskih duhovnikih kaže tudi psihična in duhovna zloraba spovednice. Gre za primere, ko obred zakramenta sv. spovedi služi bodisi za pripravo žrtve na spolno zlorabo bodisi za prepričanje žrtve, da o spolni zlorabi, ki jo je duhovnik že zagrešil, ne bi govorila drugim.

Ko torej govorimo o krizi zakramenta sv. spovedi, se moramo duhovniki, skrbniki tega zakramenta, znati posuti s pepelom. V zgodovini in tudi danes se dogajajo neprimerna izvajanja tega zakramenta, v hujših primerih pa zločinske zlorabe tako po civilnem kot po cerkvenem pravu. Posutje s pepelom pomeni, da duhovniki nikoli (več) ne dovolimo, da bi se zakrament spovedi uporabljal za politične namene, za družbeno kontrolo nad posamezniki, za širjenje klerikalne moči nad laiki, za manipulacijo vesti, za nezdravo radovednost in – kot smo videli v primeru nekaterih spolnih zlorab – za pomoč pri izvajanju in prikrivanju zločina.

Zloraba spovedi seveda ni pandemično razširjena, velika večina spovedi je opravljena v pobožnem in iskrenem duhu zakramentalne dejavnosti Cerkve. Pandemičen je lahko porazen negativen učinek teh zlorab na mnenje vernikov in javnosti glede spovedi, posledično pa na usihanje zakramentalne prakse.

Glavni vzrok je pomanjkanje vere v Boga in pomanjkanje stremljenja k moralni čistosti.

Glavni vzrok za usihanje zakramenta sv. pokore vendarle ni zloraba slednjega s strani nevrednih duhovnikov. Glavni vzrok je pomanjkanje vere v Boga in pomanjkanje stremljenja k moralni čistosti. Če ljudje ne verujejo, da je nad nami Bog in da nas je Jezus Kristus odrešil, tudi ne verujejo v odpuščanje grehov, še manj, da bi Kristusova Cerkev imela poslanstvo in moč odpuščati grehe. Hkrati nehajo strmeti k svetosti, navadijo se na lastne moralne pomanjkljivosti in zdrse, opustijo notranji boj zoper greh. K temu dodajmo še splošni filozofski in kulturni relativizem, ki nagovarja k tovrstnemu pišmevuhovstvu, pa tudi pretirani teološki optimizem, češ Bog je usmiljen, človek pa v osnovi dober, velikih grehov tako ali tako ni.

Obnova zakramenta sv. spovedi bo zato sočasna z obnovo vere, s prenovo Cerkve in z novo evangelizacijo. Poleg tega čas vojne, družbenih napetosti in vsakovrstnih naravnih nesreč lahko človeštvo na novo izpraša o zlu, ki ga nosimo v srcu, in lastni nemoči, da bi ga izkoreninili.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkev danes (04/2023).