Prvo berilo: Bog je ustvaril moža in ženo, da postaneta eno, 1 Mz 2,18–24;
Ps 128;
drugo berilo: Jezus ima našo človeško naravo, Heb 2,9–11

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 10,2–16)

Tisti čas so pristopili farizeji, in da bi Jezusa preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovóril jim je: »Kaj vam je naróčil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovôlil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapústil očeta in mater in se pridrúžil svoji ženi in bosta oba eno telo. Tako nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govóril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.« Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so prinašalce grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objemal jih je, polagal nanje roke in jih blagoslavljal.

Video razlaga za otroke

Najpopolnejši odsev Boga

Piše: Simon Potnik

Jezusa so skušali farizeji. Danes jim rečemo drugače, a niso zato nič manj prodorni v prepričevanju, da se motimo. Blatenje papeža, Cerkve in spotikanje nad našim učenjem in verovanjem ni nekaj novega. Še preden je v drevo življenja zarezalo rezilo greha, je tam že plavala senca osamljenosti. In ta strupena meglica se prodaja še danes.

Ne gre le za vrednotenje zakonskega življenja, ampak tudi za pripadnost skupnosti, občestvu. Ko nastopi Božja logika, ta obrne na glavo človeško misel. Slednja stremi k temu, da se poudari moj jaz, v ljubezni pa dva postajata eno. In ta združitev je najpopolnejši odsev Boga. To je Božja zamisel.

V globokem združenju, kjer ni prostora za delitev, se razodeva bistvo ljubezni – podaritev sebe drugemu.

Zakonska zveza je več kot formalnost ali družbeni dogovor. Je svetost, ki presega človeške zmožnosti. V tem odnosu ni prostora za egoizem, lastne interese ali lažno samoupravičenost. Mož in žena sta poklicana, da postaneta eno telo, kar pomeni, da je njuna ljubezen in zavezanost slika Božje ljubezni do človeka. Ko nas Jezus vrača k stvarjenju, se ne ustavi na površini. Pokaže nam, da je odnos med možem in ženo temelj za razumevanje Božjega načrta za človeka. »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi, in bosta eno meso,« pravi Pismo. V tem globokem združenju, kjer ni prostora za delitev, se razodeva bistvo ljubezni – podaritev sebe drugemu.

Ranljiva, a eno telo

Morda smo pozabili, da zakon ni zgolj človeška pogodba, ampak Božja zaveza. Zaveza, v kateri Bog deluje, da bi dva, ki sta krhka in ranljiva, postala eno telo, eno srce. Zaveza, ki je usmerjena v večnost, ne le v trenutno zadovoljstvo.

Razlage evangeljskih odlomkov piše duhovnik Simon Potnik. FOTO: Siniša Kanižaj

Ne gre za grožnjo s peklom, toda občutimo moč greha skozi različne razlage in interpretacije zakramenta zakona in družinskega življenja. Čustveno se odzovemo, ko pride do poroke, a resnični izziv je dan po njej in vsak naslednji dan. Po blagoslovu rodovitnosti nastane družina, Jezus pa otroka postavi v središče – celo za vzor in kot edino možnost za vstop v večnost z njim. Farizeji in opazovalci, verjetno tudi učenci, ostanejo odprtih ust, ko Jezus po razpravi objame otroka in ga predstavi kot pot do nebes. Ob otroku se omehča še tako trdo srce.

Ko na poti gledamo na števec in tarnamo, koliko poti je še pred nami, otrok skozi okno občuduje oblake. Ko tarnamo nad strmim hribom, otrok radostno občuduje razglede. Vsem tistim, ki jim manjka poguma za odločitev za zakon, in tistim, ki se jim je zakon zamajal ali je celo razpadel, Bog ne odreka svojega blagoslova. Posameznike, pare, družine vabi, da najdejo pot do srca, da tudi ranjeno srce obudi spomin na ljubezen. Ne glede na preizkušnje, padce ali rane, ki jih doživljamo, Bog ostaja z nami in nas vabi, da vedno znova odkrivamo Njegovo ljubezen in da zaupamo, da smo kljub svoji krhkosti ustvarjeni po Božji podobi – za večnost.