»Celo gimnazijo sem iskal nekoga, s katerim bi lahko kaj počel. Nikoli nisem doživel, da bi se kdo tako predano pogovarjal in družil z mano,« je Matica prevzela Valentina. »To njeno navdušenje še vedno traja,« pove. »Matic se mi je zdel čeden že na fotografijah, to mi je (bilo) pomembno,« je iskrena Valentina. »Zanimive stvari sva počela skupaj, že takrat sva delila zanimanja in hodila okoli, imela sva si veliko povedati.« Septembra 2011 sta se poročila: »Nisva pristala, da bi bila civilna poroka pred cerkveno. Zvestobo si obljubiš enkrat dokončno in zares.«

Res sva odlična ekipa! FOTO: Tatjana Splichal 

Kako sta zaživela skupaj?

MATIC: V prvih letih je bilo veliko brušenja na račun vrednot in povezanosti z najinima primarnima družinama.

VALENTINA: Gradila sva na zavedanju, da sva midva družina, tudi če še nimava otrok. To je pomenilo, da sva ob nedeljah in praznikih lahko jedla kosilo sama, doma. Zavedala sva se, da sva midva najpomembnejša, da je za najino družino najpomembnejši najin odnos. Uživala sva v dvojini. Veliko sva bila skupaj.

Kako sta potem iz zakoncev postala tudi starša?

MATIC: Najprej je bilo čakanje. Tudi moja starša sta mene čakala sedem let. Ampak zame je bilo to ključno, saj sta me sprejela in 'obravnavala' kot Božji dar. To zavedanje je še danes moj temelj: nič me ne more spraviti iz tira.

VALENTINA: Tudi Anika ima tako zavedanje. Tudi njo sva čakala. In nosečnost je bila milostna, porod izjemen. Prvič v življenju sem občutila, da je moje telo popolno, navdušena sem bila, kako čudovito sem ustvarjena, in v veliki hvaležnosti zaživela kot ženska, kot mama.

Družina Pavlič. FOTO: Tatjana Splichal 

In vse spremembe po rojstvu prvorojenke, kako sta jih sprejela?

VALENTINA: Težko sva jo čakala in mislim, da sva se zares intenzivno pripravljala. Oba. Tudi Matic je bral knjige o porodu in dojenju. Po porodu smo vsi trije ostali skupaj v porodnišnici in mislim, da je bilo to ključno pri njegovi preobrazbi v očeta.

Matic, vi ste odraščali v Frančiškovi duhovnosti, Valentina, vi kot skavtinja, skupen pa vama je pristen stik s stvarstvom. Kako to živite v družini?

MATIC: Veliko smo zunaj, hodimo na izlete.

VALENTINA: In greva z veseljem, to potrebujeva. Težko smo dolgo noter ali doma. Všeč so mi lepi kraji, radi gremo na kak nov izlet, naredimo si piknik z lepim razgledom. Radi smo naokoli, zdaj imata že tudi starejši punci svoje najljubše kotičke.

Pravijo, da je vzgoja težka stvar. Kdaj tudi za vaju?

MATIC: Za naju je težko najti ravnovesje med tem, kdaj vztrajati in držati postavljeno mejo in kdaj popustiti in pobožati, ko otrok to potrebuje. Dekleta so pogosto utrujena in ne sodelujejo tako, kot bi si želela ali kot sva brala v knjigah. Dokler si spočit in sit, dokler ni nihče bolan, je lahko vzgajati …

VALENTINA: Všeč mi je, ko Matic ubesedi svoja dejanja ali njihova čustva. Naj povem primer: ko pridejo punce domov, pogosto rečejo: »Sezuj me,« čeprav že znajo same. V resnici hočejo le izraz ljubezni ali stika z nama. Matic reče: »Si želiš malo moje ljubezni, mojo uslugo?« Šele potem jih sezuje in se ne sprašuje, ali je slab oče, ker je popustil.

MATIC: Na tak način jim konkretno pokažem, da jih imam rad. Hkrati jim dam besede. Drugič bodo – tako upam – rekle: »Objemi me!« Dobro je, da se otrok nauči izražati z besedami.

Nimava potrebe, da sva izolirana, da sva samo »midva«. FOTO: Tatjana Splichal 

Kaj pa meje in doslednost?

MATIC: Kadar hočem postaviti mejo, se odločim, da bom vztrajal – in sem trden. Tega ne delam z jezo, medtem ko Valentino, kadar vztraja, to obenem jezi in potem hitro nastane konflikt; ne zaradi meje, ampak jeze, ki je vključena. Zame je velik izziv, da bi bil trden, preden Valentina prevzame mojo vlogo očeta. Da bi bil malo hitrejši.

VALENTINA: Doslednost je najino šibko področje. Tega se zavedava. Pa moja čustvenost in … Starševstvo je vsekakor velika osebna rast.

Kako sta prepoznala klic, da to, kar je za vaju vrednota, delita z drugimi – sta namreč misijonarja svojim otrokom pa tudi drugim v družinski katehezi Dravlje, ki se že tretje leto srečuje na vajino pobudo?

MATIC: Iskala sva občestvo zase in za svojo družino, ne moreva in ne želiva živeti kot samostojna celica.

VALENTINA: Bila sva pri dveh zakonskih skupinah, a to ni bilo to, kar sva iskala. Potem sva se navdušila nad idejo družinske kateheze. Všeč nama je, ker hodimo tja kot družina in se družimo z drugimi družinami. Pomembno nama je, da je to naš skupni čas in hkrati čas za najino duhovno rast.

Pomembno mi je, da je vsak naš dan presežen – vsaj malo.

In vajina želja je prerasla v misijon …

VALENTINA: Družinska kateheza je prostor, kjer živiva svoje talente, kar sicer ni bil prvotni načrt. Ni mi lahko biti vodja, imam pa določene kvalitete, da to lahko peljem. Pred kratkim sva dojela, da smo ljudje, ki vodimo, in so ljudje, ki se pustijo voditi. In da s tem ni nič narobe. To jemljeva kot velik blagoslov – sobivanje v različnosti.

MATIC: Kot vodja se moraš potruditi in sprejeti tudi določene kompromise, ampak ti so potrebni tudi, če se pustiš voditi.

VALENTINA: Nekaj dni pred našim nedavnim duhovnim vikendom sem dobila vprašanje, ali sploh gremo. Jaz sem takoj odločno odvrnila: »Gremo, itak!« Sem pa vseeno podvomila: »Je to res za Boga ali samo midva 'terava'?«

MATIC: Maksimilijan Matjaž vedno reče, da Svetega Duha prepoznamo po sadovih. In če vidiš sad, ki v bistvu ni tvoj sad, ker je Božji, potem veš, da delo ni tvoje. Da nisi na egotripu.

VALENTINA: V zadnjem času se pogosto počutim kot orodje v Božjih rokah. Zanimiv občutek je. Midva rada prispevava, opaziva stvari, se potrudiva. A na koncu vedno veliko več dobiva, kot dava.

V čem vidita rast v občestvu in osebno po izkušnji družinske kateheze?

VALENTINA: V najini družini je to zagotovo konkretna izkušnja občestva. Izkušnja odnosov: kako bi lahko bolje spoznavali Boga? Tako naša kot druge družine smo bolj del župnije, bolj smo povezani. Zame je pomembno, da je na tedenski ravni, da je res del našega urnika. Pa tudi: vedno se mi je zdelo škoda, da ima Matic kateheze samo za nas pet, in mi je v veselje, da imajo zdaj še drugi kaj od tega. Mi je pa tudi v ponos – ko kaj razlaga, se vsakič znova spet malo zaljubim vanj. Družinska kateheza gotovo krepi tudi najin odnos.

FOTO: Tatjana Splichal 

Kako sodelujeta drug z drugim in z drugimi družinami?

MATIC: Hvaležna sva, ker se dopolnjujeva …

VALENTINA: … res sva odlična ekipa! Nikakor pa to ne pomeni, da se vedno strinjava drug z drugim.

MATIC: Mislim, da je v vsakem občestvu ključno, da se vsak čuti sprejetega in videnega. To se zgodi, ko lahko nekaj prispevaš. Da lahko prispevaš, mora biti nekdo, ki vse skupaj vodi, ki pozna vsakega člana in ve, kakšno nalogo mu lahko zaupa. V tem je Valentina izjemna, ker zna poslušati, si vse zapomni, razdeli naloge. Večkrat imamo refleksije.

VALENTINA: Midva sicer najraje sodelujeva drug z drugim in narediva sama. Družinska kateheza je zato zame priložnost, da rastem tudi v spuščanju in predajanju drugim. Tudi Bogu.

Za kaj sta posebej hvaležna?

VALENTINA: Da sva se našla, za zakrament zakona in za krste najinih deklet, ki so bili res milostni. Vsak krst je bil nekaj posebnega.

Kako sta se pripravljala na vsak krst?

MATIC: Valentina je našla knjigo, ki jo je bilo vredno prebrati.

VALENTINA: Vedno smo se dobili z duhovnikom in šli temeljito skozi obred. Tudi krstne botre sva izbrala s prav posebnim pismom, v katerem sva jim »utemeljila« svojo izbiro – vedno tudi na prav posebnem kraju ali malo slovesno, saj pri nas obožujemo obrede!

Zakramenti so izvir milosti, iz katerih črpava.

MATIC: Sledila je priprava dogodka. Skrbno sva izbrala berila in pesmi za sveto mašo, razdelila uvode, prošnje, sama sva pripravila zahvale …

VALENTINA: Pa tudi obleke in čevlje! Radi smo lepi. Mislim, da tudi to prispeva k svečanosti dogodka, seveda pa ne more ostati samo pri tem. Pomembne so nama tudi fotografije. Imamo ogromno fotografij in družinskih albumov, ki jih radi gledamo.

MATIC: Imam obupno slab spomin. Ob fotografijah se skupaj spominjamo in podoživimo dogodke. Valentina od Anikinega rojstva piše tudi družinski dnevnik – novičke, ki jih pošiljamo prijateljem in sorodnikom. Vse, kar se nam zgodi, je zabeleženo. To je nekaj nepredstavljivega, kako za to poskrbi.

Kakšen je vajin pogled na prihodnost?

VALENTINA: Imam veliko načrtov. Pomembno mi je, da je vsak naš dan presežen – vsaj malo. Da se nam zgodi kaj lepega, da kaj posebnega počnemo, kaj dobrega skuhamo.

MATIC: Kot rečeno: spomina nimam, načrtovati ne znam, ostane mi sedanji trenutek. Zato je zame vedno zdaj čas milosti! 

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina št. 43.