»Bila je zaljubljenost na prvi – in pri drugem na drugi – pogled,« se spominjata. Od takrat sta nerazdružljiva, trde gledališke deske pa na tak ali drugačen način še danes krojijo njun vsakdan: ona je novembra na odru ljubljanske Opere po 40 letih zvestobe tej hiši odpela jubilejno Tosco, on je skoraj istočasno naredil »zadnjo piko« v knjigi spominov na »vesele in manj vesele gledališke dogodke« na svoji skoraj sedem desetletij dolgi ustvarjalni poti.

Pred štirimi desetletji so se jima prekrižale poti na gledališkem odru. FOTO: Tatjana Splichal

Stotine gledaliških in opernih vlog

Milena Morača in Jurij Souček sta, brez trohice dvoma, naš najbolj spoštovani in ustvarjalni še živeči gledališki par. Čeprav imata oba korenine v tujini – Jurij je rojen češkim staršem, Milena je iz rodne Banja Luke prišla v Ljubljano na študij –, sta kariero ustvarila na slovenskih odrih in vsak na svojem področju v našem kulturnem prostoru pustila neizbrisen pečat. Jurij je ustvaril več kot 200 gledaliških in filmskih ter 500 radijskih vlog, svoj globoki duhoviti glas je posodil risanim junakom, ob katerih smo pred pol stoletja in še danes odraščajo generacije otrok; že ponarodeli stavek iz risanke Pipi in Melkiad »in odpujsala sta domov …« je njegova domislica. Milena je s svojim sopranom poustvarila desetine lirskih, dramskih, komičnih in tragičnih vlog, poleg tega je »primadona« desetletja veljala za najboljšo igralko med opernimi pevkami. Stavek iz opere Tosca »živim za umetnost, živim za ljubezen« je, kot pravi, tudi njeno življenjsko geslo. »Zavedam se Božje milosti, da je moj visoki glas ostal čist in svež toliko desetletij,« je hvaležna operna diva.

P. Pavle Jakop, frančiškan: O Mileni in Juriju si ne upam govoriti kot o umetnikih, čeprav sta mi tudi po tej plati izjemno blizu in cenim njuno večdesetletno umetniško ustvarjanje vsakega na svojem področju. Bi pa rad podčrtal prijateljevanje z njima, pa naj bo to v cerkvi, pri pripravi in prejemu zakramentov, naj bo na počitnikovanju na Olibu, na lepih večerih prijateljevanja ob ribah in dolgih ter zanimivih pogovorih, saj sta oba zakladnica anekdot in poznanja kulturnega življenja in kulturnikov, naj bodo to priložnostna srečanja, polna smeha in optimizma, pa tudi literarnega in duhovnega čuta, ali pa zgolj občasni pozdravi in voščila, ki si jih priložnostno izmenjamo ... Milena in Jurij sta vedno srčna, velikodušna, pozorna in duhovita. Takšni ljudje nam bogatijo življenje in jih ni nikoli dovolj.

Filip Terčelj in škof Komarica

Danes 93-letnega Jurija je za nastopanje že v gimnaziji spodbujal učitelj verouka Filip Terčelj. »Slišim, da se je začel postopek za njegovo beatifikacijo, res je bil svetniški človek, moj prvi zgled v veri. Imel sem lep glas in igral sem violino, on je bil odličen pianist, skupaj sva muzicirala pri mašah, na duhovnih vajah, pri verouku.« Čeprav se je od Cerkve in obredov vmes oddaljil, osebne vere nikoli ni izgubil. In k Bogu je »pripeljal« tudi svojo ženo. Milena je bila vzgajana v ateistični družini, a oče, sicer s pravoslavnimi koreninami, je prijateljeval z domačim župnikom, sedanjim banjaluškim škofom Franjem Komarico. »Imela sta dolge ideološke debate o veri, pritegnile so me do te mere, da sem k župniku začela hoditi na duhovne pogovore. Čeprav sem od šestega leta naprej govorila, da bom pevka, sem mu izrazila iskreno željo, da bi šla v samostan. Več mesecev me je spremljal in vodil, na koncu mi je pokazal mojo operno pot.« Odprl ji je duhovni svet, »od takrat vezi z Bogom nisem nikoli pretrgala«, pravi, zakramente pa je prejela šele pred cerkveno poroko z Jurijem.

Celoten članek si lahko preberete v tedniku Družina (1/2022).

Večna obljuba pred Bogom

Milena in Jurij sta se cerkveno poročila po skoraj četrt stoletja skupnega življenja. »Že prej smo hodili k maši. Samoumevno je bilo, da sva nesla h krstu hčerko Hano, da je hodila k verouku, no, pred leti je diplomirala na Teološki fakulteti,« sta ponosna oče in mama, danes tudi že dedek in babica 5-letni Leili. Cerkvene poroke se spominjata kot najlepšega dneva v svojem življenju: Milena je – ker je kolega operni pevec zbolel – pred oltarjem Juriju zapela Ave Marijo. »Nismo točili le solzic, dobesedno jokali smo, tudi duhovniki,« se spominja Jurij; zanj je bil sicer to že tretji zakon, a »prvič sem zvestobo obljubil pred Bogom. In kar je Bog združil, tega naj človek ne loči.«