Pogovor s staršema skakalcev Prevc iz leta 2016 ponovno objavljamo v takšni obliki, kot je bil objavljen takrat. 

Julijana in Božidar Prevc sta verjetno v tem času v medijih največkrat omenjena starša. Njun najstarejši sin Peter z izjemnimi skoki in poleti navdušuje ljubitelje zimskih športov, uspešno mu sledita mlajša brata: 19-letni Cene in 16-letni Domen. Od petih otrok le še najmlajša 6-letna Ema čaka na smučarski debi, 10-letna Nika je namreč že državna prvakinja. Čeprav jih že z dosedanjimi rezultati lahko štejemo med najuspešnejše slovenske športne družine, zase Julijana in Dare, kot Prevčevega očeta kličejo prijatelji, trdita, da so povsem običajna družina. Oče že dve desetletji vodi uspešno podjetje z dvema salonoma pohištva, mama je učiteljica oziroma knjižničarka na srednji šoli v Kranju. 

Intervjuja sta se precej »otepala«, češ, da sta ob letošnjih Petrovih in Domnovih uspehih zavrnila že vsaj deset prošenj. A tudi zato, ker sta že četrt stoletja naročnika Družine – to izvem precej pozneje –, se mi v torkovem dopoldnevu na telefonu izpiše sporočilo Prevčevega očeta: »Z ženo sva se odločila, da vas povabiva danes po 17. uri k nam domov.« Dom sta si ustvarila v Dolenji vasi v Selški dolini. V velikem dnevnem prostoru s kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo s krušno pečjo sva začeli pogovor z Julijano, očeta še ni bilo domov …

Kar »namatrala« sem se, da sem vaju dobila za pogovor. Nič rada se ne izpostavljata ...

Julijana: Nobene potrebe po pozornosti ne čutiva. Iz običajnih ljudi novinarji želite narediti posebne, drugačne. Mi smo povsem običajna družina! Kot velika večina staršev želiva dati otrokom najboljše, podpirava jih, da razvijajo darove … Pri nas domuje preprostost, delavnost, vztrajnost – smo zato res posebni?!

Pozabili ste omeniti uspešnost! Peter je že šampion, mlajši mu sledijo. Imate štiri državne prvake!

Julijana: Dobro, naši otroci so dobri v skokih, drugi pa blestijo v glasbi, v umetnosti, v plavanju, nogometu … Hvala Bogu, imava zdrave otroke! Koliko je družin, ki imajo otroke z zdravstvenimi težavami, ko mame pustijo službo in doma skrbijo zanje. Veliko staršev mnogo več časa in skrbi posveti otrokom kot midva.

Se je vajino življenje v zadnjem času spremenilo?

Julijana: Seveda se je spremenilo, otroci odraščajo. Imamo drugačen urnik, ni treba več voziti treh fantov vsak dan na trening, niso več vsi odvisni od naju. In mama večkrat najde čas zase, najde več časa tudi za prebiranje Družine (nasmeh). Tisti časi, ko sva kot starša lahko kaj počela na račun družine, so minili. Otroci so samo enkrat majhni, takrat so prvi, obdobja odraščanja starši ne smemo spustiti. Vse drugo lahko počaka.
(Domov se vrne Domen. Prijazno pozdravi in še napravljen v oblačila s sponzorskimi napisi zavije v kuhinjo. Z Julijano govoriva naprej, Domen dviga pokrovke na štedilniku. »Segedin je in meso ni svinjsko,« mu zakliče mama. Domen brez besed in brez vihanja nosu vzame iz omare lonec in si začne pripravljati nekaj svojega … Mama prišepne, da pri njih velja, da če otroku pripravljeno kosilo ni všeč, si še vedno lahko sam naredi jajca ali kaj mlečnega, to je vedno pri hiši …Ob čakanju, da mleko zavre, Domen prebira razglednice s čestitkami, ki so na kuhinjskem pultu; na desetine sta jih dobila s Petrom po uspehih na novoletni turneji.)

Pa vam je bilo kot mami lepše, ko so bili fantje še majhni, odvisni od vas, ali sedaj, ko so veliki in uspešni?

Julijana: Vse ob svojem času. Otroci gredo svojo pot, uredijo si svoje življenje in tudi v družino vnašajo svoj način življenja: svoje razmišljanje, svojo voljo, svoje veselje, svojo žalost. Tudi uspehe. Zadnje čase se rada pošalim, da imam štiri odrasle moške v družini. Privilegij je, da imamo še Niko in Emo, tako sem še mama za crkljanje. Čeprav, ravno ta teden se je zgodilo v cerkvi, da je šla Ema prvič sama sedet spredaj. Preblisk pred mašo: no, pa sem sama (nasmeh).

Veliko družino sta si ustvarila. Razlika med Petrom in Emo je skoraj dvajset let.

Julijana: Sedemnajst let. Zdravnik se je nekoč pošalil, da imam raztresene otroke. Češ da sem vsake toliko let enega »stresla«. Fletno je bilo ob rojstvu Nike, prve punce, fantje so jo občudovali, pestovali … Dobili so sestrico! Pet otrok v naših krajih ni nič neobičajnega, družine so še številnejše. Tudi midva sva iz velikih družin: pri Daretu je bilo pet otrok, pri nas smo bili štirje. Sreča je, da imava lahko otroke, da imamo dovolj prostora. Koliko je zakoncev, tudi med mojimi kolegicami v šoli, ko jih ne morejo imeti. Neplodnost je velika preizkušnja …
(Vrneta se oče in Nika. Oče je prišel že vmes, a je po nekaj minutah vstal: »Po Niko moram.« Mama široko odpre oči: »Pa res! Nanjo sem skoraj pozabila.« Vprašam, če na trening, pa povesta, da je hči danes na folklori …)

Kako spremljate vsakega otroka? Vrtec, šola, fakulteta, treningi, pevske vaje …

Dare: Saj ni prišlo vseh pet naenkrat (nasmeh). Se privadiš …
Julijana: Peter je bil tako zelo priden, drugi so mu kar spontano sledili. Midva sva le opazovala, spremljala, jih usmerjala. Vozila sva jih na treninge, tekme. Za Niko sva upala, da bo pozneje začela s športom, pa je po ogledu ene tekme hotela skakati še ona …
Dare: Peljal sem jo k trenerju in rekel: »Tu jo imaš!« In po nekaj mesecih je zmagala na državnem tekmovanju.

Kako ste pri Petru odkrili nadarjenost za skoke?

Dare: Pri nas v Dražgošah je bil bolj popularen smučarski tek, vsi smo tekli. Sam sem tudi treniral, a nisem dosegel vidnejših rezultatov. V Dolenji vasi pa imamo Bloudkovo skakalnico, rečemo ji Bregarca, kjer športno društvo organizira vaška tekmovanja.
Julijana: Pri vas v vasi niste imeli skakalnice na prvem bregu?! Včasih ni bilo denarja za smučišča, sami smo »poštamfali« vse hribčke okoli hiš. Pri nas smo skakale tudi punce, to je bil način življenja na vasi …
Dare: Peter je sam zlezel na skakalnico, ko je ata skakal (nasmeh). Pri osmih letih je zmagal na vaškem tekmovanju in vprašal sem ga, če bi treniral. Drugi so otroke vpisovali v glasbeno šolo ali na plavanje, mi smo ga pa v skakalni klub v Kranj. In je bilo konec …
Julijana: … potem se je šele začelo, bi jaz rekla!
Dare: Ko so mlajši otroci videli Petra, s kakšnim veseljem gre na trening, je bilo logično, da so hoteli poskusiti tudi oni. Nikogar nisva silila, nikomur nisva branila. Trening nikoli ni bil problem.

Pa se vama zdi svet vrhunskega športa zdravo okolje za otroka?

Julijana: Pomembno je, da otrok dela, da je ustvarjalen – potem je tudi zdravo okolje in zdrav duh. Večkrat slišim, da se je moral Peter marsičemu odpovedati za uspeh, meni pa se zdi, da je imel lepo otroštvo in mladost, da je dosti lepega doživel.
Dare: Petra so skoki veselili, veliko mu je pomenilo, da je lahko skakal. Ko sva ga opazovala, s kakšnim veseljem trenira, nisva razmišljala bi ali ne bi, te dileme nismo poznali. Otroci pač nekaj počnejo, Peter je želel skakati – poleg tega je bil dober, imel je dobro družbo. Trening ni izgubljen čas. Pa še po vasi ga nama ni bilo treba zvečer iskati (nasmeh).

Torej kakšnih mladostnih fantovskih lumparij pri Prevčevih ne poznate?

Julijana: Oja, oja! Pa še kako dobro! Vozili smo na šivanje, imeli zlomljene ključnice ob plezanju po kozolcu …

Peter je v nekem intervjuju dejal, da ste ga doma vzgajali, da je treba poprijeti za vsako delo in da mora kdaj narediti kakšno stvar, za katero ne ve, zakaj je dobra. Kakšen vzgojni recept je to?

Julijana: Nič novega nisva pogruntala, to prenašamo iz roda v rod: starši moramo biti zgled, ne moremo nekaj govoriti, drugo pa delati. Samo tako se otrok lahko postavi na svoje noge. Otrok mora od malega gledati, da je treba kruh zaslužiti, pridelati, nič ne pade samo z neba. No, morda kdaj kakšna mana (nasmeh). Oba sva doma s kmetije. Nihče se ni spraševal, ali bi to naredili zdaj ali bi še malo počivali in naredili kasneje. Sledili smo letnim časom: ko je bil čas za spravljanje sena, smo spravili seno. Poslušali smo naravo, živeli smo z letnimi časi. Danes pa slišim mlade v šoli: se bom odločil, kdaj bom to in to … Daj, počakaj, saj bom … Ko je čas za delo, je treba delati, ko je čas za igro, se igramo, ko je čas za počitek, počivamo.
Dare: No, odvisno, kaj delamo … Če voziš traktor, delo ni problem, kajne Domen? (pomežikne sinu čez mizo) Sicer pa fantje poprimejo za vsako delo, izgovorov in jamranja ne poznamo.
(Za mizo z nami že nekaj časa sedi Domen s krožnikom hrane, ki si jo je sam pripravil. Vmes se je vrnil tudi že Cene, ki kratkočasi sestrici na krušni peči …)
Julijana: Sodobne teorije o vzgoji lahko starše povsem zmedejo. Delajo razne študije, enkrat zagovarjajo trdo vzgojo, drugič mehko, tretjič je v trendu permisivna … Toliko študij je narejenih! Na koncu pa ugotovijo, da je še vedno najboljša tradicionalna vzgoja.

Oče je torej avtoriteta?

Dare: Mama je taglavna! (oba v smeh)
Julijana: Sva v službi otrok. Vsi smo glavni. Kot mama moram od otrok zahtevati, jih naučiti, poslušati. Vztrajati pri določenih stvareh. Vesela sem, če kdaj slišijo že na drugo in ne šele na četrto besedo ali povzdignjen glas. Ali celo šele potem, ko elektrike zmanjka (vsi v smeh). Oče pa se samo pojavi in že je red. Navadno slišijo na besedo že, če je zraven.

Razložite, prosim, kaj pomeni »zmanjka elektrike«?

Julijana: Moti me, ko smo že za mizo, pa vsak bulji v svoj telefon. Ali strmi v druge zaslone … Jaz sem tista, ki ugasnem televizijo, računalnike, takrat rečemo, da pri nas zmanjka elektrike.
(Ne da bi ubesedili, zaznam, da najdejo čas za pogovor. In da je pri njih doma prava globoka družinska molitev.)

S kakšno popotnico pa pošiljate otroke v svet?

Dare: Da živijo življenje! Poštenost in delavnost sta na prvem mestu. V življenju pa se pojavijo dileme: ali boš vztrajal, se boril, tudi tvegal, ali pa boš vedno povprečen. Življenje je glavno, ne uspeh. Preberite si v Svetem pismu priliko o talentih! Peter jih ni zakopal, podeseteril jih je …
Julijana: Upam, da jih v svet pošiljava s trdnim temeljem, da je v življenju najvažnejša delavnost, pravičnost, poštenje. Da si znajo med seboj pomagati, da se ne vrtijo okoli sebe. In da vedo, da jih dom vedno čaka, četudi se kaj zalomi. Da vedo, kje najdejo zatočišče, tudi če se kdo na poti izgubi … Pa smo spet pri svetopisemski priliki, tokrat o izgubljenem sinu.
Dare: Vemo, kako je v tej priliki ravnal oče. Upam, da moji otroci vedo, da sem in bom vedno oče, naj se jim zgodi karkoli …

Kako spremljate tekmo? Kaj se dogaja v mamini glavi, ko se sin spusti po zaletišču?

Julijana: Dare je navadno na tekmi, punce pa smo doma. Pospravljamo, kaj dobrega skuhamo. Emi rečem, naj mi pove, ko bo na vrsti Peter ali kateri drug od naših …

Vas stiska pri srcu?

Julijana: Skrbi me, ko se »napokajo« v kombi in odpeljejo. Cesta me skrbi, skakalnica ne. Vem, da fantje znajo skakati, ne morem ves čas trepetati in skrbeti.
(Ker je očitno, da ne verjamem, mami pritrdi Ema, ki se privija v njeno naročje in na svoj otroški način pove, da mama pomiva posodo in ko je na vrsti Peter, jo pokliče. »Pa petko si dava!« pristavi. In potem gre mama spet pomivat p osodo …)
Dare: Marsikaj se lahko zgodi. Ampak skoki niso nevaren šport, poškodb je malo. Sploh v primerjavi s kakšnimi drugimi športi, recimo smukom.

No, ja! Kaj pa sunki vetra?

Dare: Veter je »smola«. Če ga poba sam »pobiksa«, z lahkoto sprejmem slabšo uvrstitev. Če pa ponagaja veter, se sekiram …
Julijana: Se mi zdi, da bolj kot fantje!
Dare: Vem, da je pobu težko, pa je meni tudi. Morda še bolj, to je res. Ampak to je življenje, vzponi in padci, uspehi in neuspehi. Sprejmemo, kar nam je dano.
Julijana: Tudi poškodbe je treba v življenju vzeti v zakup. Pri vseh poklicih je tako. Moj sodelavec, ki na šoli uči prakso, pravi, da je vsakič hvaležen, ko gredo vsi dijaki s celimi prsti domov. Nevarnosti so povsod. Seveda se lahko zgodi nesreča, vendar se kot mama osredotočim na dobro. Otrok ne more ves čas čepeti doma, da se mu le ne bi kaj zgodilo.

Nobene »galame« ne zganjate ob uspehih, najraje bi se nekam skrili. Ima Peter »hladnost«, kot ga označijo novinarji, po vama?

Julijana: Novinarji včasih pričakujejo nemogoče. Skok traja trideset sekund, novinar pa bi rad, da mu teh trideset sekund opiše z dolgo zgodbo.
Dare: Naju vedno sprašujejo, ali sva ponosna starša. Besede ponos ne marava.
Julijana: Američani rečejo: I'm proud. Mi smo pa veseli, veselimo se. Pozabljamo na naše lepe besede, pozabljamo na tradicijo. Seveda si vesel, srečen, seveda privoščiš otroku, da je uspel, če je tako garal. V vasi, v trgovini, cerkvi nam ne postavljajo takih vprašanj, večkrat slišim: »Pa saj vama mora biti že nadležno!« Razumejo naju.

Ampak vaš otrok je šampion!

Julijana: Veste, koliko je šampionov! Na različnih področjih. Peter je pač v športu, ki je pri nas poznan in pozimi popularen. Spremljam mlade v šoli, imamo veliko šampionov: v glasbi, znanju, v drugih športih. Po osem do deset ur vadi sosed violončelo, da se mu vname mišica na roki. Kdor hoče biti uspešen glasbenik, mora enako garati. Spomnim se, ko je nekdo na podelitvi Prešernovih nagrad rekel: »Pravijo, da sem nadarjen, ampak jaz vadim toliko in toliko ur.«
Dare: Marljivost, vztrajnost, iznajdljivost – s temi vrednotami pride tudi uspeh. In da človek ne glede na uspehe ali neuspehe ostaja preprosto človek.
Julijana: Te vrednote vsi potrebujemo v vsakdanjem življenju, ne glede na to, kje smo in kaj delamo. Naši fantje so se pač usmerili v skoke. V Družini sem si prejšnji teden podčrtala besede p. Marka Rupnika, ko je rekel, da je »smučarski polet najvišja estetika, ikonska estetika. Fizičnost postane slog.« Da to dosežeš, pa sta potrebna delo in ustvarjalnost.
Dare: Pa da ne bo pomote: znamo se poveseliti!
Julijana: Med zadnjo tekmo novoletne turneje, ko je Peter zmagal, smo bile punce ravno pri maši. Ko smo prišle domov, je že bila polna hiša sosedov, sorodnikov, kasneje je še župnik pripeljal eno skupinico. Veliko veselja, sreče. Ampak življenje gre naprej, na lovorikah ne moreš obtičati.

Med tekmo ste bili pri maši?

Julijana: Nika je bila kolednica, v cerkvi je bil sklep koledovanja. Otroci so ves adventni čas zbirali dar za trikraljevsko akcijo za otroke v misijonih, veselijo se dneva, ko ga prinesejo pred oltar. Seveda tekma ni razlog, da bi ostali doma in rekli: Ah, ga boš pa k verouku odnesla. Gre za doslednost. Starši si ne moremo sproti izmišljati, kdaj bi in kdaj ne. Na ta način otroku privzgojiš red. Midva nikoli nisva igrala dvojne vloge. Ali da bi otroka odložila pred cerkvijo in odšla domov, ker pač drug otrok skače. Tako ne gre.

Ste močno vključeni v župnijo?

Dare: Če sem v nedeljo doma, pojem na koru pri jutranji maši. Na vaje pa ne hodim. Ljudske pesmi, ki jih pojemo pri jutranji maši, znam. V sezoni sem malo nedelj doma: ali sem na tekmi fantov ali spremljam na tekmi Niko. Saj drugače je samostojna, ampak je pa vesela, če je kdo od domačih z njo.
Julijana: Nika poje pri otroškem zboru, Cene in Domen ministrirata. Jaz pomagam čistiti cerkev, ko pridemo na vrsto. V kakšno skupino pa nisva vključena. Vidite, ne pretiravamo (nasmeh).

Kaj ste se pogovarjali včeraj pri kosilu, ko so fantje prišli z novoletne turneje?

Julijana: O skokih nismo govorili. Klepetali smo o vsakdanjih rečeh, Peter je bil letos prvič doma. Vedno ga zanima, kaj je novega v žlahti, pa kaj se dogaja na vasi, kaj smo delali, kje smo bili na obisku ... Doma ni skakalec, doma je sin in brat.

Je bilo težko sprejeti, da mama ni več na prvem mestu? Zdaj je tu poleg trenerjev še dekle …

Julijana: Mama je upala, da ne bo vedno prva ženska v sinovem življenju (nasmeh). Mama je svoje delo že opravila. Tudi Cene je že toliko star, da nam lahko vsak hip pripelje kakšno dekl'co.
Dare: Hvaležna sva trenerjem, vedno sva jim popolnoma zaupala. Čeprav sem pobe pogosto spremljal in jih še spremljam na treninge in tekme, se nikoli nisem vtikal v trenerjevo delo. Tudi med fanti v ekipi je zdrav duh, prijatelji so. Tega sva vesela. In tudi tukaj tiči eden od vzrokov za uspeh.
Julijana: Se mi zdi, da ljudje kar malo pomešajo. Za Petrov uspeh nisva zaslužna midva, ampak njegov trener Jani Grilc, z njim dela že od Petrovega 14. leta. In vsa ekipa. Z Robijem Kranjcem sta že dolgo skupaj. Ko je Peter začenjal, sva rekla: »Mu bo že Robi kakšno vzgojno povedal in malo pogledal nanj.« Tako kot zdaj Peter Domna malo pogleda …

Domen ima šele 16 let. Vas res nič ne skrbi, ko je po več tednov od doma?

Julijana: Fant ve, za kakšno pot se je odločil. In veva, da bo speljal. Odločitev, volja, pot.
Dare: Otrokom zaupava. In verjameva, da vedo, da niso nikoli sami na svetu. Da imajo angela varuha. Predlani smo skupaj s sestrino družino, ki je soseda, v zahvalo nad hišo postavili Marijino znamenje. Poslikala ga je slikarka Maja Šubic. Na strani, ki je obrnjena proti naši hiši, je upodobljen angel varuh. Naj jih varuje!