Bog je moža in ženo poklical, naj bosta eno telo, a vendar glede spolnosti dobivamo mešana sporočila. Kakšno vlogo ima pri tej zmešnjavi izvirni greh?

Meta: Tudi midva sva pri verouku in v svojih primarnih družinah dobivala mešana sporočila – da je spolnost nekaj lepega, a da se o njej ne govori, prisoten je bil sram, prepovedi. V šoli so nam rekli, da je nevarna v smislu spolno prenosljivih bolezni, preventive, v družbi je veljala za nekaj lahkotnega. Vsa ta mešanica, ki tudi nama ni dala neke jasne slike, je gotovo posledica izvirnega greha. Pri nama je bil izvirni greh v tem, da nisva zaupala, da ima Bog načrt, da naju je ustvaril z namenom in načinom, kako naj bi delovala. Vedela sva, kaj pravi Cerkev – da pred poroko ne smeš imeti spolnih odnosov, a nisva zaupala temu. Če ne zaupaš Bogu, greš rajši po svoje.

Primož: Imela sva napačno podobo Boga. Videla sva, da so svetniki, ki so bili bliže Bogu, bolj trpeli, in sva si mislila, da bo tako tudi z nama, če mu bova prišla bliže. V resnici Bog ni tak, ampak nam želi najboljše, a to sva spoznala šele pozneje.

Meta: Podobno kot v raju sva verjela kači, hudiču, ki naju je prepričeval z lažmi. Ali je Bog res rekel? Vsadil je dvom, da je Bog dober, in nasedla sva laži v smislu, kaj pa je narobe s spolnostjo pred poroko, itak se imava namen poročiti in sva v resni zvezi in se imava res rada … In potem je sledil izgon iz raja, sebe sva kaznovala, nisva okušala tistega, kar si je za naju zamislil Bog.

Šele pozneje sva videla, da je najprej treba zgraditi temelj, sicer je predzakonska spolnost en sam strah.

Primož: Šele pozneje sva videla, da je najprej treba zgraditi temelj, sicer je predzakonska spolnost en sam strah, kar sva tudi izkušala. Bog naju ni kaznoval, ampak sva se z lastnimi odločitvami pripeljala v položaj, ko naju je bilo sram, ko sva se oddaljila drug od drugega, zamerila Bogu. Ko sva pozneje prišla v puščavo – ker v življenju vedno prideš v puščavo – pa sva videla, da ne moreva več sama.

Kje je bila ta puščava?

Primož: To se je zgodilo v zakonu, po prvem porodu, ko sva bila nezadovoljna, prestrašena.

Meta: Ko sva se poročila, sva bila še študenta, a še nisva temeljito osvojila naravnih metod in tudi nisva želela odlašati z nosečnostjo. Imela sem težak porod, po njem pa znake depresije; doživljala sem žalovanje za študentsko brezskrbnostjo in se bala, da če kaj naredim narobe pri otroku, bo konec sveta. Nisem zaupala Bogu. Izgubila sva tudi zaupanje v naravne metode in ker sva se bala spet zanositi, sva začela uporabljati kondom. Prevzel naju je strah, ki je največje nasprotje ljubezni.

Primož: Takrat sva pri moji mami videla knjigo Teologija telesa za začetnike in Meta jo je začela brati, potem sva začela brati skupaj.

Kaj se je spremenilo?

Meta: Veliko. Šele ko sva izkusila bolečino, so se nama odprle oči. Mene je knjiga takoj pritegnila; spolnost je bila tista vstopna točka, kjer sva si želela okusiti spremembo, ampak sprememba je bila večja od same spolnosti. Kar sva izvedela pri teologiji telesa, je bilo prerojenje najine vere. Izvedela sva, da vera ni samo nekaj duhovnega, ampak je tudi telesna, čutna. Skozi telo živimo z Bogom. Zame je bilo odkritje, da je Bog prišel kot človek, da smo se ga lahko dotaknili in da se ga še danes lahko dotikamo – vsi zakramenti vključujejo naša čutila.

Spolnost je bila tista vstopna točka, kjer sva si želela okusiti spremembo, ampak sprememba je bila večja od same spolnosti.

Videla sva, da je ljubezen, ki jo lahko živiš v odnosu, darovanjska. Kristusov stavek To delajte v moj spomin se ne nanaša samo na sveto mašo, ampak pomeni tudi: tako kot sem se jaz daroval za vas, se vi darujte drug za drugega, mož z delom, žena v materinstvu. To je moje telo, ki se daje za vas. Seveda kot darovanje, ne kot sebičnost, beg ali samodokazovanje.

Primož: Iz knjige sem si zapomnil poudarek, da je orgazem predokus nebes. V odnosu lahko v polnosti okusimo nebesa, ker je Bog odnosno bitje in midva sva podoba tega, ker sva eno. Tako kot je Bog Sveta Trojica in tri osebe, sva midva eno in dve osebi in se dopolnjujeva.

Zakaj Cerkev pravi, naj par pred poroko nima spolnih odnosov? Kaj se spremeni po poroki?

Meta: Ljudje imamo misli, besede in dejanja, preko katerih živimo našo vero. Poroka je začetek poročne obljube, ki jo živiva vsak dan po tem dogodku, tudi v spolnosti. Kar se zgodi s poroko, je to, da je vsak izmed naju najprej v mislih pretehtal, ali je to res oseba, s katero se želi zavezati za vse življenje in jo v mislih sprejel za svojega moža/ženo, potem se je to pri obhajanju zakramenta zakona zgodilo v besedah, spolnost po poroki pa je telesno dejanje izpolnitve poročne obljube. Vsaka spolnost naj bi bila obnovitev poročne obljube – ko se v celoti predaš in sprejmeš drugega – Jaz sprejmem tebe …

Brez poroke pa se zgodi samo spolnost, ki za sabo nima razmisleka in ne preide v besede ter je zato v resnici laganje.

Brez poroke pa se zgodi samo spolnost, ki za sabo nima razmisleka in ne preide v besede ter je zato v resnici laganje. S telesom lažeš, ker govoriš, da se predaš, ampak v resnici se ne, ker ni obljube. Tudi kontracepcija je eden od načinov, kako lažeš s telesom tudi po poroki, ker ne živiš v polnosti te poročne obljube – s telesom govoriš, da se drugemu popolnoma predaš, a mu ne podariš svoje plodnosti. Imaš pregrado, ali je to kondom ali kaj drugega. Midva sva to izkusila. Vsa dejanja imajo pomen in če so zlagana, živiš v odnosu v laži.

Primož: Če pred poroko nimaš razjasnjenega tega, kaj je čistost, se s poroko glede tega nič ne spremeni. Komaj sva čakala, da bova imela spolne odnose po poroki, a še vedno sva izkušala strah. Če ne poznaš resnice, ostajaš v strahu, tabujih, lažeh.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (02/2024).