Z zakoncema Grbec smo se pogovarjali o slovenskih kulturnih razlikah, veri in življenju v slovenski Istri, pa tudi Petrovi nesreči, ki je pred desetletjem zaznamovala njuno družino. 

Vajina skupna zgodba sega v študentska leta. Kako in kje sta se spoznala?

PETER: Spoznala sva se v Frančiškovem študentskem domu v Šiški. Bila sva skoraj soseda. V domu smo bili študenti zelo povezani, zagotovo nas je deset parov iz naše generacije, ki smo se tam spoznali in se poročili. Družili smo se pri ponedeljkovih svetih mašah in študentski skupini.

NATAŠA: Popoldne smo skupaj igrali odbojko, fantje nogomet. Imeli smo tudi gledališko skupino, ki jo je vodil Peter. Vsako leto smo imeli študentski duhovni vikend, skupaj smo hodili na izlete in skupaj smo tudi študirali. Torej časa in možnosti za spoznavanje je bilo kar veliko.

Kako sta vedela, da sta drug za drugega?

NATAŠA: Predvsem je bil to način preživljanja prostega časa. Oba namreč rada potujeva. Veliko let sva se udeleževala tudi novoletnih taizejskih srečanj, v katerih lahko združiš ljubezen do potovanj in duhovnost.

PETER: Imel sem star avto, s katerim sva se vozila v hribe. Imela sva knjigo Sto naravnih znamenitosti Slovenije in sva skoraj vse obiskala. Leta 2006 sva se poročila in se vselila skupaj. Imela sva dogovor, da se preseliva tja, kjer prvi dobi službo. Ni bilo samoumevno, da bo to moj domači kraj. Tu smo, ker sem jaz kot prvi dobil službo v Kopru.

Nataša, kako ste se kot Štajerka vživeli v novo okolje?

PETER: (smeh) Težko. Tu gre vse bolj počasi.

NATAŠA: Na novo okolje se je potrebno res kar privaditi. Najbolj se začneš počutiti sprejetega, ko dobiš otroke. Z vrtcem in šolo dobiš socialno mrežo. Zdaj se tukaj res počutim doma. Je pa drugače.

Družina Grbec si je ustvarila dom v vasi Sv. Peter nad dolino Dragonje. FOTO: Siniša Kanižaj

PETER: So kulturne razlike. Ko mi rečemo, da se zmenimo, še ne pomeni, da se res. Se je treba še malo pogovoriti in razmisliti, ali smo res prepričani. Nekdo, ki tega ni vajen, težko razume. Nataši se je bilo na to težko navaditi.

NATAŠA: Nisem si mislila, da je na 200 kilometrov razdalje lahko res taka razlika v mentaliteti. Občudujem pare, ki se poročijo iz različnih držav ali celo celin.

Je bil to kdaj razlog napetosti v vajinem odnosu?

NATAŠA: Bi rekla, da je še zdaj. Ne morem reči, da sem se »poprimorščila«. Še vedno se dogaja, da je po pogovoru zame zgodba zaključena. On pa: Ne, saj sva se komaj začela pogovarjati.

Po naglasu bi težko rekli, da ste Štajerka.

NATAŠA: Meni bodo vedno rekli, da sem »forešta«, tujka. Domačini slišijo, da nisem od tu. Na Štajerskem mi pa pravijo, da govorim po primorsko.

PETER: Meni se ne zdi, da govoriš po primorsko. (smeh)

Ob službah skrbita za butično kmetijo Grbec. Kako se vama to izide?

NATAŠA: Oba sva odraščala na manjši kmetiji. Delo na zemlji me sprošča. Nam je to popoldanska dejavnost, imamo 250 oljk in tisoč sadik sivke. Mogoče ni videti veliko, a dela je kar nekaj. Poleg službe je to kar konkreten hobi. Pridelujemo oljčno olje, iz sivke pa eterično olje, hidrolat ter žepke in punčke, polnjene s suho sivko. V času cvetenja sivke pripravljamo tudi delavnice izdelovanja izdelkov iz sivke.

Berete intervju, ki je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina. 

PETER: Oljke smo na naši kmetiji že obdelovali, nekaj sta jih posadila že moj nono in oče, nekaj pa smo jih posadili mi na novo. Potem smo v obdelavo dobili še eno njivo in nismo točno vedeli, kaj bi. Jaz bi nasadil oljke, Nataša pa si je zaželela polje s sivko. Tako imamo na vrhu vasi s prečudovitim razgledom polje s sivko, v katerega vonju in pogledu nanj lahko uživajo tudi mimoidoči in domačini. Večino dela opravi Nataša, jaz pomagal pri mulčanju in košnji.

Razposajena trojica. FOTO: Siniša Kanižaj

NATAŠA: Poskušava vključevati tudi otroke, tako pri pridelavi kot pri pomoči pri prodaji, na kakšni priložnostni stojnici. Namesto igranja družabnih iger skupaj polnimo žepke s sivko. Menim, da je skupno delo doprinos k vzgoji. Opažam, da se otroci včasih zlepa ne odprejo za pogovor, ko pa jih peljem s seboj na njivo in skupaj delamo, pogovor hitreje steče.

Peter, kako vam učiteljske izkušnje pomagajo pri vzgoji vajinih otrok?

PETER: Kot učitelja me kakšne stvari zmotijo, ki me drugače ne bi. Zato sem s svojimi otroki doma včasih malo bolj strog. Oni bi rekli, da jim malo »zatežim«. Učiteljski poklic je lep in lahko bi rekel, da mi je v veliko pomoč tudi pri vzgoji najinih otrok. Nisem se pa takoj odločil za učiteljski poklic, ampak sem se po Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani na hitro odločil za študij ekonomije. V srednji šoli sem se veliko naučil o matematiki, zgodovini, geografiji … malo pa o tem, kaj bi rad delal v življenju. Zato danes dajem veliko poudarka na to, da otroci najprej spoznajo samega sebe in kaj jih veseli.

Ste zaradi te izkušnje pri svojih otrocih bolj pozorni na ta življenjska vprašanja?

NATAŠA: Precej zgodaj sva jih začela spraševati, kaj jih zanima, jim pri odločitvah pomagava in jih spodbujava. Tudi najmlajšo že sprašujem, česa si želi. Ne pričakujem odgovora takoj, jo pa spodbujam, da začne razmišljati o tem.

PETER: A vedno na koncu rečemo, da je odločitev njihova. Pomembna je samostojnost ter da znajo sprejemati odločitve in za njimi stati.

Velika preizkušnja za vašo družino je bila vaša nesreča, Peter. Kako vas je to zaznamovalo?

PETER: Pred desetimi leti sem imel delovno nesrečo s kmetijskim strojem. Posledica je bila podkolenska amputacija desne noge. Bila je kar huda preizkušnja za celo družino. Otroci so bili še majhni, Marta je imela eno leto, Luka tri in Ana pet. Bili so tako majhni, da se me drugačnega niti ne spominjajo. Spomnim se, ko sem ležal v bolnišnici, da me je bilo najbolj strah, da bi se me moji otroci sramovali. Vsak bi hotel biti svojim otrokom heroj, jaz pa v tistem trenutku nisem vedel niti, ali bom sploh še lahko hodil. Moji otroci so mi bili velika motivacija, da se čimprej spet postavim na noge in vrnem v normalno življenje. Po rehabilitaciji v URI Soča v Ljubljani sem se že šest mesecev po nesreči s protezo vrnil v razred. Sem pa potreboval kar nekaj časa, da sem se navadil na to, da mi ni neprijetno, ko me drugi vidijo s protezo. Mlajši otroci, ki jih poučujem legorobotiko v osnovni šoli, si med sabo z navdušenjem povedo, da ima učitelj robotsko nogo. Zgodilo se je že tudi, da sem šel v šolo poučevat brez proteze. Učence lahko samo pohvalim, saj v desetih letih ni bilo enega učenca, ki bi kaj grdega rekel čez to.

Peter Grbec: "Moji otroci so mi bili velika motivacija, da se čimprej spet postavim na noge in vrnem v normalno življenje." FOTO: Siniša Kanižaj

Kaj vam je pomagalo, da ste premagali samega sebe?

PETER: Motivacija so mi bili žena, moji otroci in učenci v šoli.

NATAŠA: Zanimivo je bilo, da je bilo eno prvih Petrovih vprašanj v bolnišnici, kako bo sedaj naučil najine otroke smučati. Vsi trije smučajo in vse je naučil Peter.

PETER: Najprej sem moral samega sebe ponovno naučiti. Vsega se moraš na novo naučiti, od hoje naprej. To so povsem drugi občutki in potrebno je veliko vztrajnosti.

Kako živite versko življenje v vašem okolju?

NATAŠA: Spadamo pod župnijo Krkavče. S puncami sodelujemo pri mladinskem pevskem zboru. Sodelujeva tudi v zakonski skupini. Otroci se vsako leto z navdušenjem udeležijo tudi oratorija v sosednji župniji.

PETER: Za vse dejavnosti znotraj župnije je treba imeti osebo ali osebe, ki so gonilna sila. Hvala Bogu, mi takšne osebe v župniji imamo.

NATAŠA: Pri vseh aktivnostih, ki jih današnje življenje ponuja, je potrebno kar veliko vztrajnosti in motiviranja, da pritegneš mlade.

PETER: Nad župnijskim življenjem se ne moremo pritoževati, zagotovo pa manjka več aktivnih ljudi najine generacije in mladih pri obisku svete maše in ostalih dejavnostih.

Zakaj v takem okolju vztrajate v življenju v veri?

PETER: Oba sva bila vzgajana v veri in to vzgojo samo nadaljujeva.

NATAŠA: Vera nama je že veliko dala. Midva sva se spoznala zaradi vere, tudi čez preizkušnje greš lažje, ker zaupaš v Boga. To bi rada predala tudi otrokom: da ko je hudo, tudi ko si sam, se lahko vedno na nekoga obrneš. Je pa zagotovo nekaj drugega vzgajati v katoliškem duhu tu kot pa na Štajerskem. Kot starš moraš biti veliko bolj vztrajen.

Midva sva se spoznala zaradi vere, tudi čez preizkušnje greš lažje, ker zaupaš v Boga.

Kako pa je živeti s pogledom na morje, blizu obale, kamor drugi prihajamo bolj ali manj le na dopust?

NATAŠA: Mi se kar pogosto hodimo kopat.

PETER: To navado je prinesla Nataša. V moji družini se nismo hodili pogosto kopat. Verjetno drži, da tistega, kar imaš pred nosom, ne ceniš toliko. Sploh ko sva dobila otroke, smo pa res kar redno začeli koristiti bližino morja. Je pa zanimiva kulturna razlika: Primorci se večinoma gremo kopat zvečer, Štajerci pa so na plaži cel dan …