Vsebina je zanimiva tudi za današnje politične razmere v Sloveniji. Tudi zato, ker je ustavno sodišče nedavno pritrdilo komunističnemu »kočevskemu procesu« iz leta 1943 ter s tem legitimiralo zločinskost tega procesa in vsega, kar so komunisti s svojimi paravojskami počeli med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Poglejmo torej, za kaj so se sorodnikih ljudi, ki so jih med vojno umorili partizani, morali še 14 let po demokratizaciji zavzemati, ker je bila postkomunistična politika gluha za temeljne človekove pravice.

Ubiti med vojno so bili še 60 let kasneje diskriminirani

Člani studijskega krožka Moč preživetja so žrtve vojnega in revolucionarnega nasilja. O tem, kako so izgubili starše, so slovenski javnosti pričali v odmevnem dokumentarcu Zamolčani – moč preživetja avtorja Jožeta Možine, ki je doživel najvišja priznanja strokovne kritike in občinstva.

Po napadu borčevske organizacije na oddajo so povabili na sestanek tudi predsednika zveze borcev Janeza Stanovnika, ki je po ustni predstavitvi in predložitvi dokumentov v korespondenci s člani krožka in tudi javno izrazil prepričanje, da je šlo pri takih ubojih za zločine.

Še vedno pa sorodniki ljudi, ki jih je med drugo svetovno vojno in do 15. maja 1945 ubilo partizansko gibanje, niso izenačeni pred zakonom z drugimi žrtvami vojnega in revolucionarnega nasilja. Slovenska država nas ne prizna ne po zakonu o žrtvah vojnega nasilja ne po zakonu o popravi krivic. Njihovim staršem je bilo vzeto življenje in čast, njim pa v mnogih primerih ni bilo dovoljeno niti to, da jih položijo v družinske grobove, niti niso smeli braniti njihove in svoje časti in resnice. Kot sirotam partijsko zaznamovanih mrtvih so jim zaplenili premoženje, jim odrekli podpore, štipendije, napredovanja v službah, bili so žaljeni in zasramovani. Zato so se v krožku odločili za ustavno pobudo.

Upajo, da bo ustavno sodišče zmoglo dovolj moči, da bo do naslednjega leta, ko bo poteklo šestdeset let od konca druge svetovne vojne in začetka komunističnega totalitarizma v Sloveniji, s suverene /bolj natančno bi bilo: demokratične, op. I. Ž./ slovenske države odstranilo madež, ki ga nosi, ker ohranja najhujšo obliko partijskega rasizma, ki je usodno zaznamoval naša življenja.

Frančiška in Viktor Velikonja s sinom Viktorjem iz Stražišča. VIR: knjiga Moč preživetja, str. 172

Pravni interes sorodnikov umorjenih

Pobudniki so svoj pravni interes za dopolnitev obeh t. i. vojnih zakonov obrazložili z naslednjimi podatki:

»1. Pobudnica Elizabeta Dolenc, rojena Polak, sem hči Jožeta Polaka, (roj. 19. avgusta 1897 v Gorjah) in Katarine Polak (roj. 1. maja 1900 na Brezjah). Očeta Jožeta so partizani ubili 14. januarja 1944. Ko je izginil, ga je mama Katarina s hčerkama šla iskat proti Mežaklji. Prišle smo v partizansko taborišče. Naju so ločili od matere, češ da jo morajo še nekaj vprašati. Mater so 18. januarja 1944 ubili, naju pa poslali v Cerkno, kjer so naju dali k nekemu kmetu. V zadnji ofenzivi so naju zajele okupatorske enote. Aprila 1945 sva prišli do Kranja, nato pa do materinih sorodnikov na Brezje. Po vojni so nama v postopku, v katerem so najprej skušali zapleniti hišo očetu, ko so ugotovili, da je materina last, pa so napisali še lažne obtoke zoper njo, zaplenili hišo, da sva jo morali nato odkupiti.

2. Pobudnica Marija Logar, roj. Zavasnik, iz Zgornjega Tuhinja sem hči Ane Zavasnik (roj. 24. aprila 1904 na Štefanji Gori) in Franca Zavasnika (roj. 26. avgusta 1910 v Zgornjem Tuhinju). Nosečo mater in očeta so 7. aprila 1945 ubili pripadniki partizanske enote. Čeprav sem vedela za grob, sem prekop njunih posmrtnih ostankov v družinski grob opravila šele leta 2004.

3. Pobudnik Viktor Velikonja sem sin Viktorja Velikonje ( roj. 13. aprila 1911 v Bitnjah) in Fani Velikonja (roj. 11. januarja 1908 v Grosupljem) iz Stražišča. Spomladi 1943 so partizani najprej streljali na očeta in ga ranili. Potem so vpričo mene 22. junija 1943 ustrelili mater. Oče se je pred koncem vojne vrnil iz Nemčije, se javil partizanskim oblastem in izginil. Oče je priznan kot žrtev povojnega poboja.

4. Pobudnica Cecilija Arh, roj. Ravnik, sem hči matere Marije (roj. 14. avgusta 1905 na Ravnah). Očim Jože Gašperin (roj. 20. marca 1904 v Bohinjski Bistrici) je spomladi 1943 dezertiral od partizanov in šel delat na Koroško. Da bi ga lahko aretirali, so partizani ugrabili mamo Marijo kot talko. Zahtevali so, naj se očim vrne domov. Mamo Marijo so partizani ubili pred 28. julijem 1943. Ko se je nato vrnil še očim Jože, so 15. avgusta 1943 ubili še njega.

5. Pobudnica Nada Pitz, rojena Titan, sem hči Janeza Titana (roj. 2. oktobra 1911 v Krogu pri Murski Soboti). Oče Janez Titan je bil pred vojno nekaj časa eden vodilnih slovenskih komunistov. Leta 1940 se je javno odrekel komunizma in se opredelil za krščanski socializem. Očeta so partizani ubili 17. aprila 1945. Že več kot 20 let iščem očetov grob. Po vojni so nam zaplenili opekarno.

6. Pobudnik Marjan Šolar z Bleda in pobudnica Magdalena Andoljšek, rojena Šolar, sva sin in hči Franca Šolarja (roj. 27. septembra 1896 na Bledu). Očeta so partizani ubili decembra 1943. Po večletnem iskanju sem 11. septembra 2002 našel očetove posmrtne ostanke. Po identifikaciji z analizo DNK smo očeta pokopali v družinskem grobu.

7. Pobudnik Maksimilijan Šimenc sem sin Maksimilijana Šimenca st. (roj. 28. septembra 1900 v Vrhpoljah). Očeta so partizani ubili 29. septembra 1942. Oče je bil socialist. Prostovoljno je šel v partizane, star več kot 40 let. Očetove posmrtne ostanke sem prekopal in pokopal v družinski grob leta 1973.

8. Pobudnica Jožica Jeza, rojena Kastigar, sem hči Leopolda Kastigarja (roj. 18. oktobra 1909 v Šentvidu pri Stični). V družini je bilo pet otrok. Očeta so partizani ubili decembra 1943. Takrat je bila mati noseča. Očetovo truplo smo našli že leta 1944 in ga pokopali v družinski grob.

9. Pobudnik Ivan Podobnik sem sin Ivana Podobnika st. (roj. 22. junija 1888 na Vrsniku). Očeta so partizani ubili konec avgusta 1944 pred domačo hišo. Pokopan je v družinskem grobu. V družini je bilo 12 otrok, mati nam je umrla že pred vojno.

10. Pobudnica Ivanka Pavlovič, roj. Medja, sem liči Antona Medje (roj. 2. julija 1915 na Koprivniku). Očeta so partizani ubili 28. februarja 1943. Očetove posmrtne ostanke so našli že med vojno in je pokopan v družinskem grobu.

11. Pobudnik Maksimilijan Hančič sem sin Magdalene Hančič (roj. 17. julija 1898 v Gradišču) in nečak materine sestre Lucije Klemen (roj. 8. decembra 1894). 15. maja 1942 so ju ubili partizani. Pokopani sta v družinskem grobu.

12. Pobudnica Florjana Potočnik, roj. Uhl, sem vnukinja Pavla Klemenca (roj. 14. junija 1891 v Črnomlju) in nečakinja Dušana Klemenca, ki so ju 14. novembra 1943 ubili partizani. Po vojni so družini zaplenili premoženje.

13. Pobudnik Just Ivanovič sem sin pok. Ivana Ivanoviča (r. 21. junija 1894 v Brezovici pri Materiji). Očeta so partizani odgnali na zaslišanje (v Brkine) trikrat, zadnjič prve dni marca 1944. Tedaj je za njim izginila vsaka sled. Kraj in datum njegove smrti sta še danes neznana. Poznano pa je to, da je bil Ivan velik narodnjak, samaritan, organizator, da je bilo »njegovo« premoženje (dejansko last njegove matere) leta 1946 zaplenjeno in kmalu zatem njegovima sinovoma tudi vrnjeno, da sta doma ostala dva nepreskrbljena otroka ter da gre krivce za smrt pogrešanega iskati med domačimi »borci«, kasnejšimi prejemniki partizanske in tudi italijanske pokojnine.

Pobudniki smo ožji družinski člani – otroci oseb, ki so umrle nasilne smrti v medvojnem času, t. j. od maja 1942 do vključno aprila 1945 (maja 1945 je bil ubit le oče pobudnika Viktorja Velikonje). Nasilno smrt naših ožjih družinskih članov in s tem kršitev njihove najbolj temeljne človekove pravice – pravice do življenja – so neposredno povzročili pripadniki partizanskega gibanja (NOG – Narodnoosvobodilno gibanje; NOB – Narodnoosvobodilna. borba, Narodnoosvobodilni boj).

Osmrtnica za umorjeno Frančiško Velikonja iz Stražišča. VIR: knjiga Moč preživetja, str. 172

Razlogi za pobudo

Revolucionarni teror /bolj natančno bi bilo: komunistično nasilje, op. I. Ž./. Proces, v katerem so bili ubiti naši najbližji, je revolucijski projekt Komunistične partije Jugoslavije in pod njenim okriljem delujoče Komunistične par­tije Slovenije (KPS). Naši starši in stari oče so bili žrtve komunističnega revolucionarnega terorja. Njegove oblike so bile različne, prav tako so različne usode njegovih žrtev, vse pa se zlivajo v enotno, ideološko motivirano zločinsko delovanje.

Zgodovinarka Jera Vodušek Starič je komunistično revolucijo v Sloveniji označila kot »revolucijo od zgoraj, to je trezen in premišljen prevzem oblasti, narejen po vzoru ureditve v Sovjetski zvezi. Komunistična partija ga je načrtovala in izpeljevala tako, da je postopno prevzemala vse državne, politične in druge ustanove, organizacije, društva bodisi tako, da je vanje postavila svoje kadre, ali pa jih je ukinjala in nadomeščala z njej primernejšimi oblikami. Vendar pa to ni zadostovalo: z novimi političnimi prijemi je prevzemala tudi nadzor nad javnim in zasebnim življenjem ljudi, prevzem sam pa je temeljil na ustrahovanju ljudi, začel se je revolucionarni teror.«

Jera Vodušek je za Isaacom Deutscherjem povzela, da je bila »zgodba revolucij v Vzhodni Evropi po drugi svetovni vojni zgodba o nizu manevrov, taktike in trikov, ki so se naposled zložili v vzorec revolucije, vsak zase pa so bili samo revolucionarni teror. Pri nas niso prinesli samo obračuna za vsakršno opozicijo ali z lastnimi zavezniki v protifašističnem boju, prinesli so tudi množične fizične likvidacije in zatiranje nacionalnega osvobajanja, h kateremu so Slovenci postopoma korakali že celo stoletje. Zato mogoče ni odveč spomniti na misel, da človek in človeštvo lahko razumeta in oprostita, pozabiti pa ne smeta.«

Spominska plošča kot simbolični grob staršema Frančiški in Viktorju Velikonji st. leta 2003, na obletnico materine smrti, jo je postavil sin Viktor ml.

Cilj: komunistična revolucija

Zloraba prava v partizanskem gibanju. Usode naših najdražjih in tisoče usod, podobnih njihovim, dokazujejo, da se ta komunistični teroristični vzorec v Sloveniji začne razvijati vzporedno s partijskim uzurpiranjem odpora proti okupatorju.

KPS je organizirala partizansko odporniško gibanje proti okupatorju, vendar je bil njen cilj izvedba boljševistične revolucije. Po sovjetskem vzorcu je KPS prevzela vse vodilne položaje in si zagotovila vsesplošno navzočnost v partizanskih enotah, kjer je uvedla politkomisarski sistem, in organih osvobodilnega gibanja (Osvobodilna fronta, Protifašistična ženska zveza, Delavska enotnost, Zveza slovenske mladine, oblastni organi partizanskega gibanja). Iz vrst ljudi, ki so se izkazali v boju proti okupatorju, je sprejemala nove člane in širila mreže celic in komitejev KPS in Zveze komunistične mladine. Za svoje člane in funkcionarje je organizirala partijske šole in tečaje. O partijskem poslanstvu partizanskega gibanja so pričala tudi številna zunanja znamenja (rdeča peterokraka zvezda, srp in kladivo na pokrivalih, zastavah in praporih, našitkih, petje revolucionarnih pesmi, praznovanje obletnic ruske oktobrske revolucije, ogovarjanje s »ti« in »tovariš«).

KPS je imela popolnoma v svojih rokah tajno politično policijo in propagandni aparat (agitprop). Za našo pobudo pa je najbolj pomemben neusmiljen boj, ki ga je partija vodila proti vsem, ki so nasprotovali njenemu revolucionarnemu projektu, oziroma proti vsem, tudi domnevnim nasprotnikom vodilne vloge KPS v odporniškem gibanju proti okupatorju. Gre za pravico do ubijanja civilistov, vojnih ujetnikov in soborcev, ki si jo je v nasprotju z veljavnim jugoslovanskim in mednarodnim pravom podelila KPS.

V boju proti okupatorju in pri svojem pohodu na oblast je Komunistična partija Jugoslavije/Slovenije zagrešila številne vojne zločine in zločine proti človeštvu.

Komunistično nasilje je bilo politično nasilje

Politični teror je bil eden temeljnih spoznavnih znakov partizanske­ga gibanja. Tamara Griesser Pečar je posebej opozorila na 16. september 1941, ko je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, kakor se je ta dan preimenoval Vrhovni plenum OF, spre­jel sklepe, »s katerimi so komunisti med drugim utemeljevali zakonitost svoje oblasti«. Vodilnim v partizanskem gibanju tedaj »očitno ni šlo (sploh pa ne v prvi vrsti) za odpor proti okupatorju, temveč za to, da postavijo smernice za komunistično revolucijo«. Zato 16. september 1941, ko je Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) »razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin zunaj Osvobodilne fronte /.../, pomeni začetek državljanske vojne in dolga desetletja prikrivane krivde komunistov«.

/Ne, ti komunistični sklepi niso pomenili začetka državljanske vojne, ampak so komunisti z njimi še bolj radikalno zaostrili komunistično nasilje nad Slovenci. Ni šlo za dve strani, za dva akterja, ampak za eno stran, ki je izkoristila okupacijo za ubijanje Slovencev. Ti so se čez čas morali začeti braniti pred tem nasiljem. Obramba pred tem komunističnim nasiljem pa je bila tako pomembna, da je ne moremo zrelativizirati s pojmom državljanska vojna, ki izenačuje krivdo in moč dveh akterjev. Nasilje so povzročili in nato sistematično izvajali komunisti, zanj ne moremo kriviti tistih, ki so se pred tem nasiljem morali braniti. Op. I. Ž./

16. septembra 1941 je Slovenski narodnoosvobodilni odbor sprejel tudi odlok Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora glede zaščite slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev. S tem sklepom je bila organom partizanskega gibanja podeljena pravica do političnega uboja. Sklep, s katerim si je vodstvo partizanskega gibanja vzelo monopol nad uporom proti okupatorju, in odlok Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev, s katerim je bil podeljen mandat za prost lov na človeka, je pravno problematiziral Lovro Šturm: »Oba akta, tako sklep SNOO kot zaščitni odlok, sta bila v svojih bistvenih sestavinah že ob svojem nastanku v očitnem nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli, ki jih je človeštvo strnilo v kodeks etičnih vrednot in pravil družbenega sožitja. Presoja njune dejanske uporabe v resničnem življenju tako oceno ne samo potrjuje, ampak jo še dodatno zaostri. Ključne določitve obeh aktov so bile v nasprotju z deklariranim ciljem uporabljene v skladu s skritim sprevrženim motivom normodajalca. Gre za tipičen primer zlorabe prava.«

Z enako mero lahko presojamo tudi nadaljnje odloke in druge pravne predpise, s katerimi je partizansko gibanje utemeljevalo ubijanje neoboroženih ljudi.

Kršitve domačega in mednarodnega prava

Precejšen del od več kot milijona jugoslovanskih žrtev druge svetovne vojne in revolucije sta povzročili revolucija in državljanska vojna v Jugoslaviji. To dejstvo je bilo v drugi Jugoslaviji prikrivano. Tudi v Sloveniji le počasi odkrivamo vse razsežnosti komunističnega terorja in bratomornega spopada, saj predvsem v vrstah nekdanje partijske elite in njihovih ideoloških dedičev še vedno krčevito branijo zlagane prikaze zgodovine iz časov sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil.

Tudi partizansko gibanje bi moralo spoštovati zakone Kraljevine Jugoslavije in mednarodno pravo. Potem ko so s sporazumom Tito-Šubašić zavezniki izrekli delno priznanje partizanskemu gibanju kot stranki v vojni, so tudi za partizansko gibanje začele veljati obveznosti mednarodnega prava. Zato sodi predvsem partizansko ubijanje, preganjanje in ropanje civilnega prebivalstva med zločine proti človeštvu in vojne zločine.

Nasilni postopki, ki jih je vodila in preko svojih služb izvajala Komunistična partija Jugoslavije/Slovenije in ki so bili uperjeni proti sleherni opoziciji, so bili kršitve mednarodnega prava. S povsem svojevoljno tolmačenim pojmom kolaboracije in narodne izdaje so tako partizansko gibanje kot povojne komunistične oblasti v Jugoslaviji/Sloveniji obrezpravili cele skupine prebivalstva in jih ubili. Ljudje, ki jih je to nasilje ogrožalo, so imeli pravico do obrambe.

Po drugi svetovni vojni je komunistični režim v Jugoslaviji/Sloveniji preganjal sleherno opozicijo, z brezpravjem je brezkompromisno dosegal cilje revolucije.

Sorodniki zahtevajo pravico, Demokracija, 11. 11. 2004Nadaljevanje v: Zakon o žrtvah vojnega nasilja, Zakon o popravi krivic, Ustavno sodišče, Elizabeta Dolenc [2]

1/5