Prispevek z naslovom Z zakonom nad pravico sem objavil 26. junija 2003 v reviji Demokracija, leta 2024 ga poobjavljam (kot mnoge druge na tem mestu), ker je aktualen tudi danes. Da lažje vidimo, kje smo danes, 21 let kasneje, ali smo napredovali, ali nismo ...

Še to: poobjavljam jih terminološko posodobljene. Namesto nedoločnih besed, s katerimi je postkomunistična slovenščina preplavljena in poplavljena, uporabljam bolj določne ter s tem jasne besede in besedne zveze. Žrtve so ubiti (umorjeni, ali vsaj umrli), revolucija je komunistično nasilje, skrajno ponižujoči in zato zavržni izraz padli pa so vsaj umrli, če ne že ubiti ali umorjeni, pobiti so ubiti.

Spomenik revolucije v Ljubljani, najmogočnejši partizanski »spomenik« v Sloveniji, stoji le nekaj metrov od slovenskega parlamenta, to je hrama demokracije in s tem resničnosti in dostojanstva. Tako leta 2003, kot leta 2024. FOTO: Ivo Žajdela

Namenjen grobovom, ki so bili zamolčani, neoznačeni ali uničeni

Že zakonski predlog, ki je bil pripravljen za prvo obravnavo in potem tudi za drugo pred več kot enim letom /torej, pred letom 2003/, je vključeval skrajni minimum pričakovanj najbolj prizadetih, društva Nova Slovenska zaveza in strank koalicije Slovenija, ki so predstavniki in sorodnikov žrtev medvojne ter povojne komunistične revolucije. Zakon o vojnih grobiščih je predvsem namenjen grobovom (in »grobovom«) in grobiščem, ki so bila doslej zamolčana, neoznačena ali oskrunjena (uničena), v njih pa so žrtve revolucije (terminološko natančneje oziroma bolj jasno: ljudje, ki so jih ubili komunisti). Grobišča partizanov, talcev ali drugih žrtev (bolj jasno: ubitih), ki niso neposredno povezane z revolucijo (bolj jasno: komunističnim nasiljem), so že zdavnaj urejena in zaznamovana. Tam bodo stari spomeniki in napisi na njih ostali nespremenjeni. Ta zakon nad njimi ne bo zganjal nobenega nasilja. Zato ni normalno, da so ob sprejemanju tega zakona imeli toliko besed predstavniki »borčevske« organizacije, ki so se vedno zavzemali le za to, da bi bili grobovi ljudi, ki so jih ubili partizani, označeni na čim bolj nejasen način, vsekakor pa tako, da »NOB« in komunistična revolucija nikjer ne bi bila omenjena negativno. To jim je s pomočjo kontinuitetnih (levičarskih) strank v parlamentu v celoti uspelo.

Spomenik revolucije leta 2002. FOTO: Ivo Žajdela

Politiki, ki bi bili radi del civilizirane Evrope?

Na drugi strani so bili predstavniki najbolj prizadetih, ljudi, ki so jih ubili komunisti in njihovih sorodnikov, k razpravi vabljeni le za statistični vzorec, njihove predloge pa so v celoti zavrnili. To je Slovenija danes /leta 2003 in enako leta 2024/, Slovenija s svojimi politiki, ki bi bili radi del civilizirane Evrope. Že samo zaradi razprave, ki je potekala ob tem zakonu, nimamo Slovenci kaj iskati v tej Evropi /leta 2003 sem to napisal precej naivno, saj je v Evropi veliko podobnih in še hujših, milo rečeno, nečednosti/.

Spomenik revolucije leta 2002. FOTO: Ivo Žajdela

Skrajno diskriminatoren postkomunistični zakon

Koordinator oblikovanja zakonskega predloga je ves čas bil Franc Žnidaršič, državni sekretar na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve in predstavnik DeSUS v vladi. Žnidaršič je že nekaj časa pred tem kot papiga ponavljal, da je sedanji zakonski predlog ustrezen, saj je zakonsko besedilo »očiščeno vseh ideoloških predznakov in vrednostnih sodb«. V resnici je bilo res prav nasprotno, na kar je opozarjala tudi Nova Slovenska zaveza. Njegove besede so bile za postkomunistične levičarje značilno sprenevedave in lažnive, saj je tak zakon, kot so ga sprejeli junija 2003, skrajno ideološki in diskriminatoren, ker grobo zamolčuje resnico o ubitih v grobovih, poleg tega pa določa, da bodo na grobovih napisi, čeprav skrajno nedoločni, ki ne bodo resnični.

Spomenik revolucije leta 2003 nosi obnovljen napis. Na eni strani so revolucijo zamolčevali, na drugi so jo obnavljali. FOTO: Ivo Žajdela

Kot da vojaki ujetniki niso bili več vojaki

Poglejmo konkretno. Zakon za vojaška grobišča opredeljuje grobišča vojaških oseb, »padlih v vojni ali umrlih med vojno zaradi vojnih dogodkov« /beseda »padli« je skrajno neprimerna za ubite in umorjene ljudi/. To pomeni, da so vojaška grobišča omejena le na medvojni čas. Med vojaška grobišča torej ne bomo šteli množičnih grobišč iz povojnega obdobja, ki so v tem zakonu ključna postavka.

Grobišča iz povojnega obdobja imajo status grobišč žrtev vojne, torej grobišč civilnih oseb. Danes /2003/ ni več leto 1990. Takrat je kdo na Slovenskem še lahko rekel, da ne pozna dogodkov, povezanih s komunistično revolucijo in povojnimi poboji. Danes je vsakomur na razpolago zelo veliko ustrezne literature, iz katere se lahko dokaj natančno in poglobljeno pouči o tej problematiki. Prav nobeno sprenevedanje ni več mogoče. Danes je vsesplošno znano, da so velika večina ubitih v povojnih grobiščih vojaške osebe, med slovenskimi je največ domobrancev, nekaj pa tudi pripadnikov Jugoslovanske vojske v domovini. Imeli so status vojnih ujetnikov in nepriznavanje tega dejstva je lahko samo plod najhujše sprenevedave zlobe.

Spomenik revolucije v Ljubljani. Simbolika? Ima »le« desno krilo, kjer lahko prepoznamo zakopane Slovence, ki so jih umorili komunisti. V osrčju pa nam kažejo triumfalizem zločincev. FOTO: Ivo Žajdela

Zločini ali le levičarski »dogodki«

Medvojne žrtve revolucionarnega nasilja /bolj jasno: ljudje, ki so jih med vojno ubili komunisti/ lahko v grobem določimo v dve kategoriji. Eno so civilisti, ki so jih pobili /bolj natančno: ubili/ revolucionarji /bolj jasno: komunisti/ v obdobju od poletja 1941 do julija 1942, ko je prišlo do organiziranja prve protirevolucionarne postojanke vaške straže. V tem obdobju so komunisti ubili okoli 500 civilistov. Civiliste so ubijali tudi še naprej, v obdobju po juliju 1942 in do konca vojne. V tem drugem obdobju so ubili, tudi s statusom vojnega ujetnika, precejšnje število vojakov protirevolucionarnih enot, samo v množičnih pobojih vojnih ujetnikov jeseni 1943 več kot 550, med njimi večinoma vojakov.

Vse te so predstavniki komunistične kontinuitete zmetali v povsem nedoločni koš z oznako žrtve vojne ali umrli »zaradi vojnih dogodkov« /dogodkov?, smo dežela, kjer so (najhujši) zločini le dogodki?/. To je seveda nevzdržno sprenevedanje, saj so vse najbolj aktualne žrtve /ubiti ljudje/, ki jih obravnava ta zakon (ubiti civilisti in vojaki med vojno ter ubiti civilisti in vojaki po končani vojni) žrtve revolucionarnega nasilja /še enkrat: ljudje, ki so jih med vojno ubili komunisti/.

Spomenik revolucije v Ljubljani. Simbolika? Ima »le« desno krilo, v osrčju nam kažejo triumfalizem zločincev. FOTO: Ivo Žajdela

Terminologija je ključnega pomena za natančnost in jasnost

Kot so pokazala 90. leta v slovenski politiki in družboslovju, je terminologija ključnega pomena za obravnavo naše polpretekle zgodovine. Prav pri vprašanju terminologije smo Slovenci – tako stroka kot politika – padli na izpitu. Še kar naprej se uporabljajo termini in sintagme, ki jih je za potrebe propagande vpeljal komunistični režim. Njihova značilnost je nedoločnost, splošnost. Tako kot je termin kolaboracija nevzdržen za dogajanje na Slovenskem med vojno, tako je tudi termin državljanska vojna nadvse sporen. Med drugo svetovno vojno je na Slovenskem praktično od samega začetka potekala ena najbolj razvidnih in pristnih komunističnih revolucij v svetovnem merilu sploh. Zanjo je bilo značilno, da je potekala med drugo svetovno vojno, da je torej za svojo izvedbo izrabila okupacijo dežele (torej sovražnega okupatorja), vse skupaj pa je skrivala pod oznake »narodnoosvobodilnega boja«.

Ne državljanska vojna, ampak komunistično nasilje

Veliko večino tako imenovanih zamolčanih žrtev /ubitih Slovencev/, katerim naj bi status uredil prav ta zakon, so ubili v kontekstu revolucionarnega /komunističnega/ nasilja. Vojna oziroma okupator sta bila pri tem drugotnega pomena. Komunistična revolucija /jasneje: komunistično nasilje/ je bila izjemno nasilna in je potekala v razmerah tuje okupacije dežele, zato je organiziranje in odgovor protirevolucije (oziroma žrtve revolucije /ubiti s strani komunistov/) nemogoče označevati s terminom, kot je državljanska vojna. Vojaške enote protirevolucije se niso bojevale proti komunizmu, ampak proti komunističnemu (revolucionarnemu) nasilju, ki ga je organizirala komunistična partija, zato je protikomunizem kot terminološki pojem v drugem planu /pripisano leta 2024: termin protikomunizem je med ostalimi problematiziranimi manj sporen, je kar določen in zato natančen/. Dokler bo pri nas tako zanikrn odnos do natančnosti pri terminologiji, bo za eno stran težko uveljavljati resnico in pravico, druga pa bo lahko še naprej manipulirala in se sprenevedala (tudi predstavniki NSZ so nekritično uporabljali termin državljanska vojna, kar je narobe oziroma nenatančno).

Nekoč so, več desetletij, kot primitivni »domorodci«, ZSMS mladinci in jugovojaki pred svojim totemom plesali triumfalistični ples nad premaganim (uničenim) sovražnikom. VIR: Arhiv Slovenije

»NOB« ali komunistična revolucija

Zakon o vojnih grobiščih je bil oktroirani (vsiljeni) zakon, sprejeli so ga brez soglasja najbolj prizadetih, zato je sicer legalen, ni pa legitimen. Je politični (celo ideološki) zakon, ki ima jasen namen žrtve revolucionarnega nasilja /ubite s strani komunistov/ še naprej obravnavati, tokrat celo z zakonskimi določbami, v skrajno diskriminatorni segragacijski poziciji, na drugi strani pa »NOB« in partizanstvo ohraniti neomadeževana. Pri tem je zanimivo, da postkomunistični kontinuitetniki, ki so izglasovali ta zakon, niso prisluhnili niti poslancu opozicije Francetu Cukjatiju, sinu padlega /ubitega/ partizana, ki je predlagal, da bi prav z vpeljavo pojma revolucija oziroma revolucionarno nasilje razbre­menili partizane oziroma »NOB«. Z ignoriranjem tega predloga so tako nehote poskrbeli za resnico, ta pa je, da je le malo partizanov bilo v situaciji, ko niso sodelovali pri revolucionarnih dejanjih /pri komunističnem nasilju/. S popolnim izbrisom termina revolucija je zdaj s tem zakonom vse medvojno in povojno nasilje padlo na partizanstvo in »NOB«.

Zato sem moral leta 2003 zapisati: »Zakon o vojnih grobiščih kar kliče po presoji na ustavnem sodišču, saj se bodo z njim kršile temeljne človekove pravice. Upamo le, da ga bodo prizadeti pri tem opremili z izčrpno argumentacijo in da ne bodo vsega prepustili 'naključju' oziroma volji ustavnih sodnikov.« Nič se ni zgodilo. Postkomunisti so uspeli uveljaviti svojo voljo.

Ivo Žajdela, Z zakonom nad pravico, zakon o vojnih grobiščih, Demokracija, 26. 6. 2003

1/8