Pokopališče nemških vojakov na ljubljanskih Žalah. Lepo urejeno. Že dolgo. Slovencem »župan« Janković ne privošči groba in jih ne dovoli pokopati. Vrhunsko barbarstvo. FOTO: Ivo Žajdela

V parlamentu je maja 2002 potekala druga obravnava zakona o vojnih grobiščih. Zakon je (bil) namenjen množici zamolčanih in neurejenih grobišč po Sloveniji. Zakon ni (bil) namenjen tako imenovanim partizanskim grobiščem, saj so ta že zdavnaj urejena in označena z obširnimi napisi.

Pokopališče nemških vojakov na ljubljanskih Žalah. FOTO: Ivo Žajdela

»Umrli kot žrtve vojnega in povojnega nasilja.« Očitno ne komunističnega.

Razprava v parlamentu je pokazala, kako nizka je (bila) raven naših politikov do odnosa do resnice in spomina, do dveh temeljnih civilizacijskih postulatov torej. Na levici si prizadevajo, da na grobovih žrtev revolucije ne bi bil napis »umrli kot žrtve vojne in revolucije«, ampak le skrajno »nevtralni« in nedoločni napis »umrli kot žrtve vojnega in povojnega nasilja«. Zakaj politiki kontinuitete niso hoteli takšnega napisa? Najprej zato, da bi zavarovali neomadeževan »NOB«. Drugič pa zato, ker so dobro vedeli, da je povpreč­ni Slovenec dobro »naučen« (indoktriniran), kdo je med vojno zganjal nasilje: to naj bi bili okupator in njegovi »domači pomagači«. Partizani so bili kvečjemu žrtve. To je podoba, ki jo hočejo vedno znova vsiliti, pri čemer jih prav nič ne moti, da gre za povsem zlagano podobo.

Pokopališče nemških vojakov na ljubljanskih Žalah. Lepo urejeno. Že dolgo. FOTO: Ivo Žajdela

Nasilje? Čigavo!

»Vojno in povojno nasilje«? Okupacija in vojna sta bili samo posoda, v kateri je potekala – glede na posledice – komunistična revolucija. Zakriti bistvo problema pri žrtvah revolucije ali na napisih ob grobiščih je zato neizmerno in sramotno sprenevedanje. Poslanec takratne (postkomunistične) Združene liste Miran Potrč je govoril o »politični rehabilitaciji domobranstva«. Domobranstvo ne potrebuje nobene rehabilitacije, saj demonizacija in inkriminacija domobranstva v komunistični publicistiki govori predvsem o komunistih. O tistih, ki so s svojim nasiljem domobranstvo (sploh) povzročili. Domobranstvo je bilo izrazita protirevolucija. Biti protirevolucija v razmerah vojne in okupacije pa ne more biti nekaj hvaležnega in ugodnega. Če komunisti okupacije in odpora proti njej ne bi zlorabili za izvedbo revolucije, ne bi bilo potrebe ne po protirevoluciji in ne po drugih posledičnih pojavnih oblikah protirevolucije, kot so kolaboracija, prisega, črna roka.

Pokopališče nemških vojakov na ljubljanskih Žalah. Poglejmo slovensko in nemško terminologijo. Nemška je natančna, slovenska pa oddaljena od dejanskega stanja. Slovenci uporabljamo termin žrtve, Nemci kriegstotes, Slovenci padli, Nemci toten. Izraz padli je seveda nepopisno ponižujoč za človeka, ki je bil ubit. FOTO: Ivo Žajdela

Levičarsko sprenevedanje o »enakosti« smrti

Potrč je tudi dejal, da »v ZL nasprotujejo diskriminatornemu in nespoštljivemu odnosu do mrtvih«. Le kaj je v tej razpravi lahko bolj diskriminatorno in nespoštljivo kot zavzemanje »levice«, da se grobišča uredijo tako, da ta ne le da ne bodo urejena, ampak da bi bilo v prihodnje zakonsko prepovedano in sankcionirano vsako resnično urejanje grobišč žrtev komunističnega nasilja. Čista diskriminacija torej. Potrčeva poslanska kolegica Cveta Zalokar Oražem je dejala, da so mrtvi »enaki, izenačeni v svoji končnosti, smrt jih ne sme deliti in razglašati za takšne ali drugačne, zato je prav, da na obeležjih ni nikakršnih ideoloških ali vrednostnih sodb«. Ali bomo zdaj zaradi takšnih skrajno nestrpnih izjav odstranili vsa znamenja na dosedanjih partizanskih grobovih, na katerih se bohoti ideologija (vrednostne sodsbe)?

Grobovi ubitih med vojno na nekomunistični strani na ljubljanskih Žalah, stanje leta 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Okupator ja, domobranci ne

»Levica« je naročila »pravno ekspertizo glede statusa domobranske vojske«. Če se spustimo na to sprevrženo raven: ali bomo zdaj zahtevali »pravno ekspertizo glede statusa« partizanske vojske? Če že debata teče na takšni ravni: le kakšna vojska so bili partizani glede na to, kdo jo je vodil, da se je več bojevala proti domačim nasprotnikom kot proti okupatorjem, in glede na neizmerno število ubitih, ki jih je povzročil »NOB«? »NOB« takšen, kot je seveda v praksi potekal!

Dobro bi bilo, da bi si poslanci na kranjskem, celjskem in ljubljanskem pokopališču ogledali, kako skrbno in arhitekturno zgledno se urejajo grobišča za nemške vojake. Za okupatorja torej! Na vsakem od teh grobišč je za zdaj pokopanih nekaj več kot 800 Nemcev. Poleg splošnega napisa v nemščini in slovenščini so navedena tudi imena in priimki, ob vsakem imenu popoln rojstni datum in datum smrti. Tisti, ki so jih umorili komunisti, pa naj bi bili še naprej – tudi v novodobni slovenski demokraciji – skrajno diskriminirani in oklevetani.

Grobovi ubitih med vojno na nekomunistični strani na ljubljanskih Žalah, stanje leta 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Evropske revolucije?!

Pri razpravah v parlamentu smo celo slišali, da nikjer po Evropi grobovi kolaboracionistov niso deležni državne pozornosti. Lahko se le vprašamo, kje tisti, ki so sposobni dajanja takšnih javnih primerjav, živijo. Le kje po Evropi (npr. Francija, Belgija itd.) so tamkajšnji komunisti zlorabili okupacijo za monopolizacijo odpora in za izvedbo revolucije? Slovenija se zato izrazito razlikuje od dogajanja po drugih evropskih državah. Komunistična revolucija v Sloveniji je povzročila neposredno vsaj 20.000 ubitih Slovencev; posredno ubitih pa je bilo še veliko več. Nekateri se sprenevedajo tudi s pomočjo časovnega okvirja, ki ga določa začetek okupacije in formalni konec vojne, torej z datumom 9. maj 1945, češ eno je bilo pred tem datumom (odpor, NOB), drugo pa po njem (poboji). Toda čas izvajanja komunistične revolucije se ni natančno ujemal s časovnim okvirom okupacije in vojne. Okupacija in vojna sta bili za revolucijo le dobrodošla podlaga, ki je izvedbo revolucije sploh omogočila. S koncem vojne komunističnega nasilja nikakor ni bilo konec, ampak se je v različnih pojavnih oblikah nadaljevalo še vrsto let po vojni. Na neki način vse do danes. Povojni poboji so bili bolj množični od medvojnih le zato, ker so razmere komunistično-partizanski vojski to omogočile. Samo v tem je razlika, ne pa v formalnem koncu vojne. Med množičnimi poboji jeseni 1943 in tistimi poleti 1945 ni bilo v vsebinskem smislu nobene razlike.

»Permetovo društvo« je na kolos pred grobiščem pod Krenom v Kočevskem rogu zapisalo: »V Rogu ležimo, tako je veleval domovine ukaz.« Domovina je torej ukazala komunistom, da so tam množično ubijali domobransko vojsko?! FOTO: Ivo Žajdela

»Spomenik« zlobe v Kočevskem rogu

Toda metanje polen v kolesa resnice in pravičnega reševanja neurejenih vprašanj naše preteklosti ne izvira samo iz ene politične strani. Včasih se kakšno pojavi tudi iz nepričakovane smeri. Naj spomnim. V kakšnem razsulu živi Slovenija, nam priča primer betonskega »spomenika«, ki je jeseni leta 2000 kot goba po dežju zrasel pred grobiščem pod Krenom v Kočevskem rogu. Takrat je skupina nekaj posamez­nikov, ki občasno nastopijo pod imenom »Društvo za ureditev zamolčanih grobov«, izkoristila zmedo Bajukove »medvlade« in nepoznavanje problematike nekaterih ter po hitrem postopku v mesecu avgustu, ko je »koncentracija« prisotnih politikov nižja, izposlovala od vladnega ministrstva enormnih 15 milijonov tolarjev za postavitev nekakšnega »spomenika« v Kočevskem rogu. Denar jim je bil nakazan z astronomsko naglico in betonski kolos je jeseni 2000 že stal. Hudo se jim je mudilo.

»Permetov« spomenik pred grobiščem pod Krenom v Kočevskem rogu. FOTO: Jože Potrpina

»Permetovo društvo« proti NSZ

To se je počelo, čeprav se je dobro vedelo, vsaj pri omenjenem »društvu«, da so tekli vsi uradni postopki s strani Nove Slovenske zaveze skupaj z že leta 1995 sprejetim arhitekturnim natečajem za spomeniški objekt ob grobišču pod Krenom. Zakaj je torej »Permetovo društvo« kljub temu to počelo? Nekaj iz egoizma, predvsem pa iz zlobe nagajati Novi Slovenski zavezi in vsemu, kar je bilo povezano s tam zakopanimi ubitimi.

Takrat, leta 2002, sem to tako komentiral: »Posledice? Porabljen je bil velik državni denar, postavljen je nekakšen betonski objekt, ki kazi okolico, poleg tega pa še na črno. Za to ni bil doslej nihče sankcioniran. Kaj še, pričakujemo lahko, da bo predsednik borčevske organizacije odlikoval omenjeno 'društvo' za njegove zasluge pri negovanju revolucionarnih izročil.«

Ivo Žajdela, Revolucija na grobovih, Demokracija, 6. 6. 2002

»Permetov« spomenik pred grobiščem pod Krenom v Kočevskem rogu. FOTO: Jože Potrpin

1/11