Zakonca Ana in Simon Murko sta bila med mlajšimi udeleženci srečanja družin in sta s svojo mladostjo pozornost zbudila tudi med drugimi delegati – nad njima je bila posebno navdušena sestra iz Burundija, ki v domovini dela z mladimi, ki se pripravljajo na zakon. Ana in Simon sta se spoznala mlada in se tudi mlada poročila. Srečala sta se, ko je Ana končala osnovno šolo, Simon pa je bil srednješolec. Povezali so ju enaki interesi, oba sta bila animatorja in skavtska voditelja, danes uživata v skupnem petju in plesu. Poročila sta se lani septembra, oba še študenta – Ana je magistrska študentka slovenščine, Simon je tik pred odhodom v Rim uspešno zagovarjal magistrsko nalogo na strojni fakulteti.

»Dokler si mlad, se laže odločiš za stvari, ki niso 'normalne' za današnji čas,« je o odločitvi za poroko v študentskih letih dejala Ana. Druge pare spodbuja, naj se ne bojijo, ne delajo prevelikih načrtov, temveč naj zaupajo in se prepustijo Bogu. Prav zgled drugih parov, ki so mladi rekli »da«, ju je nagovoril za ta korak. »Zakon je zakon,« pravita po devetih mesecih. Ker sta se mlada spoznala, sta se skupaj vzgajala, tudi v veri. Skupne duhovne vaje in molitev sta ju utrdile v odnosu. Ko nastopijo težave, jih rešujeta s pogovorom in molitvijo, ki jo sestavita kar sama.

Z željo po novih izkustvih in poznanstvih sta se udeležila srečanja družin v Vatikanu, domov sta odhajala prevzeta. »Ob pričevanjih, ki so bila res ganljiva in pustijo globok pečat, smo slišali še veliko različnih predavanj. Predvsem mi je bilo zanimivo predavanje, na katerem je bilo poudarjeno, da se moramo več družiti s starimi starši, saj so običajno oni tisti, ki prenašajo vero in tradicijo v naslednje rodove. Predavatelj je podal konkretne predloge, kako to doseči,« je vtise strnila Ana in dodala, da jo je ganila zgodba o odpuščanju. »Odpuščanje je pomembnejše za tistega, ki odpušča, kot za tistega, ki mu je odpuščeno,« so bile besede pričevalca in tega se premalokrat zavedamo.

Simona se je dotaknila izpoved duhovnika, ki je bil poročen, a se je ločil in si pomoč poiskal v neki skupini. Po smrti žene se je odločil za duhovniški poklic in zdaj pomaga ločencem, ki se počutijo zapuščene. S srečanja sta odhajala v želji, da bi znala znanja in spoznanja prenesti naprej, korak za korakom. »Velik poudarek je bil na domači Cerkvi, stabilnosti družinskega občestva in kako to prenesti na župnije,« je sklenil Simon.

1/1