Metka Kastelic z UNIPAS-a je o večeru zapisala, da so v zanimivi in intenzivni razpravi o tem, kaj in kako komuniciramo kristjani, spregovorili mag. Božjo Rustja, urednik mesečnika Ognjišče, David Sipoš, mlad in perspektiven filmski režiser in dr. Aleš Maver, publicist in družbeni analitik.

V pogovoru o tem, kako kristjani oznanjamo, smo ugotavljali, da kristjani še vednonajbolj trdno pričujemo s svojim življenjem in lastno gorečnostjo. Kot neke vrste nadgradnja oznanjevanje z zgledom je oznanjanje skozi besedo, podobo, film, zvok. V večeru smo iskali odgovor na vprašanje o komunikacijskih kanalih, ki jih Cerkev uporablja, in prilagajanju jezika sporočanja sodobnemu človeku.

Rustja je poudaril pomen jezika v pričevanju. Jezik kot pomemben element, s katerim se lahko približamo svojim naslovnikom, pa naj si bodo to verniki v cerkvi ali bralci medijskega časopisa.

Maver je spodbudil, naj se katoličani otresemo stereotipne podobe zateženca in odpravimo komunikacijske šume med nami in drugimi javnostmi.

Sipoš pa je povedal, da oznanja s svojimi filmi. Velikokrat ne zato, ker bi se tako odločil, ampak ker to prihaja iz njega samega. Verjame, da lahko podoba sodobnemu človeku lajša razumevanje katoliške vere in njenih naukov.


Večer je za spletno Družino spremljela tudi Tereza Mohar:

Prvi je za mikrofon stopil Božo Rustja, ki se je na začetku z zgodbo pošalil, da so duhovniki tisti, ki govorijo velike in globoke resnice, ki pa nič ne koristijo za življenje. Izpostavil je problem govorice, ki se zdi premalo življenjska. Pri pridigah opaža, da je velikega pomena dajanje upanja in pozitivni naboj, ki pogosto manjka, to pa ljudje od duhovnikov najbolj pričakujejo. Skrivnost dobre pridige vidi v tem, da se je nanjo treba pripraviti in predvsem dobro razložiti Božjo besedo. Pri tem pa se ne smemo bati vstopiti v nov način komuniciranja.

O novih, modernejši načinih komuniciranja je spregovoril tudi David Sipoš. Filmski ustvarjalec, ki zase pravi, da je šele na začetku poti, je poudaril, da moraš najprej navdušiti samega sebe in stoodstotno verjeti v to, kar počneš. Gledalci ti bodo verjeli in te zato spoštovali. Prednost kristjanov vidi v tem, da prinašamo veselo novico. Če je naše oznanjevanje pristno, se nam ni treba bati, da bi koga odgnali, če omenjamo Boga. Pomembno se mu zdi tudi, da je uporabimo vse možnosti, ki nam jih sodobna družba ponuja (youtube, facebook), s čimer dosežemo čim več ljudi ter se jih na svoj način dotaknemo.

Tretji gost, dr. Aleš Maver, vidi velik problem nerazumljenosti kristjanov v dolgoletnem izrinjanju krščanskih vsebin iz javnosti. Pravi, da kristjani v javnosti veljamo za nekakšne »dežurne zatežence«. Tej vlogi radi ustrežemo in se v njej celo dobro počutimo ter na ta način opravljamo vlogo, ki jo javnost od nas pričakuje. Vendar pa so ljudje dojemljivi za veselo novico in nanjo ne reagirajo nujno negativno. Res pa je, da gre velikokrat za nepoznan teren in ljudje si pač ustvarijo svoja pričakovanja. Na vprašanje, ali kristjani potrebujemo prevajanje oz. podnapise, da bi bili zares razumljeni, pa Maver odgovarja, da moramo kristjani v glavi preklopiti na podnapise in se znebiti občutka, da moramo govoriti tako, kot od nas pričakuje javnost.

S tem so se Nikodemovi večeri letošnjega leta zaključili. Do prihodnjega leta pa naj nas spremlja misel, ki nam jo je povedal Božo Rustja: »Bodimo polni Boga!« Vsak dan in na vseh naših poteh.

Foto: UNIPAS