Prvo berilo: Bog pričakuje od nas usmiljenje, 2 Mz 22,20–26; Ps 18;

Drugo berilo: Služimo Bogu in pričakujmo njegovega Sina, 1 Tes 1,5c–10;

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 22,34-40)

Tisti čas so farizeji slišali, da je Jezus saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na enem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

Video razlaga za otroke

Zakaj vsi ti predpisi

Piše: p. Milan Bizant

Pred nekaj meseci mi je sošolec iz gimnazije, pravnik po poklicu, poslal svoj članek, v katerem je pokazal ogromno produkcijo pravnih predpisov v Evropski uniji in tudi v Sloveniji. Med drugim omenja nad 40 tisoč veljavnih pravnih aktov Evropske unije; v Sloveniji je leta 2021 izšlo čez 200 zvezkov Uradnega lista RS, skupaj več kot 12 tisoč strani.

Kdo se more znajti v vsem tem?

Kot odgovor sem mu pisal o podobni dinamiki v Jezusovem času. Imeli so 614 verskih predpisov, od tega 365 prepovedi (nekaj deset o tem, kaj je bilo prepovedano početi na sobotni dan) ter 248 zapovedi. Zato razumemo aktualnost vprašanja, katera je največja zapoved v postavi.

Kakor samega sebe

Jezus je odgovoril, da je največja in prva zapoved vezana na popolno izročenost in pripadnost Bogu. To je temeljna starozavezna drža verujočega človeka. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Tudi ta del je Jezus povzel iz Stare zaveze. Novost pa je neločljivost obeh zapovedi. Jezus združuje vertikalo in horizontalo. V Kristusu na križu nam je dana povezanost z Očetom, saj je Jezus do konca zvest Očetu. Obenem nam je dana brezpogojna zastonjska ljubezen do slehernega človeka, tudi grešnega.

V zapovedi ljubezni do bližnjega je vključeno ljubiti samega sebe. Kako bi mogli ljubiti bližnjega, če ne ljubimo sebe? Zgodi se, da nimamo radi svoje osebe, svojega telesa, svoje zgodbe – in bi hoteli ljubiti bližnjega? Ta račun se ne izide.

Še nekaj: Jezus daje nov pomen izrazu »bližnji«. Spomnimo se prilike o usmiljenem Samarijanu (Lk 10), kjer učitelj postave vpraša Jezusa: Kdo je moj bližnji? Za Jude je bil »bližnji« pripadnik istega naroda (ter tisti, ki so se jim pridružili). Jezus pa je pomen »bližnji« postavil na povsem drug temelj: bližnji je, komur se ti približaš in ga narediš za bližnjega.

To je pogled nebeškega Očeta, ki nam ga prinaša Jezus.

P. Milan Bizant. FOTO: Tatjana Splichal

Naša dopolnjenost

Bog je Oče in nas ne gleda kot posameznike, pač pa kot osebe v občestvu. Na ta način je Bog zares Oče in mi njegovi ljubljeni sinovi in hčere. To je njegova najgloblja želja za človeka. To je naša dopolnjenost. To je smisel vseh verskih predpisov.

Past mnoštva verskih predpisov je v tem, da nas njihovo izpolnjevanje lahko tako posrka, da ne vidimo več cilja in smisla, zakaj sploh vsi ti predpisi. Predpisi so sredstvo, pomoč na poti, ne pa cilj. Zgrešenost je v slepem prepričanju, da ko izvršimo predpise, je že vse izpolnjeno. Ne, izpolnitev je v občestveni ljubezni. To je kriterij.

Kaj, če bi se pogosteje vprašali: Kaj bi jaz želel od drugega v tej situaciji? Kaj bi ljubezen storila v tem konkretnem primeru?