Kje je v tvojem življenju še posebej pomembno, da zaupaš Bogu, vsem viharjem navkljub?

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 14,22-33):

Ko se je množica nasitila, je Jezus takoj naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpústil množice. In ko je množice odpústil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddáljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvómil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.«

Giottov mozaik v baziliki sv. Petra v Vatikanu. FOTO: Wikimedia Commons

Video razlaga za otroke

Moč naslonjenosti na Jezusa

Piše: p. Milan Bizant

V duhovnih vajah sem zakoncem dal vprašanje, kje prepoznavajo, da je z njima in med njima navzoč Gospod. Udeleženka je rekla: »Da sem sploh poročena in da sva še skupaj. Na podlagi trpke in boleče izkušnje, ki jo imam iz izvorne družine, se nikdar ne bi hotela poročiti. A sem spoznala, da mi Bog obljublja v odnosu s fantom drugačno možnost. Zaupala sem mu (najprej Bogu in potem fantu) ter stopila v zakon. Ne gre vselej enostavno, nisva kak idealen par, nismo idealna družina. A je vredno. Pomembno pa je, da je moj pogled usmerjen na Jezusa, še posebej, ko pridejo na plano stare ranjenosti in strahovi.«

Močna izkušnja, kaj pomenijo psihološke zakonitosti, ki imajo svoje mesto. A človek ni ujetnik teh danosti. Gre za moč vere, zaupanja Kristusu, odrešeniku. On pozna človekovo globinsko ranjenost in prihaja prav zato, da osebo odreši. Gospod prinaša svojo ljubezen tja, kjer je ni bilo, in tako more oseba zaživeti bolj in bolj odrešeno. Pomeni ljubljeno in da zmore ljubiti.

Apostoli so močno izkusili, kaj pomeni strah za svoje življenje, da bodo potonili. Ko jim je prišel Jezus naproti, da bi jim pomagal, so mislili, da gre za prikazen. Tako zelo so bili prežeti s strahom. A Jezus jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Ne gre le za to, da je on in ne prikazen; pač pa, naj se ne bojijo, ker je on z njimi. Niso sami. Nanj naj se zanesejo. Apostol Peter je še bolj osebno izkusil to dinamiko. Bil je v čolnu, kjer je bilo vsaj do neke mere varno sredi viharja. A je tvegal korak ven iz čolna. Kako? Ker se je povsem zanesel na Jezusovo besedo, naj pride po vodi k njemu. Veter je bil močan, valovi veliki, a v moči naslonitve na Jezusa je Peter stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Kdaj se je zalomilo? Ko mu je pogled padel z Jezusa dol v valove. Valovi so bili že prej, a je bolj gledal Jezusa kot valove, ko pa je pogled preusmeril vanje, se je začel potapljati. A v njegovem srcu je bilo toliko vere, da je začel kričati k Jezusu: »Gospod, reši me!« To je Petra rešilo. Jezus je takoj iztegnil roko. Pomeni, da je Peter radikalno izkusil strah, obenem je Jezus takoj posegel.

Peter je močno izkusil, kaj pomeni zakon narave, da ima telo svojo težo in ga sila gravitacije vleče navzdol. Obenem pa tudi moč trdne naslonjenosti na Jezusa. Moč, ki gre onkraj naravnih zakonitosti. Zadnjo besedo ima Božje sklanjanje k človeku in ne strah (zase). Za vero gre. Pomeni zaupati Gospodu ter zaupati se Gospodu. Sredi realizma življenjskih viharjev, ki jih prav vsakdo pozna (in so včasih predvsem notranji).

Kje je v tvojem življenju še posebej pomembno, da zaupaš Bogu, vsem viharjem navkljub?