»Je Bog, ko trpimo, blizu ali daleč? je bilo uvodno vprašanje gostoma večera revije Božje okolje, Zdenki Candellari in duhovniku Miru Šlibarju v galeriji Družina, v sredo, 20. marca.

»Blizu, nikoli nisem božje bližine doživela tako močno, kakor ob bolezni. Ko sem ozdravela, sem te trenutke bližine včasih pogrešala,« je povedala Zdenka Candellari, mama, ki je dve leti po rojstvu petega otroka zbolela za rakom in stopila na pot zdravljenja. Misel, ki ji je dajala upanje in jo vodila naprej, je bila, naj se glede njene ozdravitve zgodi božja volja: »Če bi Bogu svetovala, kakšno umetnino naj naslika, bi to še bilo njegovo delo?« Vedela je, da zanjo molijo številni ljudje in vsem je dejala podobno: »Molite, da se zgodi božje volja.« Otrokom sta o bolezni z možem odkrito spregovorila; vsak se je na novico odzval drugače. Spomni se večera, ko so v bolnišnici zvečer bolnice začele spontano prepevati najprej dalmatinske, potem slovenske narodne in pozno v noč še Marijine pesmi: napolnile so jih z mirom in zaupanjem. Dobri dve leti po ozdravitvi, se jima je z možem napovedalo novo življenje. Najprej je bila vesela, naslednji trenutek pa zaskrbljena. Toda vse se je izteklo z blagoslovom in v njihovo družino je prišla Anamarija.

Miro Šlibar, duhovnik, ki svoje delo po mnogih letih dela na bolniški župniji zdaj opravlja v rehabilitacijskem domu Soča je dejal, da ljudje trpljenje sprejemajo zelo različno, nekatere približa Bogu, druge še bolj oddalji. »Ko stopim v bolniško sobo, me dva sprejmeta, štirje pogledajo vstran,« je povedal. Tisti, ki sprejmejo Gospoda, prejmejo novo moč za prenašanje trpljenja in kdor uvidi, da svoje trpljenje lahko daruje, da je njegova bolniška postelja oltar, ohranja živo upanje, da bo Bog po »svojih kanalih« to nekomu drugemu obrnil v dobro.

Večer je s svojim prihodom podprla zakonska skupina iz Novega mesta in avto obiskovalcev iz Prekmurja. Pogovor so sklenili s pesmijo z zgoščenke »Odpri mi vrata,« ki jo je po ozdravitvi posnela Zdenka Candellari.