Zastavlja se tudi veliko vprašanj o dejanskih namerah predlagateljev zakona, saj te iz zapisanih členov in njihovih obrazložitev pogosto niso dovolj jasno razvidne in puščajo prostor za različne interpretacije.

Pričakovano je bilo zato na ministrstvo za kulturo naslovljenih več poizvedovanj, ki se dotikajo tudi tistih predlaganih zakonskih členov, ki se tako ali drugače dotikajo delovanja verskih skupnosti in njihove pravice do vstopanja v medije, zlasti tiste v javni lasti. Pisca teh vrstic je denimo izrecno zanimala narava 73. člena predlaganega zakona, ki določa »pravico kratkega poročanja«. V prvem odstavku tega člena namreč beremo: »Vsak izdajatelj radijskega programa ima pod enakimi pogoji pravico do kratkega poročanja o vseh pomembnih prireditvah in drugih dogodkih, ki so dostopni javnosti, razen o verskem obredu.«

Preberite tudi: SŠK in katoliški mediji: Predlog novele ZMed-1 nedopustno posega v versko svobodo

Izvzetost verskega obreda iz pravice do kratkega poročanja so, kot je bilo razvidno iz številnih odzivov v javnosti, nekateri razumeli kot prepoved tako rekoč slehernega poročanja o verskih obredih in tako kot kršitev verske svobode. Toda ali je bila to resnično intencija predlagateljev zakona? Malce podrobnejši pogled namreč pokaže, da je ta člen – torej člen, ki opredeljuje »pravico do kratkega poročanja« – dobesedno prepisan iz prejšnjega zakona o medijih in še prejšnjega zakona o javnih glasilih; gre torej za določilo, ki je že dolga leta del slovenske medijske zakonodaje, pri čemer pa očitno ni bilo vsem jasno, kaj se pod to določbo sploh »skriva«. Prav zaradi takšne nejasnosti se je denimo Slovenska škofovska konferenca (SŠK) v svojih pripombah na račun predlaganega novega medijskega zakona zavzela za črtanje tega člena, saj ni dovolj razvidno, ali je takšne ukrep sorazmeren in nujen v demokratični družbi. Tudi zaradi tega člena so v SŠK o predlaganem medijskem zakonu zapisali, da »v določenih delih nasprotuje samemu sebi, saj med temeljna načela vključuje spodbujanje pluralizma, novinarske avtonomije, raznolikosti medijskih glasov, hkrati pa enoznačno neutemeljeno diskriminira verske skupnosti in objavljanje njihovih dogodkov ter vabil«.

Zaradi različnih razlag, povezanih s prepovedjo kratkega poročanja o verskih obredih, smo na predlagatelja novega zakona, torej na ministrstvo za kulturo, naslovili vprašanje za natančnejšo opredelitev predlaganega (in torej iz prejšnjih medijih zakonov prepisanega) člena.

Na ministrstvo smo zato naslovili naslednji dopis:

»Kot ste najbrž zaznali, je (tudi) 73. člen predmet kritičnih razprav oziroma pobud za umik, pri čemer pa ni razvidno, ali so te kritike dejansko upravičene.

Kritike gredo namreč v smeri, da izključitev verskih obredov iz pravice do kratkega poročanja verskim obredom odreka 'pravico javnosti' oziroma jih razume kot 'versko propagando', ki je v javnih medijih prepovedana (po analogiji z 48. členom predlaganega zakona). Po drugi strani pa se pojavljajo razlage, da izključitev verskih obredov iz pravice do kratkega poročanja predstavlja varovalko za avtonomijo/nemotenost verskega obredja.

Predlagatelji zakona so 73. člen, kot sami pojasnijo, prepisali iz dosedanje zakonodaje.

Predlagatelji zakona so 73. člen, kot sami pojasnijo, prepisali iz dosedanje zakonodaje. V razlagi tega člena pa ni nikjer navedeno, zakaj so iz kratkega poročanja (še vedno) izključeni verski obredi. Dobesedna razlaga bi navajala k misli, da je torej verske obrede treba prenašati v celoti ali pa v prispevkih, daljših od minute in pol. Najbrž pa to ni smiselno.

Ali bi torej lahko posredovali natančno avtentično razlago intencije predlagatelja/sestavljavca predloga zakona? Zakaj so torej verski obredi izključeni iz kratkega poročanja: 1. ker jih predlagatelj zakona razume kot 'versko propagando'; 2. ker jih želi obvarovati novinarskega motenja; 3. ali pa je intencija tega člena kaj čisto tretjega?«

Z ministrstva za kulturo smo na naše poizvedovanje dobili dopis, v katerem pa ni ubeseden odgovor le na naše vprašanje, temveč na vprašanja, ki so očitno prihajala tudi z drugih (medijskih) naslovov in se dotikajo več členov predlaganega zakona o medijih, ki so naletela na kritične opazke v katoliških krogih: npr. zakaj zakon prepoveduje t. i. »versko propagando« in kako jo sploh razume; ali torej novi zakon v javnih medijih prepoveduje prenose maš in drugih verskih obredov …?

Do predlaganega zakona o medijih so bili kritični tudi na tiskovni konferenci koordinacije katoliških medijev pri SŠK. FOTO: Bogomir Štefanič

Pojasnila ministrstva za kulturo

V nadaljevanju kot prispevek k čim širši in pregledni javni razpravi o novem zakonu o medijih objavljamo celoten sklop vprašanj in odgovorov, ki so nam jih poslali z ministrstva za kulturo.

Zakaj je v zakonskem besedilu ob sklopu o prepovedi politične propagande vključen tudi sklop o prepovedi verske propagande? Ali je verska propaganda področje, ki ste ga med pripravljanjem novega zakona o medijih zaznali kot nezadostno neurejeno? Ali smo verski propagandi po vaših ugotovitvah opazno in izdatno izpostavljeni?

Pri zadevni ureditvi gre zgolj za prilagoditev že obstoječe prepovedi verske propagande v zakonu o RTV Slovenija (ZRTVS-1) na vse javne medije. V 11. členu ZRTVS-1 je določeno, da v programih RTV Slovenija ni dovoljena verska propaganda, pri čemer pod versko propagando štejejo plačani oglasi verskih skupnosti. Pri predlogu novega zakona o medijih (ZMed-1) gre torej za popolnoma enako ureditev in definicijo kot v ZRTVS-1, s to razliko, da se ta ureditev z RTV Slovenija razširja tudi na vse druge javne medije, tj. tudi na STA, občinske medije in medije, ki jih izdajajo pravne osebe javnega prava ali ki so v neposredni ali posredni večinski javni lasti (torej v katerih ima posamezna pravna oseba javnega prava v njem več kot polovični lastniški delež).

Verska propaganda, ki pomeni objavljanje oglasov in drugih plačanih obvestil verskih skupnosti, ni dovoljena:

• na Radioteleviziji Sloveniji;
• v Slovenski tiskovni agenciji;
• v medijih, ki jih izdajajo samoupravne lokalne skupnosti;
• v medijih, ki jih izdajajo druge pravne osebe javnega prava;
• in v medijih, ki so v neposredni ali posredni večinski javni lasti (torej v medijih, v katerih ima posamezna pravna oseba javnega prava več kot polovični lastniški delež, bodisi neposredno bodisi posredno, tj. prek druge osebe).

Zakaj so verski obredi izključeni iz kratkega poročanja?

Pri pravici do kratkega poročanja gre za poseben institut medijskega prava, ki ga na področju avdiovizualnih medijskih storitev pozna tudi evropska Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah (33. člen). Namen tega instituta je, da se zaradi zaščite temeljne pravice do prejemanja informacij in zagotavljanja celostnega in ustreznega varstva interesov poslušalcev oz. gledalcev naloži izdajateljem, ki imajo ekskluzivne pravice za radijsko oz. televizijsko razširjanje dogodka velikega javnega interesa, da dovolijo tudi drugim izdajateljem radijskega oz. televizijskega programa, da uporabijo kratke izseke za namene priprave splošnega informativnega programa, in sicer na podlagi pravičnih, razumnih in nediskriminatornih pogojev ob upoštevanju ekskluzivnih pravic.

Določilo iz 73. člena predloga zakona, da ima »vsak izdajatelj radijskega programa pod enakimi pogoji pravico do kratkega poročanja o vseh pomembnih prireditvah in drugih dogodkih, ki so dostopni javnosti, razen o verskem obredu« je v isti, tj. nespremenjeni vsebini v veljavi že 23 let, tj. vse od začetke uveljavitve zakona o medijih v letu 2001. S predlogom zakona torej pravice do kratkega poročanja nismo spreminjali, kar pomeni, da tudi nismo posegali v sam namen te ureditve.

Razlogi zakonodajalca za takšno ureditev izpred 23 let nam niso več znani.

Sklepamo, da je bil namen izvzetja verskih obredov iz pravice do kratkega poročanja v tem, da se dosledno zaščiti verska svoboda kot ustavna kategorija, med drugim tudi sam nemoten potek verskih obredov. Izvrševanje pravice do kratkega poročanja bi lahko v določenih primerih, tj. s prisotnostjo novinarskih ekip na samem kraju dogodku, namreč tudi motilo sam verski obred ali prizadelo čustva vernikov.

Nikakor pa ta prepoved ne pomeni, da mediji ne smejo poročati o verskih obredih, omejitev se nanaša izključno na poseben institut, ki ga medijsko pravo tudi natančno definira (npr. če bi Radio Ognjišče ekskluzivno prenašalo prenos svete maše z Brezij, ni dolžno dati kratkega izseka nekemu drugemu radiu, prav tako nek drug radio nima po zakonu pravice, da brez dovoljenja organizatorja vstopi na prizorišče, tj. v cerkev, in posname kratek izsek).

Slovenska škofovska konferenca opozarja, da iz predlaganega zakonskega besedila trenutno ni dovolj natančno razvidna definicija verske propagande, zato besedilo razumejo kot napoved prepovedi vsakršnega pokrivanja verskih prireditev in dogodkov, povezanih z dejavnostjo in verovanjem verskih skupnosti. Ali se nanaša zgolj na oglase, ki jih verska skupnost naroči in plača mediju, ali jo gre razumeti širše, v smeri, ki jo omenja slovenska škofovska konferenca?

Predlog ZMed-1 v prvem odstavku 48. člena jasno določa, da se verska propaganda nanaša na objavljanje oglasov in drugih plačanih obvestil verskih skupnosti. Pri tem je treba upoštevati tudi definicijo oglasov iz 15. točke 3. člena predloga ZMed-1, ki določa, da so oglaševalske vsebine oglasi in druge vrste plačanih vsebin (v nadaljnjem besedilu: oglasi), katerih objavo naroči fizična ali pravna oseba z namenom, da bi s tem pospeševala pravni promet proizvodov, storitev, nepremičnin, pravic ali obveznosti, pridobivala poslovne partnerje, ali si v javnosti ustvarjala ugled in dobro ime.

Določba o prepovedi verske propagande, tj. objavljanja oglasov in drugih plačanih obvestil verskih skupnosti v javnih medijih, je povsem jasna in določna in ne dopušča nobene druge interpretacije, še posebej ne v smeri prepovedi pokrivanja verskih prireditev in dogodkov, povezanih z dejavnostjo in verovanjem verskih skupnosti.

Da bo popolnoma jasno – predlog novega ZMed-1 nikjer ne prepoveduje pokrivanja verskih prireditev in dogodkov, povezanih z dejavnostjo in verovanjem verskih skupnosti. To je del svobode izražanja oz. svobode medijev, uredniške neodvisnosti in nenazadnje tudi verske svobode, v katere predlog ZMed-1 ne posega in jih ne omejuje.

Prepoved verske propagande se nanaša zgolj na plačana obvestila oz. oglase, ki jih za objavo v medijih naroči verska skupnost, in še to le v javnih medijih. To pomeni, da npr. za verske medije, kot so Radio Ognjišče, revija Ognjišče in tednik Družina, zadevne omejitve in prepovedi sploh ne veljajo. Povedano še drugače, ne bo šlo za kršitev prepovedi verske propagande, če se bodo npr. na RTV Slovenija ali katerem koli drugem javnem mediju razširjale vsebine ali oddaje, ki bodo po svoji naravi in vsebini celo propagirale ali promovirale določeno veroizpoved, kolikor takšna oddaja oz. vsebina ne bi nastala kot rezultat naročene in plačane objave s strani verske skupnosti, ampak bi šlo za svobodno uredniško odločitev samega medija.

Ali bi bili po novem zakonu o medijih v javnih medijih dovoljeni prenosi maš in drugih verskih obredov?

Da, tako kot že do sedaj bi bili tudi v prihodnje dovoljeni prenosi maš v javnih medijih, npr. na RTV Slovenija, kar je v skladu z njihovo uredniško odločitvijo. Prepoved bi veljala le, če bi predvajanje maše naročila in plačala verska skupnost.

Ali bi bili v javnih medijih pred velikimi verskimi prazniki dovoljeni javni nagovori s strani predstavnikov verskih skupnosti?

Da. Razen, če bi takšen nagovor naročila in plačala verska skupnost.

Ali bi bil v javnih medijih dovoljen npr. prenos nagovora papeža ob veliki noči in božiču?

Da. Razen, če bi takšen nagovor naročila in plačala verska skupnost.

Ali bi bilo v informativnih programih javnih medijev dovoljeno pokrivanje praznovanja verskih praznikov? Ali bi bili dovoljeni prispevki o npr. jaslicah ali miklavževanju?

Da in da. Razen, če bi takšne prispevke naročila in plačala verska skupnost.

Ali bi bil dovoljen nagovor predstavnika verske skupnosti v času kampanje pred referendumom, če bi bila verska skupnost predlagateljica oz. stranka v postopku pri tem referendumu?

V tem primeru veljajo omejitve po zakonu, ki ureja volilno in referendumsko kampanjo.